Strah, nemoč in sram

Obdobje epidemije covid-19 je v nas prebudilo mnoga nova zavedanja. Na novo smo odkrili pravzaprav preprosto dejstvo, da smo povsod drugje nadomestljivi veliko lažje kot v krogu lastne družine in se je zato treba ustaviti, ko nismo popolnoma zdravi, in bo delo počakalo. Vrženi v popolnoma novo situacijo smo odkrili, da marsikatero pot lahko nadomesti telefonski klic ali elektronska pošta in marsikak (prej dolg in mučen sestanek) lahko izpeljemo v 45 minutah, ki nam jih brezplačno omogoča Zoom.

V času hitrega širjenja virusa smo se odpovedali druženju z očeti in mamami, babicami in dedki, starimi tetami in strici in vsem tistimi, za katere smo vedeli, da spadajo v rizično skupino, in v kolikor dobijo virus, se verjetno zanje ne bo dobro končalo.

Po premagani epidemiji smo se (na sicer moralno sporen in s stališča učinkovitosti vprašljiv način) lotili tudi stanja v domovih za starejše, v katerih že leta in leta opozarjajo na pomanjkanje postelj in osebja. Način me žalosti, odpiranje problematike pa me izjemno veseli in poraja se novo upanje, da se bodo zadeve končno premaknile v pravo smer.

Nasilje nad starejšimi je večplastna problematika, ki posega v področje nasilja v družinskih odnosih in tudi nasilja v institucionalnem varstvu. Tako kot za vsako drugo nasilje pa je jasno, da je kakršna koli oblika nasilja nedopustna.

Nasilje nad starejšimi je sistemsko nasilje

Pri nasilju nad starejšimi govorimo o sistemskem nasilju, ki izhaja iz neenakih možnosti, socialne izključenosti, osebni odvisnosti zaradi nemoči, bolezni, onemoglosti, pogoste materialne odvisnosti ali celo revščine ter manjše družbene moči starejših. Zaradi vseh teh dejavnikov starejši pogosteje doživljajo nasilje v medosebnih odnosih. Ne glede na to, kako zelo zaposleni smo, smo se dolžni potruditi in najti čas, da ga preživimo z njimi, da jih peljemo k zdravniku, po nakupih ali nakupe opravimo namesto njih. Namesto: »Kaj bi spet rad-a?« uporabimo besede: »Ali potrebuješ še kaj drugega?« in svet bo veliko lepši.

Strah, nemoč in sram

O nasilju nad starejšimi se ne govori veliko predvsem zaradi tega, ker starejši ne govorijo radi o tem, da doživljajo nasilje s strani lastnih otrok, vnukov in drugih sorodnikov, saj ne želijo nanje metati slabe luči, ker jih imajo radi. Ali pa jih je enostavno sram in se morda tudi sprašujejo, kaj so naredili narobe pri vzgoji lastnih otrok. Nekatere je tudi strah, da bi s tem vzbudili jezo pri tistem, ki jih trpinči, in bi bilo potem le še slabše. Strah, nemoč in tudi sram so tisti, ki preprečujejo, da bi o svoji stiski spregovorili z osebami ali organizacijami, ki jim lahko pomagajo.

Nasilje niso le udarci in žaljivke

Vsak izmed nas ima svoj prostor nedotakljivosti. In nasilje v najširšem smislu je nespoštovanje tega prostora ne glede na to, ali gre za fizično, duševno, duhovno, spolno ali katerokoli drugo dimenzijo. Lahko bi rekli, da je nasilje v najširšem smislu je prav vse, kar se posamezniku dogaja mimo njegove volje.

Nihče si ne želi, da je osamljen. Nihče si ne želi, da je potisnjen na rob družbe. Nihče si ne želi ostati nemočen in prepuščen v prisilno hranjenje in previjanje, ko je obnemogel. Nihče si ne želi, da njegovi besedi ni več verjeti, ker je dementen in zmeden. Nekatere oblike nasilja žal kot neizogibne, prinese življenje samo. So pa mnoge oblike nasilja, s katerimi starejšim lahko prizanesemo.

Nasilje nad starejšimi v družinskih, partnerskih in sorodstvenih odnosih

»Ko bom star, bom lovil ribe.« »Ko bom stara, bom končno nakvačkala pregrinjalo.« »Ko se upokojim, bom skrbnica planinske koče …«

Jesen življenja naj bi bilo tisto obdobje, ko ima človek več časa zase in se lahko posveti vsemu tistemu, za kar v času službenih obveznosti in skrbi za otroke ni našel časa. Ta čas naj bi prinesel izpolnitev osebnih hrepenenj, a žal marsikdaj ni tako.

Nekaterim ponagaja telo, drugim um. Nekaterim morda služi oboje, a se znajdejo v ekonomski stiski. V partnerskih in sorodstvenih odnosih veliko krat prihaja do različnih oblik zanemarjanja in ekonomskega izkoriščanja, izsiljevanja in celo spolnega nasilja. Namesto krika po pomoči se žrtev mnogokrat prilagodi svojemu mučitelju in se trudi, da »ne izziva«. Bolj kot je moč posameznika okrnjena (bodisi zaradi fizične, psihične, socialne, čustvene ali materialne šibkosti), bolj je na milost in nemilost prepuščen okoliščinam, v katerih se je znašel.

Nasilje nad starejšimi v domovih za starejše občane

V tem primeru gre predvsem nasilje svojcev nad oskrbovanci. Zaradi sporov v stilu »kdo dobi kaj in kdo meni, da si kaj zasluži« se veliko krat zgodi, da se otroci med seboj sprejo, staršem zamerijo in jih zato ne obiskujejo več. Ti pa zato še bolj trpijo v osamljenosti.

Nasilje je tudi prisilni sprejem v zavod, če se ostareli s tem ne strinja. Vsak bi se moral o svojem prihodu v dom odločiti sam, vendar so žal tudi izjeme. V primerih, ko je oseba dementna ali fizično nezmožna sama skrbeti zame, svojcem kaj drugega ne preostane. V teh primerih se tej obliki nasilja ne moremo izogniti, čeprav je lahko posledica prisilnega prihoda v dom potrtost, zaradi katere kakšen oskrbovanec ali oskrbovanka celo umre.

Ostareli bodo kot nasilje velikokrat doživljali tudi prisilno hranjenje, dajanje zdravil, kopanje, preoblačenje, pospravljanje osebnih predmetov v omare. Temu se žal pri osebah, ki same ne morejo več opraviti teh osnovnih nalog, ne da izogniti. Lahko pa se z njimi pogovorimo pred odhodom v dom in jim vsaj poskusimo razložiti, da brez tega žal ne gre.

Tudi mi pridemo tja

Pri spoštovanju starejših poskusimo preseči stereotipe, da so odvisni, nemočni, apatični, zmedeni, pozabljivi, zanemarjeni … Vključujmo jih v soodločanje o njihovem stanju, statusu in potrebnih zdravstvenih ter negovalnih ukrepih v čim večji možni meri. Vzemimo si čas za pogovor z njimi in se potrudimo slišati njihove želje in njihove zgodbe. Veliko nam imajo za povedati. Pomagajmo jim pri vzdrževanju stikov tudi z njihovimi drugimi sorodniki in prijatelji. Sledimo preprostemu navodilu »Ne delaj drugemu tega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi« z zavedanjem, da se bomo slej ko prej tudi mi znašli na njihovem mestu.