Bi natrpan urnik z več energije?

Večkrat slišim izjave nekaterih kot so: »Kje najdeš čas?«, »Kako se ti ljubi?«, »Kje imaš pa otroka?«, »A se ti ljubi tako zgodaj vstati?«, itd. Moj odgovor je, »JA«. Vse to – čas, voljo in moč. Če si želimo in če vemo, kako dober občutek je, ko je vse za nami.

V službi nismo tako izmozgani, izžeti in mlahavi. Po vadbi ali sprehodu smo drugačne volje, misli so izpraznjene, sveže in pripravljene za nove ideje. Dan je zato bolj aktiven, produktiven in pozitiven.

A kako priti do tja, da začnemo? Da sami sebe spravimo v »to voljo« in pripravljenost da si to tudi želimo narediti?

Vsi imamo zelo natrpane urnike in ogromna stresa. Iz leta v leto bolj. Prilagajati se moramo v službi, doma, otrokom, partnerju, poleg tega pa se še boriti za dodaten zaslužek, saj je za trenutni življenjski standard plača včasih premalo. Izgubljamo se v obveznostih, skrbeh, želimo narediti čim več, ves trud in energijo vložimo le v delo.

Nekateri že zelo zgodaj zjutraj vstanejo, se že lotijo dela, spet drugi dlje spijo in potem delajo dolgo v noč. Spet tretji pa skoraj nič ne spijo. A roko na srce, slej ko prej, izmozgani pademo. Šele na dopustu ali ob kratkem brezdelju spoznamo, da je bilo vsega preveč. Naredili smo sicer ogromno. Za družbo, druge in tudi zase. Zase pa največkrat samo finančno.

Psihično in tudi telesno pa smo žal na dnu. V sebi razočarani, nesamozavestni, pa tudi nemotivirani za kaj več.

Takrat je skrajni čas, da se ustavimo, napolnimo z energijo in se odpočijemo. Pomanjkanje motivacije je čisto naravno. Mogoče je takrat tudi skrajni čas, alarm, da se vprašamo ali je to kar delamo in počnemo do sedaj dovolj? Je to tisto pravo za nas? Smo zadovoljni? Srečni? Kako se počutimo? Si želimo kaj več? Si želimo več časa zase? Verjetno bo na vse odgovor prišel takoj. Kaj pa rešitev? Ko se zazremo vase vidimo rešitve ali težave? Ukrepamo ali iščemo izgovore? Na kaj se osredotočamo? Nam je bližja rešitev ali težava do rešitve?

Ali se znamo dobro spopadati s tistim, kar nas čaka? Smo pripravljeni na izzive? Na odrekanja? Sploh vemo, kaj želimo? Kaj hočemo? Kam gremo?

Da v svoj vsakdan vključimo še kaj za našo dušo, ni tako težko. Naučimo se planirati, ločevati med pomembnim, nujnim in tistim, kar lahko počaka. Sestanki in nujna službena dela vsekakor ne morejo počakati, lahko pa hišna opravila, vrt ali umazan avtomobil. Ta opravila vas zagotovo ne bodo klicala, niti vam hodila pred oči. Na koncu boste tako ali tako uspeli narediti vse. Velikokrat še bolje ali celo še več, kot je bilo potrebno. Edina razlika je, da je opravljeno samo pol ure kasneje.

Opazili boste manj vzkipljivosti, nergavosti in razdražljivosti.

Vse delamo zaradi sebe, svojega počutja in samozavesti.

Vsak si lahko v svoj urnik vključi 30 minutk za telovadbo, tek ali daljši sprehod. Pa boste rekli, kaj pa priprava obrokov? Tudi to se lahko uredi, le če je volja, pogum in dobra organizacija.

Imamo sploh odnos do želj? Verjamemo v to, da nam bo uspelo? Verjamemo v to, da bomo sploh začeli?

S športno aktivnostjo in boljšim življenjskim slogom človek običajno začne takrat, ko ga na to opozori telo. Debelost, nenehni glavoboli, diabetes, težave s srcem, ožiljem, želodcem, slabo prebavo, pa tudi ostale psihične težave običajno sprožijo vse alarme. Ko je večkrat potreben obisk zdravnika in jemanje zdravil, je po navadi že prepozno.

Človek se šele tedaj zaveda svojega načina življenja, ko je že skoraj prepozno. Takrat pride želja po spremembi, drugačnosti. KLIK.

In takrat pride tudi motivacija. Vse pa je težje, kot bi bilo drugače. Do teh posledic niti ne bi prišlo, če bi začeli prej. Takrat vadba in drugačna razporeditev časa ni več ovira, trpljenje in izgovor, ampak samo še užitek, veselje, ponos in samozavest. Spreminja se naše telo, um, odnosi z drugimi in tudi začnemo ločevati zunanje motilce, nepomembne stvari od pomembnih. Naučimo se postavljati meje, planirati in se vsega rečenega tudi držati. Včasih pa alarm zazvoni prepozno.

Zmagovalec nikoli ne odneha, poraženec pa nikoli ne zmaga.