Naprej na vsebino

Slovenski jezik je srž naše samobitnosti

V teh dneh, ko praznujemo obletnico naše državnosti in samostojnosti, skoraj ne moremo mimo tega, kar nas v naši osnovni biti določa, da smo, kar smo – mimo slovenskega jezika. Ne vem, kaj bi lahko bolj kazalo na naše slovenstvo, kaj bi lahko bilo bolj srž naše samobitnosti.

Slovenski jezik je nastal in rasel z nami, se oblikoval skozi stoletja, tisočletja našega obstoja na tem podalpskem prostoru in nosi v sebi vse drobne in velike dogodke, ki so nas pretresali in se za vedno zapisali v naše gene. Vsak glas, zlog se je oblikoval v povsem našo pesem jezika, se drobil in tako razdrobil, da smo dandanes jezik z najbolj bogato paleto narečij na tako majhnem prostoru.

Nobeno teptanje ni izkoreninilo našega jezika

Ampak se je obdržal. Ostajali smo trdno pripeti na svoje vrednote, na svojo zemljo, na enak ritem, odločeni, da ostanemo in ne dovolimo, da nas v biti kdorkoli, ki nam vlada, spreminja. Tudi to se je vtisnilo v naš jezik, ki je še danes eden najbolj arhaičnih in skupaj z beloruščino edini na svetu ohranja dvojino. Bi nas morali biti tega res sram?

Nikoli ni bil osrednji jezik elit, vzvišenih govorcev, ampak mu je bilo dovolj, da je tu in tam zasvetil, se razpršil v ognjemet in eksplodiral v svojih, samo naših barvah. Tudi takrat, ko nam ni bilo lahko, ko so hodili po nas in nas imeli za manjvredne, ko smo bili daleč od lastne države.

In ti ognjemeti slovenskega jezika so bili tako žlahtni, da so postali del zgodovine – naše in evropske. Ker še tako majhen kamenček mozaika šteje, ker še tako majhen delček palače jo gradi. Ker kakšen bi bil videti mozaik iz samih enakih delcev, če ne pust in dolgočasen in primeren samo še za pozabo? In naši delčki mozaika, ko smo ustvarili mojstrovine iz slovenskega jezika, so tisto, kar nas je vodilo naprej, na kar smo lahko bili ponosni in kar je nedeljivi del naše slovenske zavesti.

Slovenski jezik ima bogato zgodovino, preživel je marsikatero zatiranje. Vir slike: ISJFR

Svetle zvezde naše ustvarjalnosti sijejo skozi tisočletja

Kako bi lahko pozabili na Brižinske spomenike, neverjetno kompleksen zapis v treh delih v slovenskem jeziku neprecenljive vrednosti, ki se je zaiskril v neverjetnem 9. stoletju in ima vse temeljne značilnosti knjižnega dela, saj je drugi del mojstrski zapis z izpiljeno retoriko. In to se je zgodilo v času, ko drugod še niso sanjali o takih dosežkih!

To je bila mojstrovina evropskega formata in še danes velja za najstarejši zapis v latinici med slovanskimi jeziki. In sledili so mu še drugi spomeniki pa prva slovnica in nato prva natisnjena knjiga s Primožem Trubarjem, novi ognjemeti s Prešernom, Cankarjem, neverjetnim Kosovelom in še drugi izbruhi besed in pesnjenja velikih duhov našega naroda vse do danes.  

Za današnjo uporabo ni dovolj trendovsko razvedrilen, učenjaško vzvišen in fensi?

Nikakor nismo hoteli spustiti iz rok tega našega slovenskega jezika, čeprav bi lahko tiho poniknil, kot se to skozi zgodovino dogaja ves čas, vsak hip se kje pogrezne v temo kak jezik. In naj tako ostane. Ali ne bi bilo prav smešno, če bi ga danes zaradi oholosti, neznanja, površnosti, ko je osrednji jezik na prav vseh ravneh uporabnosti, izgnali s kakega področja, ker ni dovolj dober, fensi, moderen, kulski, globalno eksploativen, gibljivo razvedrilen, trendovski in kaj vem kaj še vse?

Kaj pa če se samo nismo dovolj potrudili, da bi vse to bil? Kaj pa če gre samo za to, da se nam ZDI, da ni dovolj dober, ker je pač poseben, v resnici pa v sebi skriva bogastvo in globine, ki so brezčasne, za današnji čas in vse naslednje rodove in tisočletja.  

V želji biti bol “in” se slovenski jezik izgublja in vrača v pradavnino.

Stati inu obstati – to velja za najbolj klene narode

Si jezik s tako bogato zgodovino zasluži, da ga danes izganjamo in teptamo sami, v svoji državi? Kaj se dogaja na področju založništva, v kulturi, v samoniklem ustvarjanju zunaj institucionalnih kulturnih ustanov, v javnih občilih? Kje je tukaj in danes podpora jeziku, naši samobitni ustvarjalnosti, naši srži? Kakšni ustvarjalni stvori bodo ostali od današnjih dni našim zanamcem po pogromih na teh področjih, ko nadarjeni pisci, ustvarjalci na vseh področjih, lektorji nimajo podpore in so izgnani na rob? Ker obstaneš, vztrajaš ali pa ne.

Že kleni Primož Trubar je opomnil: Stati inu obstati. Ko bomo vsak pri sebi postavili prave vrednote na pravo mesto, se bo kolesje začelo vrteti drugače. Materialnost je zanimiva, nujna, ampak pravo bogastvo je drugje.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice