Borut Korun: »Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gostje …«

Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gostje, spoštovani člani SLS

Kresovanje v dnevih, ko se sonce na videz ustavi, izvira iz časov, ko so naši davni predniki verjeli, da ima svetloba kresnega ognja čarobno moč, verjeli so, da je v tej noči možno vse. Če si našel praprotno seme, si celo razumel govorico živali. 

Za nas pa ima kresovanje sedaj drugačen – simboličen pomen. Ko bomo nocoj prižgali kres, bomo počastili razglasitev prve sodobne slovenske države, najpomembnejši dogodek v slovenski zgodovini.

Takrat, pred skoraj tremi desetletji, smo opravili dejanje, o katerem smo prej lahko le sanjali, zato smo bili na tisti večer tudi mi očarani, srečni in polni vere v boljšo prihodnost. Verjeli smo, da je bilo s tem odločilnim dejanjem konec težav našega naroda, da bomo odslej enotni in gospodarji svoje usode.

Žal pa resničnost po 29 letih ni povsem taka, kot smo si jo takrat želeli. Takrat ob osamosvojitvenem zanosu smo prezrli, da so obstajale politične sile, ki jim ni bilo do osamosvojitve. Danes vidimo, da z nami ne delijo niti osnovnih civilizacijskih vrednot. Sedaj, ko smo zaustavili širjenje nevarne nalezljive bolezni, demonstrirajo proti vladi, ki je odlično opravila svoje delo. Grozijo, pozivajo k ubijanju in s tem kažejo, kako oni razumejo demokracijo.

Slovenija pa je ogrožena tudi od zunaj. Vsak čas se lahko ponovi invazija, kot se je zgodila leta 2015. Že omenjene politične sile pa v slovenskem parlamentu preprečujejo, da bi vlada v nevarnosti na meje lahko poslala vojsko. Našo državo, ki si je oni niso želeli, s tem namerno ogrožajo. Odpirati meje množicam iz Azije in Afrike in ustvarjati nekako multikulturno družbo bi pomenilo izdajo vsega, kar smo tako močno in s takim veseljem začutili tistega 25. junija. Hoteli smo in hočemo imeti  nacionalno državo Slovencev in od tega ne bomo odstopili. Kaj prinaša multikulturnost, vidimo sedaj po dogajanju v ameriških, francoskih in nemških mestih.

Tudi marsikaj drugega bo treba spremeniti. V Sloveniji smo odvisni  od uvoza hrane. Imamo najmanj obdelovalne zemlje na glavo prebivalca v Evropi. Kljub temu še naprej z neurejenimi pozidavami uničujemo zemljo v naših dolinah. Če se bo kdaj ponovila nalezljiva bolezen, za katero se zdi, da smo jo premagali, a se je v resnici samo malo potuhnila, bi odvisnost od uvoza  hrane pri zaprtih mejah lahko vodila v lakoto.

Lepo je govoriti o varovanju narave, toda to ne sme pomeniti, da so pridelovalci hrane manj vredni od divjih zveri. Če mora biti kdo za ograjo, so to živali, in ne ljudje.

Obstajajo še druge potencialne grožnje, ki jih na prvi pogled ne zaznavamo. Recimo, ko gre za slovenski jezik. Slovenci smo postali sodoben narod s sodobnim jezikom. V slovenščini lahko razpravljamo in pišemo o vseh najbolj zapletenih dosežkih človekovega duha od astronomije do filozofije in od problemov sodobne medicine do arheologije. Z osamosvojitvijo je slovenščina postala tudi državni jezik in v Sloveniji je nič več ne bi smelo ogrožati, vendar se je tudi v tem primeru pokazalo, da nobena pridobitev osamosvojitve ni bila dana za vedno.

Lani so se pojavili predlogi, da naj bi poučevalni jezik na naših univerzah postala angleščina. Če bi se to uresničilo, bi veličastno zgradbo našega jezika, to našo jezikovno in duhovno nadgradnjo  začeli rušiti. To bi bil začetek konca slovenskega jezika in pozneje tudi konec slovenskega naroda, kajti  brez slovenščine ni Slovencev.

Spoštovani! Vse te anomalije, ki se pojavljajo v današnji Sloveniji, imajo svoje ime, imajo svoj skupni imenovalec in svoje politično ozadje. Prizadevanje napraviti Slovenijo spet normalno, že poteka, toda za prevlado razuma nad silami destrukcije bomo morali Slovenski ljudski stranki pridobiti mesto, ki ji pripada. Stranka, ki je nekoč igrala najpomembnejšo vlogo v slovenski politiki, ne more manjkati v parlamentu, kjer se odloča o našem življenju in naši bodočnosti. Doseči moramo, da bo naša stranka postala  parlamentarna stranka, ustvariti moramo parlamentarno večino, ki nas bo spet lahko napolnila s ponosom in optimizmom.

Morda bi kazalo spregovoriti še o tem, da Slovenci še nismo postavili spomenika  osamosvojitvi. To bi moral biti tudi spomenik in simbol slovenstva, naše poti skozi čas. Bil bi jasna in nedvoumna protiutež destruktivnim silam in izpoved naše pripadnosti naši domovini.

In zakaj ne kar tu na Jančah, na tem kraju s tem veličastnim razgledom, na kraju, kjer bi bil viden iz velikega dela Slovenije?

Ampak nocoj smo se zbrali, da bi se poveselili, da bi obudili vse, kar je v naši domovini pozitivnega. Nocoj bo naš spomenik naš kres, zato pozabimo ta večer na vse težave. Ogenj, ki ga bomo prižgali, nam bo pričaral  čarobnost, ki so jo doživljali naši predniki. Naj nam bo svetloba kresa tudi vodnik v bolj optimistično prihodnost.