Naprej na vsebino

Kje človek prejme veselje in notranjo moč?

Vstopili smo v čas, ko se večina ljudi odpravlja na dopust, kjer si želijo nabrati predvsem novih moči za vsakdanje življenje. Zdi se, da je življenje iz leta v leto bolj zahtevno, kar pušča na človeku vse več negativnih posledic. Stres, hitenje, kronična izčrpanost, žalost, razdraženost, razočaranje, itd., so se zajedli v samo bistvo našega bivanja.

Ni vseeno kakšen »odklop« si privoščimo

Človek želi reševati svoje življenje s t.i. odklopi, med katere sodi tudi preživljanje dopusta. Čas dopusta je sorazmerno kratek, vendar kljub temu predstavlja enega izmed bistvenih obdobij v celotnem letu. Omenjene negativnosti, ki so omenjene zgoraj lahko ob pametnem izkoristku dopusta obvladamo, če smo dovolj pogumni in drzni, jih lahko celo premagamo.

Ko govorimo o t.i. odklopih, je bistvenega pomena, kakšno vsebino damo našemu odklopu. Nobenega pomena nima, če npr. na dopustu uporabljamo elektronska sredstva, kot so računalnik, telefon ali tablica, saj bomo samo nadaljevali s stresnim življenjem, razlika bo samo v fizični spremembi lokacije.

Negativnosti v življenju ne povzroča samo naša služba, ampak jih povzročajo predvsem novice, ki jih spremljamo preko naših »pametnih« naprav. Novice so praviloma zasnovane tako, da v človeku povzroča še več nemira, jeze, gneva, razočaranja … V tem primeru nima dopust nobenega smisla, poleg tega, da smo na koncu napolnjeni z negativnimi čustvi, smo na koncu tudi v stanju izpraznjenega žepa.

Duhovne vaje so priložnost za kvaliteten »odklop«

Različne klasične ponudbe za preživljanje dopusta so navadno na zunaj glasnejše od ponudb, ki človeka v resnici napolnjujejo, mu dajo novih življenjskih moči, predvsem mu vlivajo notranje veselje. Slednje so vsekakor duhovne vaje, ki poleg odklopa od sveta, hkrati zahtevajo popolno darovanje človeka Bogu.

Tudi duhovnih vaj je veliko vrst, zato se bomo osredotočili na tiste, ki so najbolj radikalne in zahtevajo človeka v celoti. To so duhovne vaje v tišini.

Če skozi delovni del leta živimo v stalni napetosti in ukvarjanju z drugimi, je nesmiselno, če tudi svoj dopust preživimo na ta način. Dopust, kjer želimo npr. čimveč videti in se srečati s čimveč ljudmi, lahko v nas pusti podobne negativne posledice, podobne tistim, ki jih doživljamo na delovnem mestu ali tudi v krogu lastne družine.

Pogovor z Bogom je tudi pogovor s samim sabo. Vir slike: Pixabay

Človek v nenehnem pogonu deluje podobno kot centrifuga

Na duhovnih vajah v tišini velja osnovni pogoj, ki je v resničnem odklopu od vsakdanjosti. Kdor pride na takšne duhovne vaje in najprej izklopi elektronska sredstva ter ostaja v tišini, rabi celo nekaj dni, da se dejansko zares ustavi, predvsem v svoji glavi in v svojem srcu. Šele ob prekinitvi vsakdanjega načina komunikacije, lahko opazimo, da smo skozi vse leto v podobnem položaju, kot npr. pralni stroj v položaju centrifuge.

Pralni stroj je lahko v tem položaju samo nekaj časa, kajti če bi ga pustili stalno v takšnem pogonu, potem bi prej ali slej odpovedal in se lahko celo razletel na kose.

Ker je človek bitje, ki je prav tako kot vse stvari, programiran za ta svet, se lahko ob prevelikem naporu in pogonu tudi on razleti na delčke. Dejansko lahko v vsakdanjem življenju pri mnogih opazimo razklanost in razbitost. Že majhna raztresenost je lahko znamenje, da smo že vstopili v položaj »prevelikih obratov« in je že skrajni čas, da se ustavimo.

Kakor vsaka naprava, rabi tudi človek priklop na »energijo«

To ustavitev lahko udejanjimo na duhovnih vajah, za katere je bistveni pogoj notranja umiritev. Ko se notranje umirimo, lahko začnemo »polniti svoje baterije«, ki se najbolj učinkovito polnijo s priklopom na tistega, ki nas je ustvaril, to je na Stvarnika, Boga Očeta.

Vsi vemo, da nobena elektronska naprava ne more dalj časa delovati brez priklopa na vir energije, ki je elektrika. Mobilna naprava se nam lahko hitro izprazni, če je ne priklopimo na vir energije. S človekom ni nič drugače. Ne more namreč dlje časa delovati sam iz sebe, ker mu preprosto zmanjka energije.

Težava sodobnega sveta in s tem tudi človeka je, da pravzaprav ne ve, kje je njegov izvor in kam bi se moral priklopiti, če želi zopet priti do polnosti življenja. Bolj kot težke delovne razmere in natrpan urnik, človeka izpraznjuje dejstvo, da ne ve ali celo ne želi vedeti, kje je njegov izvor življenjske energije.

Človek praviloma bolj verjame nepreverjenim novicam, kot Božji besedi

Duhovne vaje so priložnost, da se človek zopet priklopi na Tistega, ki daje življenje. Priklop omogoča voditelj duhovnih vaj, ki vsak dan sproti daje navodila, kje iskati priklop na Boga. Praviloma je to Božja beseda, zapisana v Svetem pismu. Ljudje radi hlastamo za novicami, ki jih tisti, ki na ta račun služijo, sestavljajo tudi na podlagi nepreverjenih podatkov, mi pa jim večkrat slepo verjamemo.

Po drugi strani pa težko verjamemo Božji besedi, ki je praktično že dva tisoč let konstantna in trdna ter ni niti s črko spremenila svoje vsebine. Bistvena razlika med vsakodnevno literaturo in Božjo besedo je v tem, da za Božjo besedo dejansko stoji Bog. Torej, če beremo Božjo besedo, beremo to, o čemer nam želi spregovoriti Bog.

Kdor vstopi v duhovne vaje z odprtim srcem, praviloma nima večjih težav z njihovim potekom. Res je, da lahko pride tudi do preizkušenj in različnih skušnjav, vendar s predanostjo v Božje roke, človek ne bo zgrešil cilja. V molitvi, kjer je v ospredju Božja beseda, se človek v resnici srečuje z Bogom in njegovimi navdihi.

Pri resni spovedi človek prejme moč za življenje

Vrhunec teh duhovnih vaj, ki trajajo praviloma med pet in sedem dni, je zakrament spovedi. Božja beseda, namreč odkriva človekove globine, kar zna biti včasih tudi boleče. Zato se ljudje večkrat tudi bojijo vstopiti v globino in raje ostanejo na površini.

Kdor se želi z vso odprtostjo soočiti s samim seboj, ta ne beži pred svojo realnostjo, ampak jo prepoznava in izroča Gospodu. To lahko v polnosti stopi v zakramentu spovedi. Pri tem ne gre samo za golo naštevanje grehov, ampak za popolno podaritev samega sebe Bogu. Človekova predanost je na koncu poplačana z resničnim odrešenjem in izkušnjo popolne osebne svobode.

Na duhovnih vajah v tišini lahko ponovno najdemo sebe in svoj mir. Vir slike: Pixabay

Večno življenje pomeni, biti danes močan in vesel v Bogu

Ker je Bog izvir življenja in je po svojem Sinu Jezusu Kristusu vso našo krhkost s svojim vstajenjem pretvoril v večnost, lahko s tem, če mu darujemo svoje življenje, postanemo deležni večnega življenja. To ne pomeni le to, da bomo svoje življenje uresničili s čakanjem na fizično smrt in s prehodom v drug način bivanja.

Večno življenje pomeni, prejeti Božjo moč in Božje veselje za vsakdanje življenje. Kdor je močan in vesel v Bogu, ne bo »pokleknil« pred nobeno preizkušnjo tega sveta, saj bo vse dvoje življenje, znal preložiti v Božje roke.

Duhovne vaje nam lahko pomagajo spoznati, da smo ljudje sicer zelo krhka bitja, po drugi strani pa nam lahko vlijejo neverjetno moč, ki nam jo omogoča priklop na »Božjo energijo«. Treba si je samo upati izstopiti iz kalupov vsakdanjosti in vstopiti v morje Božje neskončnosti.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice