Ali slovenska Cerkev žrtvuje lastne vernike?

Od 30. junija je v veljavi vladni odlok, ki je zmanjšal dovoljeno število zbiranja oseb, s 500 na 50. Če število oseb kljub odloku presega 50, mora organizator dogodka pridobiti dovoljenje NIJZ. Ob tem se seveda sprašujemo, kako na novi odlok reagira slovenska Cerkev, predvsem, ali je tudi ona pripravljena prispevati k omejitvi ponovnega širjenja covida-19?

K poglobljenemu razmisleku o tem je prispeval tudi nedavni odlok župana občine Moravče, ki je izdal odredbo, s katero je prepovedal vse javne prireditve, zasebne zabave, maše in športna tekmovanja. V zvezi z odpovedjo maš se je že odzval tamkajšnji župnik, ki je pojasnil, da odlok župana ne more posegati na področje cerkvenega delovanja in je to urejeno v skladu z navodili, ki jih je, 30. junija, izdala Slovenska škofovska konferenca.

Ali ločenost Cerkve in države dovoljuje poseg v nedotakljivost življenja?

Res je, da je po ustavi Cerkev ločena od države, vendar to ne pomeni, da verniki nimamo nobene zveze z življenjem v državi. Verniki smo hkrati tudi državljani, zato lahko tudi mi, tako pozitivno kot negativno, prispevamo k življenju v državi.

V zvezi s covidom-19 je Cerkev še toliko bolj poklicana, da dejavno sodeluje pri preprečevanju širjenja virusa, saj se verniki praktično vsak dan zbiramo in to predvsem v zaprtih prostorih, kjer je možnost širjenja okužb še toliko večja. Sklicevanje na ločenost Cerkve in države na področju vprašanja covida-19, ne zdrži resne obravnave, ampak nas lahko takšna drža določenih cerkvenih dostojanstvenikov skrbi, saj se postavlja vprašanje o njihovem odnosu do pravice nedotakljivosti človekovega življenja. 

Vsa pravna zakonodaja je namreč v službi človeka in ne obratno. Tudi na področju cerkvene zakonodaje govori zadnji kanon Zakonika Cerkvenega prava, da mora biti blagor duš najvišji cerkveni zakon (kan. 1752). Pod »blagor duš« spada človek v celostnem pomenu besede: v telesnem, psihološkem in duhovnem.

Ob začetku epidemije je bila slovenska Cerkev zgled odgovornosti

Večji del Slovenije je bil presenečen, ko je še pred začetkom razglasitve epidemije, 12. marca, slovenska Cerkev prepovedala maše in tudi druge cerkvene dogodke, kjer se zbirajo ljudje. Izjema so bili pogrebi, ki so bili dovoljeni v družinskem krogu ob upoštevanju strogih varnostnih ukrepov.

Verniki smo se tudi v tej situaciji hitro znašli in smo kmalu našli pot do Boga, predvsem s pomočjo medijskega posredovanja bogoslužja. Ob tem se je v mnogih družinah še bolj utrdila zavest, da je družina domača Cerkev in osnovna celica družbe.

Cerkvi je v rahljanju omejevalnih ukrepov sledila država

Kakor je bila Cerkev prva pri zapiranju stavb, je prav tako prva pohitela z njihovim odpiranjem. 27. aprila je Slovenska škofovska konferenca najavila ponovno vzpostavitev bogoslužja z navzočnostjo vernikov, od 4. maja dalje. Cerkvi je takoj sledila država, ki je, praktično takoj za tem razglasila konec epidemije in začela z rahljanjem omejevalnih ukrepov. Kmalu smo prišli do situacije, ko ljudje, kljub še vedno veljavnim navodilom, niso več živeli v zavesti, da nevarnost covida-19, še zdaleč ni minila.

Zdi se, da je Cerkev v obravnavi zbiranja ljudi, v priviligiranem položaju

V zadnjih tednih zopet beležimo porast novih okužb, kar nas vse bolj potiska v epidemiološko stanje. V nasprotju s hitro cerkveno reakcijo ob razglasitvi epidemije, se v stanju ponovnega porasta Cerkvi z omejevalnimi ukrepi očitno nikamor ne mudi.

Za večje prireditve, kjer se pričakuje veliko ljudi, kot so nove maše in druge maše jubilejnega značaja, je potrebno pridobiti dovoljenje NIJZ, za redne maše, kjer je prav tako pričakovati, da bo v cerkvi več kot 50 ljudi, tega dovoljenja ni potrebno pridobiti, tega vsaj nova navodila Slovenske škofovske konference ne omenjajo. Navodila govorijo le o tem, da je med bogoslužjem nositi zaščitno masko in ohranjati razdaljo 1,5 m.

Je denar vzrok za medel odziv na omejevanje širjenja okužb?

V praksi se sicer marsikje držijo omenjenih ukrepov, marsikje pa verniki niti ne nosijo zaščitnih mask niti ne ohranjajo predpisane razdalje.

Ob tem se lahko upravičeno sprašujemo po vzrokih za to, da je Cerkev iz položaja, v katerem je bila glede omejevalnih ukrepom vsem državljanom za zgled, stopila v položaj, ko išče »pravne luknje« za ceno ohranjanja bogoslužja z navzočnostjo vernikov.

Upravičeno lahko sklepamo, da je glavni vzrok temu denar in materialno preživetje Cerkve na Slovenskem. V času epidemije je namreč mnogo župnij pristalo na robu preživetja in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bodo finančno zlomile.

Podobno kot pri gospodarstvu, se zdi, da je tudi v slovenski Cerkvi bistvenega pomena materialno preživetje. Če je v ospredju finančna dimenzija, potem lahko to terja visoko ceno, ki se lahko meri celo v izgubi življenj.

Bo Cerkev sprejela odgovornost za smrt zaradi okužbe znotraj njenih zidov?

Potrebno se je zavedati, da Cerkev z vsako okužbo, ki se zgodi znotraj cerkvenih zidov tvega, da bo lahko zaradi takšnih okužb ugasnilo tudi kakšno življenje. Ni nujno, da bo umrl tisti, ki se je okužil v cerkvi, lahko da bo tisti samo okužil nekoga, ki bo zaradi specifičnosti imunskega sistema, na koncu umrl.

Epidemija covida-19, ko je Cerkev zaprla svoja vrata, je bila enkratna priložnost, da bi Cerkev izstopila iz ustaljenih kalupov pastoralnega delovanja, kjer naj bi po njenem bila v stalnem fizičnem stiku z verniki. Da to ni res, nam govori odlomek iz evangelija, ko je Jezus bil sicer pripravljen iti v hišo rimskega stotnika, da bi ozdravil njegovega služabnika.

Stotnik je na pozitivno začudenje mnogih Jezusu rekel, da ni vreden, da pride pod njegovo streho, ampak da lahko služabnika ozdravi tudi samo z besedo, na daljavo. Jezus je stotnikovo vero dejansko potrdil z ozdravljenjem njegovega služabnika, ne da bi se fizično srečal z njim (Mt 8,5–13).

Kako močno vero imajo prvi odgovorni v slovenski Cerkvi?

Pričujoč zgled vere rimskega stotnika bi lahko bil dober zgled za Cerkev, da bi prilagodila svoje delovanje v epidemioloških razmerah, ki jim, kakor vse kaže, ni videti konca. Vprašanje pa je, ali imajo tisti, ki imajo v slovenski Cerkvi moč in oblast ter nosijo odgovornost za svoje vernike, vsaj približno takšno vero, kakor jo je imel stotnik. Dokler bo v ospredju materialno preživetje, celo za ceno življenja vernikov, vera v Cerkvi ne bo prepoznavna niti ne udejanjena.