Še vedno smo povojna generacija

Druga svetovna vojna se je v Sloveniji »končala« 15. maja 1945 in nekako se pričakuje, da bi vsaj do danes presegli spore, zamere in dosegli spravo. Mlajšim generacijam večni spor o partizanih in domobrancih ne pomeni veliko, vendar je ta spor kljub temu močno vpleten v njihovo življenje. Njihova indiferentnost do te teme ne izhaja iz nespoštovanja, ampak iz dejstva, da to ni njihova bitka ter da jim je pomembno nekaj drugega, druge vrednote.

Vsaka generacija ima svoje vrednote, svoje poglede na kulturno dogajanje časa, v katerem biva. Med različnimi generacijami zaradi njihovih različnih okoliščin tako obstajajo razlike, ki dostikrat privedejo do konfliktov in nerazumevanja. Zato so stavki »ko sem jaz bil/a tvojih let«, »v mojih časih« … nekaj čisto običajnega. Vendar spor med generacijami poteka že tisočletja. Prav tako povezava med travmo, sporom ene generacije, ki se prenaša na naslednje. Prva je omenjena že v Svetem pismu.

Kompulzivno ponavljanje, ki ga zaključi četrta generacija

Kompulzivno ponavljanje je globoko vtisnjeno v naše življenje, čeravno se tega dostikrat ne zavedamo. Največkrat se to ponavljanje pokaže pri izbiri službe, partnerja, načinu življenja, »napakah« v življenju, a kot že omenjeno, prvo takšno ponavljanje je moč opaziti že v Svetem pismu.

Abraham in Sara (1Mz 12,1-25,18) nista mogla imeti otrok, kar je v njun odnos vrezalo globoke rane, ki jih nista mogla ovrednotiti in zaceliti. To se je preneslo na Abrahamovega »izvenzakonskega« sina Izaka, ki je pod pritiskom kompulzivnega ponavljanja enako zarezo ponovil. Izak je pogosto čutil, kako ga življenje sili v »očetovo« obleko. Neizrečen in nepopravljen pritisk se je ponovil v Izakovem in Rebekinem odnosu ter se prenesel na medbratski odnos med sinovoma Ezavom in Jakobom (1Mz 25,19-36,43), kar je družinski odnos in bolečino še samo poglobilo.

Zakonski konflikt je bil sicer presežen, prenesel pa se je na konflikte med bratoma, ki so svoj vrhunec dosegli pri Jakobovih otrocih, ko so najmlajšega brata Jožefa prodali v Egipt (1Mz 37,1-50,26), kjer se je prvoten spor začel. Ker je četrta generacija odločilna za reševanje konfliktov in ima moč rešiti prvotno nastali spor, če se le vrne na »kraj zločina« in ovrednoti prvotni konflikt ter ga razreši. Če tega ne naredi, generacija oziroma rod izumre. Jožef, ki je bil četrta generacija, se je vrnil na kraj zločina – v Egipt in razrešil generacijsko dolg spor med Abrahamom in Saro.

Po podobnih vzorcih se ravnamo tudi mi, kompulzivno ponavljanje pa se običajno kaže na področju deviacij (npr. alkoholizem, odvisnost …), v odnosih (npr. nasilje, varanje …) in suicidnosti (npr. pesimizem, depresija …).

Dejstvo je, da Slovenci kompulzivno ponavljamo in rešujemo konflikte, ki so nastali med drugo svetovno vojno. Še do danes niso bili ovrednoteni medbratsko pobijanje, pomori po vojni, kraje, posilstva, izdajstva in še kaj in prav zaradi tega še vedno »hodijo partizani iz gozdov«.

Generacija veteranov je bila prva generacija

Čas druge svetove vojne pripada t. i. vojni generaciji, generaciji, rojeni med letoma 1922 in 1945. Predstavljajo prvo generacijo in so v pretežni meri današnji upokojenci. Po splošnem prepričanju so konservativni, okorni ljudje z zastarelimi in preživelimi nazori.

V večini so zelo privrženi delu, spoštujejo avtoritete, cenijo red in pravila. Hkrati pa je delo njihova najpomembnejša vrednota in si ne znajo predstavljati, da »ne bi delali«. Veljajo za potrpežljive in pripravljene počakati na nagrado dlje časa kot druge generacije, čeprav menijo, da si jo zaslužijo prej.

Prav tako so izoblikovali t. i. splošne vrednote in popolno zaupanje v družbene institucije in norme. Ta generacija ima ogromno znanja in njihova pripravljenost, da jo prenašajo na mlajše generacije, se običajno kaže na mlajšim generacijam nerazumljiv in nadležen način.

Vsekakor je v ospredju njihov nagon po preživetju, ki je posledica vojne, a žal njihov prvenstven nagon ne vsebuje čustev, prevladuje pa težnja po prikrivanju resnice in prilagajanje le-te na način, da ostajajo »živi«.

Vzgoja otrok brez čustev pa odpira dodatne travme, zato ta generacija ni bila opravilno sposobna razrešiti konflikta, ampak ga je zgolj nadgradila in prilagodila tako, da so lahko preživeli. Koliko resnice je bilo ob tem izpuščene, pa vedo le oni.

Generacija »baby boom« je gradila

Sinovi in hčerke generacije veteranov so otroci blaginje. Rojeni so v obdobju 1946 – 1964 in so doslej najštevilčnejša generacija.

Rojeni so po vojni, odraščali so v obdobju številnih gospodarskih priložnosti in vsesplošne blaginje, ko je bila v ospredju materialna blaginja. Doživeli in preživeli so seksualno revolucijo in hladno vojno.

Ker prvoten instinkt po preživetju ni bil več aktualen, je nastala praznina, saj je materialno usmerjana družba čutila nek primanjkljaj. V iskanju zadovoljitev in zapolnitve te praznine se je uveljavila množična potrošnja, vladavina množičnih medijev in prišlo je slovo od vrednot tradicionalnega industrializma. Zgodilo se je tako imenovano splošno erotiziranje sveta.

Kljub opustitvi nekaterih vrednot močno verjamejo v moč izobrazbe, cenijo timsko delo in redno zaposlitev. Le-ta jim pomeni vir finančne in osebne varnosti, zato z njo neradi eksperimentirajo. Večina pripadnikov te generacije je imela in še ima vse življenje eno samo zaposlitev, saj ta zanje pomeni varnost, kar je posledica močnega vpliva staršev in življenja v socializmu.

To miselnost so prenesli na številne pripadnike mlajših generacij, predvsem zunaj mestnih središč. Ob prehodu v kapitalizem je morebitna izguba službe v posameznih industrijskih panogah (tekstilna, čevljarska ipd.) porušila celoten življenjski svet posameznikov z njihovimi vrednotami vred.

Ker so čustva še vedno na zadnjem mestu in niso pomembna, so družine razpršene, nefunkcionalne, ločitev ni več tako tuja misel. Druga generacija torej še ni razrešila prvotne težave, le zbežala je od nje in izoblikovala nove vzorce prikrivanja prvotne travme, težave. Tako je prvotna težava oziroma rana postala še globlja.

Generacija X in permisivna vzgoja

V obdobju 1965 – 1980 je rojena generacija X. Za potomce staršev, ki so razvijali kariero in ekonomsko blaginjo na račun osebnega in družinskega življenja, je pomembna izobrazba in ustvarjalnost, zato menijo, da ni treba začeti na dnu, če želiš biti uspešen. V ospredje postavijo družino in vloga avtoritativnih staršev se zmanjšuje ter pripelje do permisivne vzgoje – kjer otrok postane središče.

Ekonomska enakopravnost v družini se je v času te generacije zelo povečala. Ekonomska emancipacija žensk je povzročila spremembe v medsebojnih odnosih v družini. Delitev obveznosti v družini se ni udejanjala na takšen način, da bi se ohranjali in nadgrajevali kvalitetni partnerski odnosi, kar je privedlo do enormne rasti ločitev.

Pomanjkanje časa in večanje ekonomskih priložnosti je resno spremenilo razmerja med ljudmi. Prvič se soočamo z nasiljem v šolah in na televiziji. Za ta čas so postali značilni vzpon medijev, zlomi borze, brezdomstvo in vse bolj subtilno zaznavanje problemov okolja.

Na generacijo X so najbolj vplivali vrstniki – vzgajali so se med seboj in si sooblikovali osebnostne vrednote. Odraščanje v enostarševskih ali reorganiziranih družinah, s polno zaposlenimi starši, je privedlo do strogega ločevanja osebnega in poslovnega življenja. Ta generacija išče zapolnitev praznine v hobiju in kakovostnem preživljanju prostega časa.

Tej generaciji počasi postaja jasno, da so čustva pomembna, a ker je bila v preteklosti resnica prikrita in dobro skrita, tipajo na slepo. Posledica takšnega iskanja pa bo vidna na naslednjih generacijah.

Generacija Y je generacija tehnologije

Pripadniki generacije Y, imenovani tudi »echo boomers«, so rojeni med letoma 1981 in 2000. Verjamejo, da imajo dobre ideje, zato želijo le-te predstaviti svetu. A ker se je v tem času zgodil premik v vrednotnem sistemu ljudi, ko so globalne, ideološke teme izzvenele, so na njihovo mesto vstopila individualizirana vprašanja telesa, hrane in medsebojnih odnosov.

Ta generacija je zrastla v času razvoja informacijskih omrežij in globalizacije, ki pomeni vsesvetovno povezovanje gospodarstev, trgov, kulturnih in političnih procesov. Ves čas so izpostavljeni enormnim količinam raznovrstnih informacij in silovitega znanstvenega napredka.

Vendar na izobrazbo gledajo drugače kot prejšnje generacije. Pomembno jim je vseživljenjsko učenje, tudi če univerzitetnega izobraževanja ne končajo kmalu. Zabavo jim predstavlja množica televizijskih kanalov, »surfanje« po internetu …, saj je tehnologija del njihovega vsakdanjika. Kariereno so pogosto spremenljivi in zamenjajo največ delovnih mest med vsemi generacijami. Avtoriteto spoštujejo, vendar je ne občudujejo.

Pogosto po zaključku šolanja ostajajo doma, večinoma zaradi oteženih ekonomskih razmer, ki vplivajo na dostopnost delovnih mest in stanovanj. Vrednote, ki jih imajo, so bistveno drugačne od prvotnih. V ospredju so razumevanje lastne čustvene zmede, zato so tisti, ki iščejo odgovore na ta svoja kompulzivna ponavljanja v preteklosti.

Slovenija je trenutno dežela alkoholizma, odvisnosti, težav v odnosih, težav pri vzgoji, težav pri demografiji, težav z vrednotami … na generaciji Y je, da razreši konflikte, ki so nastali med vojno in po njej. A kot kaže, je generacija »baby boom« tista, ki ima še vedno vse niti v rokah. Če bo to ostalo tako, prvoten konflikt ne bo nikoli razrešen, mlajše generacije, ki bodo vse bližje izumrtju slovenskega naroda, pa bodo še vedno priča »prihajanju partizanov iz gozdov«.