Kako veš, da si bil v otroštvu ranjen?
Že kar nekaj časa je teorija o tem, da je otroštvo vsakega posameznika zelo pomembno, zelo aktualna. Teorija pravi, da se vsi temelji za naš nadaljnji razvoj tako osebnih lastnosti kot pogleda na svet postavijo v otroštvu – nekje do tretjega leta starosti. Vse, kar doživimo takrat, se nam vtisne v implicitni spomin ali v trdi disk naših možganov in nas usmerja v nadaljnjih letih.
Iz tega obdobja naj bi potem izhajali vsi naši vzorci. Bolj kot so straši res bili starši, lažje je naše življenje. Težava pa nastane, če smo bili v tem času ranjeni. To močno vpliva na nas, a se dostikrat tega niti ne zavedamo.
Vsak otrok ima temeljno pravico, da se počuti varno in zaščiteno. A vsak otrok se ne počuti tako. Ko otrok odrašča, imajo starši čustveno in biološko odgovornost, da ustvarijo varno okolje za otroka. A vsi starši se ne zavedajo ali ne sprejmejo tovrstne odgovornosti.
Varnost ne pomeni le fizične zaščite in zadovoljevanja osnovnih fizičnih potreb. Varnost pomeni tudi čustveno podpiranje na psihološki in duhovni ravni.
Kaj se zgodi, če se kot otroci ne počutimo varne?
Kadar se otrok ne počuti varno, se pojavi velika rana v psihi. Ta boleča rana vpliva na nas vse življenje, običajno pa, kot že zapisano, se je niti ne zavedamo. Njeni učinki so veliki in široki, saj lahko segajo na prav vsa področja življenja.
Vprašanja: Ali ste se kot otrok počutili varne?, Ste čutili pripadnost družini?, Vam je bilo dovoljeno, da ste bili vi – vi?, Kako ste se počutili v šoli kot otrok?, so zelo pomembna.
Največ težav izhaja prav iz ranjenega otroka, ki še vedno bdi v nas.
Ko se počutimo zares varne v svojem družinskem okolju, so naše fizične in čustvene meje spoštovane, sprejeti smo točno takšni, kot smo, in se počutimo blizu drug drugemu ter občutimo ljubezen družinskih članov (najbolj starševsko ljubezen). Dovoljeno nam je, da rastemo, se spreminjamo in imamo zadovoljene vse fizične potrebe (hrana, voda, varen doma in okolica).
Realnost pa ni vedno idealna. Družine niso vedno popolna okolja. Velikokrat smo se zato kot otroci počutili ogrožene in nezaščitene.
Vendar na takšno počutje ne vpliva zgolj primarna družina, ampak tudi širša okolica.
A vendar so nekateri vzorci globoko usidrani v nas. Dostikrat se tega ne zavedamo, a če se prepoznate v katerih izmed spodaj naštetih vzorcev, obstaja velika možnost, da ste bili v otroštvu ranjeni:
1. Bili ste naučeni, da ni dobro, če imate svoje mnenje.
2. Bili ste kaznovani, ko ste hoteli nekaj povedati ali narediti drugače, kot vam je bilo povedano.
3. Odvračali so vas od igre in zabave.
4. Niso spoštovali vaših močnih želja.
5. Niste smeli biti spontani.
6. Niste smeli pokazati močnih čustev, kot so jeza, žalost in veselje.
7. Nekdo od družinskih članov ali staršev se vas je sramoval.
8. Bili ste pogosto kritizirani in verbalno zlorabljeni.
9. Bili ste fizično kaznovani.
10. Dobili ste občutek, da ste vi odgovorni za nivo sreče svojih staršev.
11. Niste dobili fizične pozornosti: objemov in poljubov.
Čustveno ranjene osebe imajo kar nekaj skupnih znakov, ki se kažejo tudi v odrasli dobi. Če boste na deset ali več trditev odgovorili z da, potem ste z veliko verjetnostjo bili v otroštvu ranjeni.
Ko in če boste delali s svojim »notranjim ranjenim otrokom«, se boste zagotovo srečali s staro bolečino, hkrati pa lahko obudite tudi svoje speče darove in sposobnosti, ki ste jih že davno zatrli. Večina vaših odnosov se lahko izboljša, slabe navade ali odvisnosti lahko izginejo, povezava samim s seboj pa se poglobi. Srečanje s samim sabo je težko, a rezultat je vsekakor vreden vsega truda.
Torej, če boste vsaj na deset spodnjih trditev pritrdili, je čas, da se srečate s samim sabo:
1. Nekje v sebi čutim, da je nekaj narobe z menoj.
2. Večkrat čutim anksioznost.
3. Vedno ugajam drugim.
4. Vedno sem v konfliktu z drugim.
5. Kopičim stvari in jih ne znam spustiti.
6. Ko se postavim zase, se počutim krivo.
7. Počutim se nezadostno in da nisem dovolj dober.
8. Vedno želim biti najboljši.
9. Zase menim, da sem grešnik.
10. Nenehno se kritiziram.
11. Sem perfekcionist.
12. Imam težavo, da začnem ali zaključim stvari.
13. S težavo izrazim svoja čustva.
14. Redko se razjezim, ko pa se, pobesnim.
15. Privolim v spolnost tudi, kadar si je ne želim.
16. Sramujem se svojega telesa.
17. Veliko časa namenim pornografiji.
18. Nikomur ne zaupam.
19. Sem odvisnik od nečesa.
20. Izogibam se konfliktom.
21. Strah me je ljudi in se jih izogibam.
22. Večjo odgovornost čutim do drugih kakor do sebe.
23 Nikoli se nisem počutil blizu svojim staršem.
24. Moj največji strah je, da sem zapuščen, in naredil bi vse, da zadržim določen odnos.
25. S težavo rečem »ne«.
26. Sem velikokrat zaskrbljen.
27. Nesposoben sem zaupanja.
28 Ne zaupam niti v svoje sposobnosti.
29. Imam strah pred novim.
30. Vedno predpostavljam najslabše v vsaki situaciji.
Powered by Contextual Related Posts
