Naprej na vsebino

V Sloveniji je vse več lačnih ljudi, predvsem otrok

V zadnjega pol leta se je stanje v Sloveniji tako drastično spremenilo, da je ljudi pognalo na ulice, ker nepregledna množica ljudi nima več za jesti, niti za položnice in jim grozi celo deložacija. Mnogi umirajo, ker nimajo denarja za zdravnika. Situacija je tako resna, da se je pojavila potreba po objavi vseh teh zgodb v medijih, da bodo ljudje izvedeli, kako hudo je. Se zavedate, da ogromno otrok ne more na morje, ker starši nimajo sredstev za to, da mnogi ne bodo v šolske klopi sedli z novimi torbicami in še mnogo bo takšnih, ki jim starši ne bodo mogli kupiti niti delovnih zvezkov. Situacija je skrajno resna. In vse to se dogaja samo zdaj, prejšnja leta tega ni bilo, ker sta se nam cedila med in mleko. No, vsaj takšen občutek dobiš, ko se sprehodiš čez dnevne novice.

Res je, da marsikateri otrok ne bo šel letos na morje, in to iz več razlogov. Eden je definitivno ta, da starši nimajo denarja, a hkrati spada družina v skupino malce nad minimalno plačo, tako da niso upravičeni do nobenih dodatkov, subvencij in ugodnosti. Ampak tako ni samo letos, tako je že leta. Nekateri ne bodo šli na morje, ker običajno potujejo v tujino in na slovenski ali hrvaški obali ne najdejo kotička zase. Marsikdo pa se bo letos zaradi lastne varnosti in varnosti bližnjih temu užitku raje odpovedal.

Da, kar nekaj otrok letos ne bo videlo morja. Zato je po mojem mnenju skrajno neodgovorno, da vse te nevladne organizacije letos peljejo otroke na morje, s poudarkom na otroke iz socialno šibkih družin. Že samo dejstvo, da se je že leta nazaj pojavila potreba po teh nevladnih organizacijah, je skrb zbujajoča, ampak mišljenje, da si otroci iz socialno šibkih družin zaslužijo morje, pa je diskriminatorna in odpira kar nekaj novih vprašanj. Otroci, katerih starši so se zavestno odločili, da se zaradi zdravstvenih razlogov letos ne bodo odpravili na morje, si ne zaslužijo morja? Bolni otroci si ne zaslužijo morja? Otroci, katerih starši celo leto garajo, da lahko otrokom omogočilo tistih par dni oddiha, si ne zaslužijo morja? In najpomembnejše vprašanje: se organizatorji sploh zavedajo posledic tako nepremišljenega dejanja?

Peljati otroke v skupini na morje, pa pustimo, da imamo en ukrep, ki to prepoveduje, ter verjeti, da ne obstaja možnost, da se vsaj ena oseba okuži oziroma je okužena, je igranje ruske rolete. Če se bo vsaj en otrok iz socialno šibke družine okužil, ali bog ne daj, en, ki je prišel na Debeli rtič v »zdravstveno kolonijo«, bo to prinesel v svoje že tako socialno šibko okolje. Družina bo v karanteni. In če sta starša ta, ki sta zaposlena za minimalno plačo ali manj (ja, žal so mnogi še vedno zaposleni pod minimalno plačo, ne glede na zakon), bo zanju 14 dni pomenilo upad dohodka in padec še globlje v brezno revščine. Če je otrok iz družine, kjer kraljujeta nasilje in alkohol, si znate predstavljati, čez kaj bo šel takšen otrok v tem času? Ali pa, da je družina v takšni stiski, ker sta starša bolna? Scenarijev je kar nekaj. Ampak to ni pomembno, ker je bolj všečno pred kamero govoriti: »Vlada ne sme tem otrokom vzeti počitnic.«

Mogoče bi jim jih morala, da jih zavaruje. Žal je situacija v državi in po svetu pač takšna, da je »ena bežna gripica« pokazala, kako nemočni smo, kako se lahko v trenutku vse postavi na glavo ter kako preklemansko nam je vse samoumevno.

Nikakor pa se socialno stanje v državi ni spremenilo. Tudi zgodbice o tem, kako starš ne more otroku kupiti želenih šolskih potrebščin ali celo osnovnih, so stare. Že nekaj let vse možne nevladne organizacije in posamezniki podarijo abnormne zneske za našo »brezplačno« šolstvo. Premnogi starši vzamejo kredit ali si denar sposodijo, da lahko zagotovijo svojim otrokom osnovne potrebščine, ki jim omogočijo vstop v razred. Nič novega, zgodba je aktualna že nekaj let.

Podobno je s plačili položnic, deložacijo … se še spomnite vsaj ene zgodbe izpred let, ko so zaradi majhnega neplačanega zneska deložirali družino? Jaz se spomnim vsaj dveh – gospe na Primorskem, ki so ji namesto garaže zarubili stanovanje; družine, ki je zaradi slabih neplačanih 100 evrov bila ob hišo. Če bi povprašali malo po oddelku za izvršbe, bi bili presenečeni nad številkami letno spisanih izvršb ter sklepov, kjer se dovoli rubljenje premoženja dolžnika.

Lani je Slovenijo povezal Kris, za katerega se je zbralo več kot tri milijone sredstev za zdravljenje. Da je nujna reforma v zdravstvu, je jasno že tudi več let. A kot kaže, so nekateri to dojeli šele zdaj.

Ne cedita se nam med in mleko, a to ni stanje, ki se je čudežno pojavilo z marcem. Že leta je moč spremljati podatke, da je več kot 600.000 ljudi na pragu ali pod pragom revščine. Vsako leto znova ugotavljamo, da šola ni brezplačna, na papirju mogoče, a v realnosti je velik zalogaj.

Nimamo brez zveze izredne socialne pomoči, ki je namenjena vsem s težavami pri plačevanju položnic, ki so vezane na bivanje. Že nekaj časa imamo zakonsko določeno, da se socialno ogroženim ne sme izklopiti vode, elektrike, gretja. Seveda je treba podjetja, ki imajo namen to narediti, predhodno obvestiti, da spadate v t. i. ogroženo skupino. Še mobitel, če ne plačate položnice, odklopijo pri tretji položnici in vas pred tem nekajkrat obvestijo.

Prav tako Karitas, Rdeči križ in še kdo nekaj sredstev nameni za plačevanje zapadlih položnic. Možnosti je kar nekaj, le izkoristiti jih je treba.

Že leta je jasno, da se bolj splača koristiti socialne transferje kot pa hoditi v službo za minimalno plačo. Že leta se ve, da marsikdo ne zasluži niti te, ampak pred pol leta se je še razlagalo, da to ni mogoče. Za uradnike v Ljubljani mogoče že, za ljudi, ki živijo v realnem svetu, na pragu revščine, pa je to nekaj čisto mogočega.

Službe se že leta najhitreje in najlažje dobijo po sistemu »zvez in poznanstev«, ampak to je pomembno le zdaj.

V bistvu se v zadnjih treh mesecih v Sloveniji, razen koronavirusa in vlade, ni spremenilo absolutno nič. Je pa očitno vse, kar je bilo pred tem skrito pod preprogo, postalo zelo pomembno. Nujno je, da se obvesti širšo javnost, da bodo lahko kimali in se strinjali, kako je vse zanič in so nujne spremembe. Mogoče se vam zdi, da se takrat, ko se govori o ljudeh, ki so lačni, pretirava, a se ne. Tako je že vrsto let, najhujše pa je, da je situacija še veliko hujša, kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo je, da tisti, ki resnično potrebujejo pomoč, običajno zanjo ne rečejo in ne predstavljajo dela statistike.

Revščina v Sloveniji je živa že vrsto let. Rešitev iz tega ne bo prišla čez noč ali z zamenjavo vlade, ampak le, ko bodo ljudje dojeli resnost situacije. Kratkoročnih rešitev ni. Reševanje problema revščine je tek na dolge proge. Kdo bo pa dovolj pogumen, da bo začel teči in ne bo zgolj krpal hudih ran z obližem, pa je vprašanje, vredno milijon evrov.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice