Zakaj je (ne)pomembno, na kakšen način »zaupni« podatki odtekajo v javnost

V zadnjih nekaj mesecih se zdi, da so začeli zaposleni v državnih organih na vseh ravneh, vse do predsednika vlade, delati vse narobe. Tako narobe, da so se pojavili t.i. »žvižgači«, ki opozarjajo na nepravilnosti v delovanju ministrov, policistov, poslancev, sodnikov, uradnikov v državnih organih …, pa naj gre celo za dejanja, ki so označena z »zaupno« ali »osebno«.

Nepravilnosti so se dogajale že veliko pred tem in se bodo tudi takrat, ko Janez Janša ne bo predsednik vlade. Vprašanja, ki pa se ob trenutnem stanju postavljajo, so: Ali je res vse, kar pride na »dan«, v javnem interesu? Kdo te podatke daje v javnost? Ali je pomembno, kako ti podatki pridejo v javnost? Se »žvižgač« kdaj kaznuje? Se »žvižgač« sploh lahko kaznuje?

Sodna praksa v zadnjih letih se spreminja

Kar neverjetno je, kako zaupni podatki v zadnjem času odtekajo, in to podatki, ki so lahko bili pridobljeni le s prikritim nadzorom ali pa tako, da je nekdo dokumente, ki nikoli ne bi smeli priti v javnost, dejansko posredoval pod pretvezo, da so le-ti v javnem interesu.

A vse se začne že pri sodiščih, ki so začela spreminjati doslej veljavne standarde nezakonitega javnega objavljanje zaščitenih osebnih podatkov, pridobljenih na osnovi členov 149 a in 156 a Zakona o kazenskih postopkih.

Še nedavno je veljalo, da so neupravičeni posegi v zasebnost postavljeni med najhujše kršitve, nad disciplinske in prekrškovne kršitve, novejša soda praksa pa nasprotno dovoljuje, da nedovoljeni posegi postajajo predmet sodne presoje vrednostnega pomena. Kar pomeni, da če je področje, ki ga posamezni novinar preiskuje, tako »pomembno«, da se razkrije, potem ni več pomembno, na kakšen način je do podatkov prišel. Tako nihče več ni »varen« in vsak korak kogarkoli je lahko predmet »preiskave« politično nastavljenih novinarjev, ki se po navodilu gredo »raziskovalno novinarstvo«.

Tako v ospredju ni več škodljivost posledic za posameznika, pa četudi bi se na koncu izkazalo, da so navedbe neresnične in pridobljeni podatki zavajajoči (npr. primer Franca Kanglerja), ampak interes javnosti, s poudarkom na določeno javnost, ki ima s temi podatki namen diskriminirati posameznika.

Nujno je tudi vedeti za način pridobljenih podatkov

V sodni praksi se je tako začel uveljavljati kriterij vprašanja o ciljih objave – the reason or principle behind a law. S tem pa se odpira veliko polje manipulacije. Kajti poseg v zasebnost ni utemeljen zgolj s potrebo po obveščenosti, ampak tudi z namenom. In če namen objave ni očrniti osebe, potem je vse dovoljeno. Kdaj je oseba očrnjena, je pa tako in tako subjektivna ocena posameznika, ki nima velike vrednosti.

Sodnik Zvjezdan Radonjić meni, da bi bilo pri tem treba nujno dodati še »tretji element«, in sicer to, kako podatki pridejo v javnost. Po njegovem mnenju bi pri pridobivanju podatkov morali nujno upoštevati tudi načine pridobivanja podatkov, za katere Zakon o kazenskih postopkih vsebuje kar nekaj omejitvenih norm, tudi s kazenskimi sankcijami.

S tem bi se prostor manipulacije zožil in bi bili drugače pridobljeni podatki nezakoniti, posamezniki, prek katerih bi le-ti odtekali v javnost, pa bi se tudi kaznovali. Sodna praksa bi se tako ponovno poenotila in neupravičen poseg v zasebnost bi veljal za najhujšo kršitev.

»Žvižgači« tudi v policijskih in tožilskih vrstah

Trenutno kar nekaj podatkov iz predkazenskih postopkov uhaja na dan (npr. hišna preiskava pri ministru Počivalšku in še kakšni prisluhi bi se našli) in kar nekaj podatkov, za katere je jasno, da niso bili pridobljeni ravno zakonito oziroma so »pogojno« zakoniti. Logičen sklep bi bil, da je za kaj takšnega kriva policija, ki po definiciji opravlja naloge in pooblastila po določbah Zakona o nalogah in pooblastilih policije, s katerimi zagotavlja varnost posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države.

Po definiciji policija torej ni pooblaščena za razkritje intimnih, zasebnih vsebin, ki jih je pridobila s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki naj bi bili načeloma vsi upravičeni. Če je vedno tako, puščam v presojo vam.

Drugi akter v tej zgodbi so tožilci, ki morajo po definiciji biti samostojni ter vezani na ustavo in zakon, nepristranski, varovati morajo ustavnost in zakonitost, načelo pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Svoje delo morajo opravljati zakonito, strokovno, varovati morajo ugled in  ohraniti kot tajnost tisto, kar so v okviru opravljanja službe izvedeli, pridobili. Za svoja dejanja in kršitve so odgovorni. Podobno velja za sodnike, a kaj ko so kazni rigidne. Pri večini kršitev je zagrožen disciplinski ali kazenski postopek s posledico izgube funkcije in svobode.

Posredovanje zaupnih podatkov je huda kršitev

Zakon, ki opredeljuje, da je posredovanje zaupnih podatkov huda kršitev, imamo. Prav tako je kršenje ustave hud poseg v pravni red. Zato se iskanje kompromisov in obvodov pri temeljnih osebnih svoboščinah ne bi smelo dogajati. Kajti spoštovanje pravic posameznika je ključna prvina zaščite pred samovoljnostjo državnih struktur.

Zanimivo je, da ravno ti, ki posredno vplivajo ali želijo vplivati na delovanje državnih organov, vpijejo, da jih je strah totalitarnosti trenutne vlade. A v ozadju sami skrbijo za to, da prav to postajamo.

Dokler se sodna praksa na zelo tih, prefinjen način spreminja v smeri, da sta pomembnejša cilj ter namen, ki je vsekakor lahko zelo subjektivno obarvan, se nevarno bližamo temu, da ne bomo več svobodni. Ne grozi nam čipiranje niti to, da nas bodo s 5 G nadzirali, ampak se vračamo v čas srednjega veka in lova na čarovnice, ko je bilo dovolj že, da je en »ugleden« državljan izrekel (ne)resnico in so zaradi tega padale glave.

Seveda je javnosti pomembno, kaj državni organi počnejo, katera kazniva dejanja storijo, a še vedno velja pravilo, da si nedolžen, dokler ti krivda ni dokazana. A kot kaže, bomo zdaj stopali po poti, da si kriv, če si samo ovaden ali je bilo nekaj delno povedanega, koliko je resnice o ovadbi in povedanem, pa si bodo ljudje, ki so te že poprej javno obtožili na osnovi nepopolnih dejstev, razlagali sami.