Naprej na vsebino

Gensko spremenjeni organizmi in njihova uporaba v Sloveniji

Verjamem, da ste že slišali za kratico GSO in verjamem, da večina Slovencev ve, da gre za Gensko Spremenjene Organizme. Če v družbi omeniš GSO je večinska reakcija ljudi praviloma odklonilna, saj imamo Slovenci izrazito odklonilen odnos do gensko spremenjene hrane.

Kar ne preseneča, saj živimo v državi, kjer bi morali izkoristi naravne danosti in z ekološko naravnanim kmetijstvom ljudem zagotoviti kvalitetno in do neke meje med našimi ljudmi tradicionalno zakoreninjeno hrano. Ker pa smo Slovenci pri sadju in zelenjavi pretežno odvisni od uvoza, kljub strogim zakonskim standardom obstaja velika verjetnost, da so uvožena živila ali gensko spremenjena ali vsebujejo gensko spremenjene organizme.

Čeprav uradni podatki niso povsem zanesljivi, naj bi bilo na policah naših trgovin skoraj 30 odstotkov gensko spremenjene hrane, v ZDA pa, po nekaterih podatkih, kar do 80 procentov.

V zadnjih letih se množično propagira samooskrbnost kot tisti del proizvodnje, ki bo zadovoljil osnovne potrebe prebivalstva. Statistični podatki za prejšnja leta kažejo, da je stopnja samoosrbnosti v državi najvišja pri mesu, skoraj 81 odstotna, sledijo žita s 68 odstotki in sveže sadje s 62 odstotki.

Za kaj gre pri GSO ?

Pri gensko spremenjeni hrani gre, posplošeno, za nekaj podobnega, kar so že dolga leta nazaj počeli naši predniki s križanjem vrst in kar v sadovnjaku počne skoraj vsak ljubiteljski sadjar, ko cepi in križa sadno drevje. Vendar je primerjava zgolj navidezna, saj gre pri gensko spremenjenih organizmih za genetske spremembe, narejene v laboratoriju, ki so bistveno drugačne od ljubiteljskega vrtnarjenja in sadjarstva, pri katerem križamo organizme le z genetskimi možnostmi, ki jih organizem, ki ga križamo, že ima – v primeru GSO pa lahko, teoretično seveda, v organizem prenesemo genetiko katerega koli živega bitja.

In čeprav se zdi, da je kvadratne lubenice lažje transportirati in da je sadje, ki ne diši škorcem, koristna stvar, raziskave hrane, ki vsebuje GSO kažejo, da ta lahko povzroča od nedolžnih alergij pa do strahotnih posledic za živa bitja.

Gensko spremenjeni organizmi tako lahko vsebujejo snovi, ki jih naše telo ni vajeno, kar lahko povzroča nepričakovane alergijske reakcije in druge težave, tudi pri ljudeh, ki na to živilo drugače sploh niso alergični. Zaradi kratkotrajnosti uporabe pa najbolj črnogledih seznamov posledic uživanja GSO ne bo mogoče potrditi še najmanj deset let.

Drugi problem pa je ekološki. Primeroma: širjenja cvetnega prahu gensko spremenjenih rastlin ne moremo kontrolirati in s takšnim širjenjem se širijo povsem novi geni tudi na običajne sorte, ki niso bile gensko spremenjene.

Cvetni prah gensko spremenjene koruze lahko enostavno zaide na polja običajne koruze, ki bi lahko sprejela novo gensko informacijo, kar se posledično izraža tudi v njenih bodočih lastnostih. Nekatere strokovnjake morda upravičeno skrbi, da bi to lahko vodilo do rušenja raznovrstnosti sort in ekosistema, v katerem smo neločljivo povezani rastline, živali in ljudje. Pri tem je skrb vsekakor na mestu.

Kaj so geni ?

Vsako živo bitje tega sveta ima svoj genski zapis. In od teh genov je odvisno ali bo neko bitje, rastlina, žival ali pa človek, saj geni v celoti in izključno določajo lastnosti, ki jih bo neko bitje imelo. Genski zapis je tako v jedru vsake celice. Gre v resnici za dolge verige molekul DNK (deoksiribonukleinske kisline), ki v svoji kemijski zgradbi nosijo navodila za biološke procese, ki potekajo v organizmu (rast, izločanje hormonov, prebava, izdelovanje krvnih telesc, itd.).

Informacija, ki je shranjena v molekuli DNK, se v procesu celične delitve nato prenaša naprej na nove, tako imenovane hčerinske celice. Preko DNK se ustvarjajo tudi beljakovine, ki uravnavajo naše telesne funkcije. Za naš izgled in delovanje telesa so torej odgovorni geni, manjši vpliv pa ima seveda tudi okolje, v katerem živimo.

Kaj pravzaprav so GSO?

To so živi organizmi, pri katerih je bil genski zapis (DNK) umetno spremenjen. To pomeni, da je bil genski zapis predrugačen od tistega pridobljenega z naravno kombinacijo, do katere prihaja v naravi spontano ali s križanjem, s katerim je pridobljena večina vrst, ki jih danes gojimo. Že nekaj časa namreč sodobna biotehnologija omogoča, da lahko gene iz enega organizma na drugega uspešno prenesemo.

Kot je znano iz osnovnošolske biologije, je v naravi to moč le med osebki istih vrst, z biotehnološkimi postopki pa je to možno tudi med različnimi vrstami. Na ta način je mogoče v rastline prenašati gene nekih povsem drugih rastlin, pa tudi živali. Najpogosteje gensko spremenjena rastlina je soja (skoraj 60 odstotkov celotne tržne pridelave vseh gensko spremenjenih rastlin), koruza (približno 25 odstotkov celotne tržne pridelave gensko spremenjenih rastlin), bombaž in oljna ogrščica. Z genskimi spremembami so v te rastline vgradili gene, ki so omogočili odpornost na določene škodljivce, neobčutljivost na izbrana škropiva, ali pa celo oboje.

Proizvajalci semena takšnih rastlin praviloma patentno zaščitijo in prodajajo po precej višjih cenah, hkrati pa so običajno hkrati tudi prodajalci škropiv in gnojil, ki so potrebna za rast takšnih gensko spremenjenih rastlin.

Po statističnih podatkih daleč največ gensko spremenjenih rastlin raste v ZDA in Argentini, vodilno podjetje pri trženju GSR v svetu pa je ameriška družba Monsanto, ki je sicer v lasti nemškega Bayerja. S skoraj 26 tisoč zaposlenimi in prihodkom okoli 15,000,000,000 dolarjev!

Zakonodaja in GSO

Področje ravnanja z GSO je zelo široko, saj sega na področja kmetijstva, biologije, kemije ter drugih znanosti, tudi na področje ekonomije in prava. Ker je Slovenija del EU je tudi pri nas to področje urejeno s številnimi uredbami EU, direktivami EU, priporočili EU komisije, s številnimi konvencijami in protokoli, pri čemur je posebej izpostaviti predvsem tako imenovano previdnostno načelo.

Previdnostno načelo se pojavlja vedno, kadar ima nek pojav, proizvod ali proces nevarne učinke, ugotovljene po neki znanstveni metodi, ki pa ne daje povsem zanesljivih rezultatov. Uporaba tega načela poleg ocene tveganja na človeka, živali, rastline in okolje, vključuje še principe in modele za obvladovanje tveganja in obveščanje o tem tveganju. Cilj je doseči višjo raven varstva okolja s preventivnim odločanjem v primeru tveganja. Pri tem je praktična težava v tem, da nikoli ni moč natančno določiti koliko znanja in vedenja o novih tehnologijah je že pridobljenega in je tveganje zaviranja razvoja tehnologij in napredka vedno lahko podano.

Škodljivost GSO

Marsikateri zagovornik GSO vam bo dejal, da gre pri genskih spremembah za nekaj podobnega kar so že tisočletja s križanjem vrst počeli naši predniki in nekaj kar v sadovnjaku, pa tudi drugje, počne praktično vsak ljubiteljski vrtičkar. Pa ni čisto tako.

Vsekakor pa ima gojenje GSO tudi pozitivne plati. Vodilna ideja razvoja in gojenja GSO je vzgoja takšnih rastlinskih kultur, ki pri gojenju ne bi potrebovale škodljive insekticide in pesticide in da bi rastline že v fazi rasti vsebovale snovi, ki se sedaj dodajajo šele po proizvodnji, da se hrana ne kvari tako hitro.

Pri genetskih spremembah na rastlinah je poudarek tudi na preprostejši pridelavi. GSO rastline lažje prenašajo uporabo herbicidov ali pa so odpornejše na žuželke, njihovo gojenje na velikih kmetijskih površinah je za pridelovalca precej cenejše kot gojenje navadnih rastlin, cena pa je zato lahko za okolje in zdravje (pre)velika, še posebej če vemo, da bi oba učinka lahko dosegli s popolnoma naravnimi, bio načini, kar je bistveno dražje. Gojenje GSO negativno vpliva na naravno okolje. Žuželke in ptice, ki se prehranjujejo za zanje strupenim semenom umirajo, rastline, odporne na herbicide, pa so v času rasti deležne še več strupov kot prej. Najhuje pri uporabi GSO pa je, da jih, ko so enkrat v naravi, ni mogoče več odstraniti.

Ideja je tudi bila, da bi bile rastline bolj hranljive, saj so sedanja semena že do neke mere toliko »iztrošena«, da je njihova hranilnost upadla, kar bi zmanjšalo lahkoto po svetu. Ideja bi lahko bila dobra, če bi jo razvijali zgolj znanstveniki, premišljeno in racionalno, s strokovnim pristopom. Vendar današnji svet temelji izključno na dobičku in profitu, zato večino raziskav namesto držav financirajo multinacionalke, ki tega, kljub drugačnemu zatrjevanju, zagotovo ne počnejo zaradi dobrote do človeštva in usmiljena temveč zgolj zaradi profita.

Po dostopnih podatkih je po svetu z GSR zasejanih okoli 10 odstotkih kmetijskih zemljišč, pretežno v ZDA, Argentini, Braziliji, na Kitajskem, v Indiji in Kanadi. EU se omejuje zgolj na gensko spremenjeno koruzo, V EU je dovoljeno gojiti le GSO koruzo, posejano zaenkrat ponekod v Španiji. Poleg koruze so zaenkrat gensko spremenjene še soja, koruza, ogrščica in bombaž, kmalu pa tudi krompir, sladkorna pesa, ječmen, pšenica in grah.

V Evropski uniji je predpisano, da mora biti hrana, ki vsebuje GSO snov, posebej označena.

Vendar pa velja, da ni potrebno označiti hrane, v kateri prisotnost GSO snovi ne presegajo meje 0,9 odstotka. Kar je slabo, tako da bodo na policah slovenskih trgovin nekatera živila, ki vsebujejo sojo, koruzo ali oljno repico. Ustreznost GSO standardov EU pred vstopom na naše tržišče je sicer omejena z zakonom, vendar pa ustreznost izdelka pogosto preverjajo kar sami proizvajalci.

Prevladujoče stališče Slovenije in stališče EU je, da gensko spremenjeno organizmi načeloma nimajo negativnega učinka na človeško zdravje, vendar pa za takšno mnenje še ni dovolj znanstvenih dokazov. Velja omeniti odlično brošuro Inštituta za trajnostni razvoj o GSO, ki jo najdete tudi na spletu, ki opozarja, da je mnenje, da so GS živila enako varna kot običajna, neresno in da možni subtoksični, kronični in alergeni učinki na ljudi še niso dovolj raziskani.

Problematični so tudi živalski izdelki in meso, pri katerih, za čuda, krmljenja živali z GSO po zakonih EU ni potrebno posebej označevati.

Postavlja se vprašanje zakaj potrošniku nihče ne pove, da uživanje GSO ni nujno varno? Jasno – zaradi dobička.

V svetu je šest multinacionalk, ki so razvile in patentirale skoraj vsa obstoječa semena GSO, pa nobena od njih ni naredila praktično nobenih večjih sistematičnih raziskav, s katerimi bi potrdile ali ovrgle škodljivost uživanja GSO za človeško zdravje. Ob pomanjkanju sistematičnih raziskav lahko zaključimo, da je tako škodljivo kot neškodljivo.

Pomanjkanje verodostojnih raziskav

V zadnjih letih nekatere neodvisne raziskave odkrivajo, da bi lahko imelo uživanje gensko spremenjenih organizmov hude posledice za zdravje. Italijanski raziskovalci so ugotovili, da so se pri miših, ki so uživale GS sojo, pojavile spremembe v jedrih jetrnih celic. Francoska raziskava, ki jo je opravil Odbor za neodvisne raziskave in informiranje o genskem inženiringu (CRII-GEN), je ugotovila, da je pri podganah, ki so jih tri mesece hranili z GS koruzo, prišlo do nepravilnosti v jetrih, ledvicah in krvi, kar bi lahko bila posledica uživanja GSO.

Večina raziskav na živalih, ki so uživale gensko spremenjene organizme, je odkrila negativen vpliv GSO na plodnost in stopnjo umrljivosti. Tudi če dokazov o škodljivosti ni dovolj in niso sistematično znanstveno obdelani, je dejstvo, da gre pri GSO za organizme, ki jih v naravi ne najdemo in ne moremo vedeti, kako se bo človeško telo in človeški organizem na dolgi rok obnašal ob uživanju. Kot že navedeno, sinteza novih beljakovin, ki jih človeško telo (še) ne prepozna, lahko sproži, če ne drugega, vsaj alergijske reakcije. Enako zaskrbljujoče so posledice uporabe GSO na okolje, saj gensko spremenjenih rastlin ni mogoče izolirati, oplojujejo se med seboj in ogrožajo tudi kmetije, ki le-teh ne želijo gojiti.

V naravi pa se bodo slej ko prej pojavili škodljivci in pleveli, ki so/bodo odporni na GSO medtem ko nekatere občutljive avtohtone rastlinske in živalske vrste zaradi GSO izumirajo.

Oznake da gre za GSO

Enotnih EU oznak za označevanje GSO na žalost še ni, ker očitno problem še ni dovolj pereč ali je interes multinacionalk zaenkrat prevladujoč. V Sloveniji in na celotnem območju EU sicer velja obvezno označevanje živil, ki vsebujejo ali so proizvedena iz gensko spremenjenih organizmov. Označba je »gensko spremenjeno«, »proizvedeno iz gensko spremenjenega ( ime organizma )«. Mesa, mleka, jajc, rib in drugih izdelkov, živali, ki so bile krmljene z gensko spremenjeno krmo ni potrebno posebej označiti, kakor tudi ne fermentiranih izdelkov, proizvedenih s pomočjo gensko spremenjenih mikroorganizmov (npr. jogurti, siri).

Enako velja za živila, pri katerih so bili uporabljeni encimi, proizvedeni iz gensko spremenjenih mikroorganizmov. Označevanje ni potrebno tudi za živila, ki vsebujejo največ 0,9odstotkov dovoljenega gensko spremenjenega organizma, pod pogojem, da je njegova prisotnost v izdelku naključna in tehnično neizogibna, kar mora proizvajalec tudi dokazati. Potrošnik, ki je pazljiv pri nakupu, si tako lahko pomaga le z oznakami na deklaraciji, ki govorijo o tem, da izdelek gensko spremenjenih organizmov ne vsebuje.

Gre za klasične oznake ekoloških izdelkov ali posebna oznaka »brez GSO«. Izogibanje vrstam živil, za katere sumimo ali vemo, da bi bile lahko gensko spremenjene, pomeni, da moramo biti poleg na vrsto živila pozorni tudi na dodatke v hrani.

GSO lahko vsebujejo živila, v sestavi katerih boste našli iz soje proizvedene aditive, ki bodo označeni kot: lecitin, E 471, E322, E472, E472B, E772E, E475, aditive in sladila iz koruze kot so dekstroza, glukoza, fruktoza, maltoza, koruzni škrob, modificiran škrob, E240 ali sorbit, maltodekstrin, E 150-b (karamela). Popolnoma prepričani, da ne kupujemo izdelka, ki vsebuje GSO, smo poleg po navedenih oznakah lahko tudi, kadar izdelek ne vsebuje aditivov, če kupujemo na eko kmetijah in pri tem preverimo, s katero krmo hranijo živali, če živila pridelujemo sami, pri tem pa skrbno izberemo semena, ki jih bomo uporabili.

Gensko spremenjena semena so tista, ki jih proizvajajo koncerni Monsanto, Syngenta, Bayer, BASF, Dow in DuPont/Pioneer. Gensko spremenjene organizme lahko vsebujejo tudi različni farmacevtski izdelki.

V Sloveniji je, upoštevajoč veljavno zakonodajo, trenutno dovoljeno gojiti gensko spremenjene rastline, ki se tržijo po EU, za kar je potrebno dovoljenje ustreznih organov. Kljub temu pa primerov gojenja takšnih rastlin, po dosegljivih podatkih, v Sloveniji zaenkrat ni. 

Viri:

http://www.biotechnology-gmo.gov.si

http://www.mkgp.gov.si

https://www.pravnapraksa.si/LITE/Branje.aspx?SOPI=L010Y2020V29-30P32N1&readingmode=on

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice