Naprej na vsebino

Dojenje je več kot samo hranjenje, je odnos, ki postavi vse čustvene temelje

O dojenju je tekom zgodovine nastalo kar nekaj prepričanj. Kljub temu, da je dojenje naravni proces in je materino mleko ključnega pomena, se je v različnih časovnih obdobjih in kulturah dojenje različno sprejemalo ali celo zavračalo. Dojenje se je iz intimnega odnosa prelevilo v družbeno-kulturnega, kar pa je privedlo do dojilj in umetnega – adaptiranega mleka. Proizvajalci so v tem videli bogato tržno nišo in so na zelo agresiven in zavajajoč način promovirali svoj izdelek. Nekaj, kar bi moralo biti intimen odnos mati – otrok, je postalo družbena, politična in kulturna tema.

Mati najbolje ve, kaj je za otroka najboljše

Dojenje je in bi moralo biti v prvi vrsti izbira matere. Načeloma le ona sama najbolje ve, kaj je za njenega otroka najboljše. Prav tako, če je v stiku s svojim novorojenčkom, le ona najbolje ve, kaj njen otrok potrebuje, da bodo potešene vse njegove potrebe. Žal pa se dostikrat v to njeno znanje vtika bližnja okolica, običajno s kar nekaj napačnimi podatki. Zelo pomembno je, da ima mlada mamica vse ustrezne potrebne informacije, za kar se v Sloveniji med drugim trudi kar nekaj nevladnih organizacij.

Nekako velja prepričanje, da je materinstvo z dojenjem najbolj naraven in učinkovit način razumevanja in zadovoljevanja otrokovih potreb, kar v celoti ne drži, saj nekatere matere ne morejo dojiti in potemtakem ne bi bile del te globine. Bistven pri dojenju ali hranjenju s stekleničko je odnos, ki ga otrok in mati stketa, ta pa lahko močno vpliva na njun odnos v prihodnje.

Dojenje ne daje zagotovila, da bo otrok zaradi njega zdrav, sit in bo navezan na mater. Dojenje je veliko več kot samo zadovoljevanje osnovne biološke potrebe po hranjenju, zato ni pomembno, ali otrok hrano dobi iz materine dojke ali stekleničke.

Dojenje nikoli ne sme biti obveza in prisila, ker pač vse dojijo in ker naj bi bilo to najbolj zdravo, pa ker je to najceneje ali ker naj bi se na ta način stkal pristen odnos otrok – mati. Dojenje mora biti intimna izbira matere, ki izhaja iz njene notranje želje, ker drugače je to le robotski proces, ki prinese več slabega kot dobrega.

Odnos, ki ga otrok in mati stketa med prehranjevanjem je temelj za nadaljnje odnose. Vir slike: Pixabay

V odnosu otrok – mati se vzpostavijo temelji za vse življenje

Odnos otroka z odraslo osebo je njegovo najmočnejše vodilo in vsak novorojenček je opremljen z močno usmerjenostjo k soljudem in z močno željo po preživetju. Otrok bo storil vse, da bodo odrasli poskrbeli zanj, od odraslih je pa odvisno, koliko bodo dejansko otroka slišali in mu pomagali na poti razvoja v odraslo zrelo osebo. Dojenček ima za vsako svoje dejanje razlog, naloga odraslih je, da mu pomagajo razloge ugotoviti in ga naučiti življenja s potrebami in tega, kako jih zadovoljiti in razviti.

Med odraščanjem in v prvih mesecih starosti se novorojenček nauči regulacije svojih čutenj prek momentov hranjenja (po steklenički ali dojenje), oprijemanja, smehljanja, čebljanja in joka. Pri ustreznem odzivu staršev na te momente otrok razvije ustrezne odzive na čutenja in se jih nauči tudi uravnavati, drugače v svojem svetu po svojih zmožnostih razvije strategijo preživetja in se neprestano vrača v te momente ter ponavlja slabe izkušnje in išče odgovore za svoj manko.

Čustven razvoj od rojstva do drugega meseca

V obdobju od rojstva do drugega meseca je otrokov čustven razvoj usmerjen v hranjenje, spanje, jokanje in tolaženje. Glavna interaktivna naloga matere in otroka zadeva uravnavanje otrokovega hranjenja, spanja in zbujanja.

Socialne in afektivne izmenjave, kot so nasmeh staršev in otrokovo čebljanje, so instrumenti za reguliranje otrokovih glavnih dogodkov v teh mesecih, torej hranjenja, spanja, jokanja in tolaženja.

Izrednega pomena je materino pravilno ravnanje z otrokom in njen odziv na njegove potrebe po hranjenju, ljubkovanju, spanju … Zelo pomembno je, da znajo starši umiriti otrokov jok na ustrezen način in da se na jok odzivajo mirno, odločno in ljubeče.

Otrok svoja prva čustva razvije na osnovi telesnega zaznavanja doživetij, od tu pridobi informacije, ali je sprejet, ljubljen, hoten in želen.

Glavna vodilna sila je za otroka hrana. Hrano močno povezuje s čustvi in je namenjena iskanju stika in bližine, šele kasneje je ta njegova gesta obračanja glave v naročju proti dojki namenjena le hranjenju, sprva se orientira po vonju, sluhu in tipu, od tretjega meseca dalje po vidu.

Kasneje, ko si je dojenček že zagotovil, da ga mati objame, in z njo vzpostavi stik, je gesta namenjena hranjenju. Če mu to ne uspe, potem se pojavi občutek osamljenosti, občutek, da nikomur ni mar zanj. Ta občutek potem v posamezniku ostane tudi v kasnejšem obdobju.

Dojenje je intimni odnos med otrok in materjo in ne bi smelo postati predmet javne debate. Vir slike: Pixabay

Vse napake pri hranjenju lahko pustijo posledice za nadaljnje življenje, ki se kažejo v različnih motnjah in devialnih vedenjih, na primer v bulimiji, anoreksiji, prekomerni teži, samozavračanju, destruktivnem vedenju …

Ljudje smo čustvena bitja in marsikatero naše vedenje ima svoj izvor v tistih nekaj mesecih, ko so starši, predvsem mati, skušali navezati odnos z nami. Nekaterim je uspelo, drugim ni in vse od tu dalje je bilo zgolj lepljenje obliža na globoko rano.

Dojenje je pomemben moment v življenju posameznika in prav je, da se vsako leto na 2. avgust ob svetovnem dnevu dojenja spomnimo na to, a ob tem ne smemo pozabiti, da ni bistvo v tem, ali mati doji ali otroka hrani s stekleničko, ampak v tem, kako to stori.

H globljemu odnosu ne bo prav nič prineslo, če bo mati med dojenjem opravljala telefonske klice, gledala televizijo, brala knjigo, delala na računalniku … prav tako ne, če bo otroka dojila v nedogled. Edino pravilo je, da otrok čuti in ve, da pripada, in ko bo ta občutek ponotranjil, ne bo več potreboval ne dojke ne stekleničke z mlekom.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice