Naprej na vsebino

Kakšna je vloga otrok v družini in zakaj je pomembno kot kateri otrok se rodi

»Tisto, česar ne veš, ne boli,« pravi star pregovor in tako se večina ne ukvarja s tem, kakšen je psihološki pomen otroka v družini. V bistvu je veliko lažje verjeti, da je otrokovo vedenje odvisno od astroloških znamenj, DNK in še česa, veliko manj pozornosti pa se daje pomenu njegove sistemske vloge v družini.

Otrok, ki je ujetnik svoje sistemske vloge v družini, svoje vedenje podredi igranju vloge, ki prebuja in kaže na travmatične dejavnike družine tako na intrapsihični kot na interpersonalni ravni. Otrok celotno svoje življenje podredi temu, da zadovoljuje neuresničene želje staršev. Običajno se vloge, ki jih sistem potrebuje, razporedijo glede na vrstni red rojstva otrok.

Ob rojstvu vsak otrok dobi tisto vlogo, ki je takrat nujna in ki zrcali dinamiko in potrebo družinskega sistema. Torej otrok po eni strani prek igranja dodeljene vloge vznemirja sistem, po drugi pa znova vzpostavlja sistemsko stabilnost.

Ne glede na to, katero vlogo otrok igra, so te v svojem bistvu rezultat sistemskega, interpersonalnega, včasih intrapsihičnega mehanizma projekcijske – introjekcijske identifikacije. Pri samem razvoju igrane in dodeljene vloge je treba upoštevati več dejavnikov, od vzroka, zaradi katerega je bila vloga dodeljena, do osebne značilnosti določenega družinskega člana, ter etične, kulturne in religiozne dejavnike.

Posamezno vlogo otroka glede na vrstni red rojstva je moč opredeliti stereotipsko, s poudarkom, da je klasifikacija nastala na podlagi mnogih raziskav, ter dopuščati, da je vsaka družina posebnost, a nekih grobih razlik in novosti ni.

Vloga prvorojenca v družinskem sistemu

Prvi otrok razvije vlogo izrazito odgovornega člana, saj se bodo starši z njim še posebej ukvarjali. Prvi otrok zakon spremeni v družino in postavi nove temelje zveze in odnosov. Je očetov in nosi družinski ponos. So nekakšni čuvaji družinskih skrivnosti, heroji in prinašalci ponosa v družino.

Prvi otroci so tisti, ki ohranjajo red in disciplino v družini. So tisti otroci, ki pomagajo očetu pri vseh njegovih nemoralnih početjih, torej skrbi za produktivnost in čustveno varnost družine, ter s tem omogočajo vzdrževanje starševske nefunkcionalnosti. Z očetom ima prvi otrok poseben odnos, ga večno zagovarja ali graja in se ga trudi narediti za odgovornejšega očeta.

Ravno pri prvem otroku bo na najbolj globok način zaživel očetov nezavedni svet, predvsem čutenja, ki jih oče skriva in jih zanika. Med očetom in prvim otrokom je izrazita čustvena vez. Otrok nosi očetova najgloblja čutenja, ki jih v življenju nezavedno preigrava.

Žal otrok v svoji naravi ne more kriviti očeta za njegovo nedoslednost, kar povzroči občutek nevrednosti očetove ljubezni zaradi lastnega besa, zavisti, ljubosumja. Lažje sprejme to, da ni vreden očeta, kot to, da ga dejansko nima.

Prvi otrok je tudi tisti, ki lahko postane čustven partner starša, ki navidezno ostane sam, in s tem pridobi vlogo družinskega branitelja ali rešitelja. Prvi otrok torej družini prinaša ponos, občutje varnosti, skrbi za vse, ureja družinski sistem, odstranjuje katastrofalna pričakovanja in anksioznost. Prav tako se trudi, da ostali otroci čutijo, da so znotraj družine ljubljeni in preskrbljeni. Hkrati pa ostale zaščiti pred bolečimi in strašnimi konflikti med staršema.

Prvi otrok tako postane mati in oče družine ter čustven partner osamljenemu staršu, vse z namenom, da družina ostane skupaj. Kljub svoji veliki žrtvi pa za svoje delo in vzdrževanje družinskega sistema nikoli ne dobi priznanja. Kar ga zaznamuje za vse življenje, saj postane zelo kritičen do odnosov in išče neko popolnost.

Več kot je otrok, bolj se vloge nujne za ohranjanje statusa Q po razporedijo. Vir slike: Pixabay

Vloga drugega otroka v družinskem sistemu

Drugi otrok je mamin, je večni upornik in grešni kozel družine. Nosi vse materine neuresničene potrebe in želje. Je drugačen od zglednega in odgovornega prvega otroka. Na videz je neodgovoren in neresen, v resnici pa je izrazito spontan, živahen in ustvarjalen. Če je družinski sistem preveč bolan, drugi otrok postane družinski problem, ki s svojim destruktivnim vedenjem tako v šoli kot doma, do sebe in ostalih usmerja fokus in srčiko problemov drugam. Do katere skrajnosti bo šel, je odvisno od same patologije, ki starša spremlja.

S svojim vedenjem odigrava pomembno vlogo v družini, saj s tem ohranja status quo družine. Staršema se tako ni treba soočiti z njunimi nerešenimi, potlačenimi travmami. Drugi otrok si bo zadal nalogo, da poskrbi in zadovolji vse čustvene potrebe posameznih družinskih članov.

Največ svoje energije bo vložil v zadovoljevanje čustvenih potreb matere. Ravno on je najbolj uglašen z materjo najzvesteje ponavlja materine vzorce vedenja, prevzema njene obrambne mehanizme in tudi kasneje v življenju se vede, kot se je vedla mati.

Drugi otrok je tudi zelo občutljiv za vse tisto, kar v družini ni izgovorjeno, je prikrito. Zelo težko prenaša prikrivanje, zanikanje, ovinkarjenje in hinavščino, zato si zadane misijo, da je simbolična govorica jasno povedana, da vlada v družini iskrenost in da se napake popravijo. Če želenega ne bodo dosegli, s svojim destruktivnim vedenjem prebudijo tisto, kar je za družino najbolj boleče.

Je nosilec materinih jeznih, besnih in grobih čustev, ki jih manifestira s svojim vedenjem. Prav tako začuti in prevzema čutenja ostalih otrok, vendar ne loči med lastnimi občutji in občutji drugih. Svojo stisko izrazi tudi z begom od doma in z besnimi ter jeznimi izbruhi.

Vloga tretjega otroka v družinskem sistemu

Tretji otrok je zrcalo zakonskega odnosa, je tako imenovani čustveni otrok. Nenehno skrbi za mir in razumevanje ter spravo med očetom in materjo. Vedno pride ob pravem času na pravo mesto. Izredno je senzitiven za vsak nemir v odnosu med staršema.

Tudi ta otrok ima vse možnosti, da postane čustveni partner osamljenega starša. Vendar je temeljna njegova naloga ta, da odigrava zakonske konflikte. Iz njegovega vedenja je moč prepoznati, ali je zakon obarvan z mirnim sožitjem ali je poln nepredvidljivega strahu in groze …

Za ohranjanje zakonske harmonije je pripravljen žrtvovati marsikaj, tudi lastno integriteto. S svojim vedenjem zmore iti v vse skrajnosti, tako da starša vidita težavo v njem in si s tem dasta dovoljenje, da zanikata lastna nerazrešena in nenaslovljena čustva v svojem zakonu. S tem otroka oropata za zdrav razvoj, saj postane zasvojen z osnovnim odnosom med staršema.

Vloga četrtega otroka v družinskem sistemu

Četrti otrok je družinski in povezuje celotno družino in vodi vse niti. Je tisti, ki skrbi za vzdušje v družini in poskrbi, da je v družini zadosti smeha, je nekakšen družinski klovn. On je tisti, ki vedno zmore razelektriti napetost, ki nastaja med staršema, kar se odraža na celotni družini. Njegov osnovni cilj in težnja sta, da bi družina ostala skupaj.

Prepričan je, da je njegova naloga poskrbeti za mir in harmonijo v družini. Zato se trudi, da vnaša vzdušje, ki v družini ohranja ravnovesje. Vsi se ga veselijo, ker v konfliktni družinski sistem prinaša vedno nekaj novega, svežega in zabavnega.

Globo v sebi ta otrok nosi nemir, ki je posledica družinskih odnosov. Vendar se tega nemira ne zaveda in podzavestno išče okolje, v katerem lahko naprej odigrava svojo vlogo.

Vloga petega otroka v družinskem sistemu

Peti otrok je nekakšna kopija prvega, le da temu ni treba prevzeti odgovornosti družine nase, ni mu treba biti heroj in reševati družine, saj to nalogo opravlja prvi otrok. Zato je peti otrok po navadi svoboden v svojem življenju. Od njega se ne pričakuje veliko, nima obveznosti in ne odgovornosti.

Otroci lahko kaj hitro postanejo čustveni partnerji. Vir slike: Pixabay

Ostale vloge, ki jih družinski sistem prinese

Očetova princeska enako kot prvi otrok skrbi za očeta. Je nekakšna očetova žena, saj so ostali otroci preveč zaposleni z drugimi družinskimi vlogami, da ohranijo ravnovesje v sistemu, mati je čustveno hladna, nedostopna in depresivna. Oče princeski izkaže ogromno pozornosti in mala punčka ne more dojeti, da je sploh lahko v očeh očeta tako posebna. V adolescenci se to izkaže za slabo, ker bo čutila, da jo je oče zavrgel. V intimnem odnosu v odrasli dobi bo potem iskala partnerje, za katere se bo v sami osnovi vedelo, da jo bodo zapustili, kot je to naredil oče.

Izgubljeni otrok je tisti otrok, ki ne povzroča težav, je ljubeč, rahločuten in prilagodljiv. Na videz popoln otrok nosi v sebi projicirane nerešene starševske spore. Je otrok, ki lahko ostane za vedno čustveno zanemarjen. Počuti se neljubljenega, karkoli naredi, ni dovolj in mu ne daje občutka vrednosti in ljubljenosti. Čuti le praznino in necenjenost.

Najmlajši otrok je najverjetneje razvajen, ker mu vsi družinski člani izkazujejo pozornost, nežnost in ljubezen. Če je edinček, prevzame vlogo nosilca najrazličnejših družinskih vlog, ki jih bo odigraval po potrebi sistema, da ohranja ravnovesje. Po drugi strani pa bo deležen večne pozornosti in njegove potrebe bodo zadovoljene. V družbi bo vedno iskal svoje izjemno mesto, ki mu je bila dana v družini.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Filoktet
Filoktet
9 months ago

Taki prispevki imajo lahko pohvalno vlogo kot nastavek za začetek poglobljnega pre- in razmišljanja o posameznikovem lastnem umeščanju v svoje (v prvi vrsti jedrno družinsko in posledično širše družbeno) okolje. Vendar (!) potrebujejo zelo jasno izjavo takoj na začetku, da pravzaprav so ZGOLJ IN LE nastavek in ne navodilo, saj se avtor vendar mora zavedati, da je bralstvo, na katerega cilja, ravno tisto, za katerega je v bistvu “veliko lažje verjeti, da je otrokovo vedenje odvisno od astroloških znamenj, DNK in še česa”, torej bralstvo, ki bo pograbilo vsako rešilno bilko, ki ga bo odrešilo lastnega občutka krivde, ki jo… Read more »

Prijava na e-novice