Je mogoče sožitje med avtomobilisti in kolesarji?

Poletni čas je čas, ko je na cesti povečano število kolesarjev. Mnogo voznikov obravnava kolesarje kot »nujno zlo«, ki se mu je potrebno čimprej izogniti. Tako je za večino voznikov muka, če se mora na določenih mestnih odsekih prilagajati kolesarjem in voziti za njimi s hitrostjo, ki jo narekujejo kolesarji.

To se dogaja predvsem na nepreglednih delih cest, ko bi prehitevanje kolesarja predstavljalo tveganje, da bi trčili v vozilo, ki bi lahko hipotetično pripeljalo nasproti in bi tako lahko prišlo do čelnega trčenja.

Mnogi vozniki uveljavljajo »zakon močnejšega«

Kljub temu se dogaja, da mnogi vozniki nimajo potrpljenja, da bi vozili za kolesarjem in so pripravljeni tvegati celo življenje samo zato, da bi lahko zopet nadaljevali vožnjo s hitrostjo, ki odgovarja njihovim željam. Namesto, da bi, zaradi upoštevanja prometnih predpisov, prišli na cilj nekaj minut kasneje, zaradi prometne nesreče, željenega cilja nikoli ne dosežejo.

Miselnost, da velja v prometu zakon močnejšega, je v voznikih, žal, trdno zasidrana. Ta »zakon« je možno občutiti že, ko sta v prometu soudeležena močnejši in šibkejši avtomobil. Kdor ima močnejši avtomobil prestižnejše znamke, se mnogokrat čuti poklicanega, da ima prednost pred šibkejšimi avtomobili, ne glede na to, kaj narekujejo prometni predpisi.

Novo pravilo soudeležbe v prometu

Novo pravilo, v primeru soudeležbe v prometu avtomobila in kolesa, želi takšno miselnost preseči. V novejšem času se pojavlja vse več cest, kjer je udeležba avtomobila in kolesa v prometu popolnoma enakovredna. Gre za ceste, kjer velja enakovredna souporaba površine tako za avtomobile, kot za kolesa (Pravilnik o kolesarskih površinah, 8. člen)

V nasprotju z do sedaj vsesplošnim uveljavljenim pravilom, da mora kolesar voziti ob robu vozišča, gre pri souporabi vozišča za pravilo, da lahko kolesar, tako kot avtomobilist, vozi po sredini vozišča. Takšna prometna ureditev se je v devetdesetih letih razvila v ameriškem Denverju in ji rečemo tudi »sharrow« (skupni prometni prostor).

Omejitev hitrosti za motorna vozila je v naselju 30 km/h, zunaj naselja pa 70km/h. Avtomobil ali drugo motorno vozilo lahko prehiti kolesarja, ko je prepričan, da v času prehitevanja z nasprotne strani ne bo pripeljalo nobeno vozilo. Zagovorniki odsekov »sharrow« upravičenost takšnega načina utemeljujejo s tem, da so vsi udeleženci v prometu na enak način pozorni drug na drugega.

Kolesarski pasovi, kolesarske poti in kolesarske steze

Bolj znani od omenjene novosti so kolesarski pasovi. Ti so označeni s prekinjeno ali neprekinjeno črto. Kjer je črta prekinjena, lahko tam poleg koles vozi tudi avto, seveda takrat, ko na tistem mestu ni kolesa. Kadar gre za neprekinjeno črto, je tam prostor samo za kolesarje.

Od kolesarskih pasov in predvsem od souporabe vozišča, se bistveno razlikujejo kolesarske poti in kolesarske steze. Kolesarska pot je samostojna kolesarska površina, namenjena kolesarjem. V Sloveniji so najbolj znane kolesarske poti v okolici Kranjske gore, pot ob Dravi na Koroškem in t.i. Parenzzana od Kopra do Portoroža. Kolesarsko pot lahko uporabljajo tudi drugi, npr. pešci, jahači, motokultivatorji, traktorji, ipd., če je to urejeno s predpisano signalizacijo (4. člen).

Kolesarska steza je del cestišča, ki ni v isti ravnini kot vozišče ali je od njega ločeno kako drugače. Namenjena je prometu koles in mopedov, katerih konstrukcijsko določena hitrost ne presega 25 km/h (5. člen).

Bistvo kolesarske steze je torej ločenost od vozišča. Pri tem je potrebno opozoriti, da je v primeru kolesarskih stez ločenost od ostalega prometa lahko tudi nevarna. To se pokaže predvsem v križiščih, ko želi motorno vozilo zaviti desno, kolesar pa želi nadaljevati pot naravnost. Ker zaradi konstrukcije kolesarske steze do takrat voznik motornega vozila ni bil dovolj pozoren na kolesarja, lahko pride v križišču do prometne nesreče. Vsekakor je potrebno poudariti, da ima v tem primeru prednost kolesar in, da tudi tu ne velja »zakon močnejšega«.

Kolesarjenje po vozišču brez signalizacije za kolesa

Na koncu še omenimo kolesarjenje po vozišču, kjer ni posebne signalizacije za kolesa. Zakon o pravilih cestnega prometa (93. člen) določa, da smejo vozniki koles voziti drug za drugim po desni strani smernega vozišča v smeri vožnje. Tu gre za primer, ki smo ga omenili na začetku. Gre hkrati tudi za najbolj razširjeno obliko kolesarskega prometa, vsaj v Slovenji, saj imamo razmeroma malo urejenih kolesarskih površin.

Tudi tukaj je potrebno poudariti, da gre za enakovredne udeležence v prometu, kjer pravila niso urejena glede na moč vozila, ampak jih urejajo cestno prometni predpisi. Poleg previdnosti voznikov motornih koles, ki lahko s svojo močjo povzročijo prometno nesrečo, je potrebna tudi previdnost kolesarjev.

Osnovno pravilo: ne samo jaz, ampak vsi udeleženci iz točke A v točko B

Pri tem ni dovolj, če se oboji dosledno držijo prometnih predpisov, ampak morajo biti tudi pozorni drugi na druge. Vedno je potrebno upoštevati, da lahko enemu ali drugemu vsaj za trenutek poide koncentracija in zato ni vedno samo po sebi umevno, da se bodo vsi ustrezno reagirali ob nastanku kritične situacije.

V prvi vrsti je potrebo upoštevati, da smo vsi udeleženci v prometu ljudje, ki imamo za cilj priti iz ene točke v drugo točko, iz točke A v točko B. Če ne bomo pri doseganju našega cilja usmerjeni zgolj v naš cilj in naše potrebe, ampak bomo pri tem upoštevali tudi soudeležence v prometu, potem bomo lahko prispevali k večji varnosti in večji stabilnosti cestnega prometa.