Utopitev desetletnika pokazala na vse sistemske pomanjkljivosti

Razglabljanje o tem, da je nekaj zelo narobe na slovenskih CSD, je postalo že »glas vpijočega v puščavi«. Ne glede na to, kaj »strokovno« naredijo, se na koncu prikaže kot delanje po črki zakona. A v primeru smrti nedolžnega desetletnika v Soči me ni toliko zmotilo delo CSD kot težnja glavnih medijev, da iz tega naredijo zgodbo in pokažejo na sistemske napake, manjkal je samo še pripis »te vlade«, ga še čakam.

Če dobro razumem časovnico poteka tega nesrečnega dogodka, je bilo nekako tako:

• ob 16:30 je vodni tok fanta odnesel proti kajakaški progi;
• ob 16:36 je bil obveščen Kajak center v Solkanu Soča;
• ob 18:10 so ga našli mrtvega;
• ob 18:20 so ga potegnili iz vode;
• neznano kdaj se pojavijo delavke CSD in policija;
• neznano kdaj sta o nesreči bili obveščeni dežurna preiskovalna sodnica in okrožna državna tožilka iz Nove Gorice, ki sta ogled kraja nesreče prepustili policiji;
• neznano kdo je obvestil medije, ki so o dogodku poročali že med 19:00 in 21:00;
• starši so bili obveščeni o smrti sina šele ob 21:30;
• starši so odhiteli v Solkan;
• delavki CSD sta starše napotili v šempetrsko bolnišnico, kjer naj bi sina videla;
• šempetrska bolnišnica je starše napotila v Ljubljano na Inštitut za sodno medicino;
• Inštitut ju je napotil na Žale;
• Žale so ju napotile na Inštitut;
• po nekaj krepkih s strani staršev sta sina končno lahko videla dan po dogodku, če bi sledila birokratski poti, bi bilo to izvedljivo šele tretji dan po nesreči;
• mediji na veliko pišejo o vsem, kar je šlo narobe.

Kot že povedano, sistemske in birokratske nesmisle imamo v Sloveniji že zadnjih ne vem koliko let. Če začnemo naštevati napake, ki jih je CSD naredil v zadnjih petih letih, lahko spišemo roman v obsegu Vojne in mira. Podobno je z vsemi birokratskimi ukrepi, s katerimi se srečujemo vsak dan. Zdrav razum ni več del toka našega življenja, ampak sistem, kako stvari še bolj zakomplicirati, zbirokratizirati, da se bo dalo še par ljudi zaposliti in skleniti še nekaj novih poslov. S tem se, dragi moji, Slovenija ukvarja že lep čas in bistveno predolgo.

Ne znam si predstavljati bolečine staršev ob izgubi sina, prav tako ne bolečine in travme, ki so jo doživeli stari starši in prisotna brata. Edini smisel, ki ga tu vidim, je v akciji pomoči staršem, starim staršem in bratoma – ali v obliki psihološke pomoči, a vrhunske, definitivno ne teh strokovnjakov, ki v teh dneh iščejo svojih pet minut pod soncem, ali v zbiranju denarja, da se to kopališče uredi ali zapre. Ni pomembno, kdo je pravnoformalno lastnik. To ni bila prva nesreča in zadnja tudi ne. Če lahko v Ameriki po hudih tragedijah imajo pravila in zakone, zakaj ne bi mi imeli Jaševega zakona in sklada, namenjenega urejanju vseh teh kopališč.

Revizija CSD je stran vržen denar, in če je minister pameten in gospodaren, bo gospe, ki sta poskrbeli za to, da otroka nista mogla poklicati staršev in zdaj iščeta zakonsko podlago, ki bi njuno dejanje opravičilo, preprosto odpustil in jima prepovedal delati kot socialni delavki. Včasih je človečnost nad zakonom, če njima to ni jasno in se skrivata za zakonom, potem nista primerni za delo, ki ga opravljata. Minister bi moral vedeti, da revizija ne bo pokazala kršitev, kdaj pa je še, četudi so se videle z letala. Denar, ki bo šel za to, naj raje porabi za kakšen zgoraj omenjen predlog.

Zakaj dežurna preiskovalna sodnica in okrožna državna tožilka nista imeli časa? Saj ne da bi kaj spremenilo, ampak vseeno. Tako čustveno boleč primer ni vreden kraja ogleda, stiska rok staršem in izraženo sožalje? Aja, to ni zapisano v zakonu, je pa v tem, da si človek.

Recimo, da so bili vsi obveščeni – policija, CSD, sodnica, tožilka, kajak klub(?!) in župan(?!) – po uradni dolžnosti, pa recimo, da še skušam razumeti logiko, da o tem tako groznem dogodku obvestiš starše osebno. Recimo, da razumem tudi, da je pot iz Solkana do Ljubljane dolga ter da nikakor tako grozne novice ne moreš sporočiti kar tako mimobežno, pa da je zelo težko ob ca. 18.25, ko je bilo že jasno, da je deček mrtev, obvestiti kolega v Ljubljano, naj takoj obvesti starše o dogodku. Težko je to, a očitno preklemansko lahko obvestiti medije, ki preden starši sploh kaj vedo, odjeknejo z novico, da je utonil desetletnik.

Slednje pa je tisto, kar mene najbolj moti. Kot očeta, kot državljana in kot novinarja. Novinarji in uredniki, ki ste o tragičnem dogodku poročali, še preden so zanj izvedeli starši, vas javno sprašujem – kje je vaša novinarska etika, kje je vaš čut, kaj za vraga vam je rojilo po glavi, da ste iz tega naredili senzacionalno novico? Je zmanjkalo materiala za rušenje vlade?

Se znate postaviti v vlogo staršev? Miren večer, večerna poročila poročajo o utopitvi desetletnika, ki je bil z družino v Solkanu. Spomniš se na svoje vragce in da so oni tudi menda tam, ampak so varni s starimi starši. Malce te zbode pri srcu, ker veš, da je tudi tvoj sin star deset let, in veš, kako bi se ti zrušil svet. In malce čez 21. uro pozvoni pri vratih, po tistem, ki si že pozabil na slišano, in izveš, da je tisti desetletnik TVOJ sin. Si znate predstavljati bolečino? In da bi bilo še vse huje, prehodiš vse od Poncija do Pilata, da se lahko od lastnega sina posloviš. Vmes izveš, da dve »sočutni« delavki nista dovolili in ne dovolita klica ostalih dveh sinov z vami. Da vodijo neki postopek. Kakšen postopek neki? Resno mislijo, da bi otroke poslali k starim staršem, ki sta neodgovorna in škodljiva za otroke?!

In medtem ko ti iščeš sina, urejaš pogreb, se skušaš sestaviti zaradi ostalih treh otrok, mediji na veliko nabijajo o tem, kaj je bilo, in iščejo dežurnega krivca, na forumu bereš, kako neodgovoren starš si in še kaj hujšega. Vse za branost in oglede?!

Pa da bo vse skupaj še bolj ironično, ko ti zbije plafon, ker bereš laži in se oglasiš ter predstaviš celo tragedijo, sledijo nove »senzacionalne« objave, kjer »strokovnjaki« razlagajo vse mogoče neumnosti in se samopromovirajo. Ena najbolj neumnih, ki sem jih slišal, je vsekakor ta, da je tem staršem lažje, ker imata še tri otroke, ker če bi bil edinček, bi bilo pa zelo hudo. Vi to resno?!

V Sloveniji je ogromno sistemskih napak in ena je vsekakor obveščenost medijev pred svojci ponesrečencev. Staviti na etiko novinarjev je nesmiselno, zakonsko in kazensko urediti to pa je tisto najmanj, kar bi se moralo že zdavnaj narediti. Če je logika nekaterih medijev ta, da se za branost in oglede sme vse, potem ni največja težava ta, da se domnevno posega v »neodvisne« medije, ampak ta, da so nekateri slovenski mediji izgubili moralni kompas.