Naprej na vsebino

»Po toči zvoniti je prepozno«

Pregovor iz naslova izhaja iz srednjega veka, ko je bilo zvonjenje, proti nevarnosti toče, splošno uveljavljeno. Ko se je pripravljalo k hudi uri, so po cerkvah zvonili z namenom, da bi molitev ljudstva pregnala pretečo nevarnost pred točo. Kasneje so se začeli z zvonjenjem ukvarjati tudi znanstveniki, saj so želeli priti do potrditve, da frekvenca zvonov razbija oblake, ki prinašajo točo.

Govorjenje »kaj bi bilo, če bi bilo«, je brezpredmetno

V zvezi s tem je dobil pregovor širši pomen. »Po toči zvoniti je prepozno« lahko pomeni tudi, da je o dejanju, ki je že bilo izvršeno, brezpredmetno razpravljati, češ, kaj bi lahko naredili, da bi ga preprečili, saj je dejanje že pustilo svoje posledice in bodo posledice ostale ne glede na to ali bomo o tem razpravljali ali ne. Npr. če smo razbili kozarec, je brezpredmetno razpravljati, kaj bi lahko storil, da ga ne bi razbil, ker bo kozarec v vsakem primeru ostal razbit.

Vir slike: Pixabay

Smo danes res bolj pametni kot v srednjem veku?

Glede na to, da smo v zadnjih letih vse bolj priče hudim vremenskim neurjem, ki so povezani s točo, se ponovno postavlja vprašanje o smiselnosti ponovne uvedbe zvonjenja proti toči. Marsikdo bo ob tem zamahnil z roko in rekel, da gre tu za srednjeveško miselnost, ki nima nobene zveze s sodobnim pristopom do določenega problema, v tem primeru do nevarnosti toče.

Pri tem se velja v prvi vrsti vprašati ali je bila miselnost v srednjem veku res na tako nizki ravni, kot si radi to danes predstavljamo? Vzporedno s tem se tudi postavlja vprašanje ali res ljudje 20. in 21. stoletja zares predstavljamo najpametnejšo generacijo v zgodovini človeštva? Glede na grozote, ki smo jim priče ravno v zadnjih stotih letih, lahko v obe vprašanji upravičeno podvomimo.

Osebna izkušnja zvonjenja proti toči

V zvezi z obrambo pred točo imam tudi sam pozitivne izkušnje. Pred 13 leti sem bil s skupino mladih na Svetini nad Celjem, kjer smo igrali nogomet na igrišču tik ob cerkvi. Naenkrat se je nebo zaprlo tako, da je sredi dneva nastala skoraj popolna tema. Vreme se je pripravljalo k neurju.

Opazili smo, da je v cerkev šel mežnar in vklopil zvonove, z namenom, da bi nas njihovo zvonjenje obvarovalo neurja. Po nekaj minutah so se oblaki začeli redčiti in ozračje se je zopet umirilo. Nikakršnega neurja ni bilo, tako da smo nogometni turnir lahko odigrali do konca. Res je, da nihče ne more dokazati ali bi bilo neurje s točo dejansko v primeru, če mežnar ne bi vklopil zvonove. Po drugi strani pa tudi nihče ne more trditi, da je zvonjenje proti toči brezpredmetno.

Vir slike: Pixabay

Je razum res absolutni merilec resničnosti?

Glavni problem je namreč ravno v tem, da se ljudje sodobnega časa zanašamo izključno na lasten razum, kar pomeni, da za nas obstaja samo tisto, kar lahko doumemo z lastnim razumom, kar pa z razumom ne moremo obseči, je za nas brezpredmetno.

Ob tem omenimo samo omejeno kapaciteto človeških možganov, saj uporabljamo samo 5–10% funkcionalnih možganskih zmožnosti. Gledano vzporedno z omenjenimi odstotki možganskih kapacitet, pomeni, zanašanje zgolj na lastni razum približno toliko, kolikor se otrok zanaša na odvrnitev preteče nevarnosti s prikrivanjem lastnih oči.

Tako lahko govorimo tudi za primer zvonjenja proti toči. Ker se imamo za napredne ljudi, ki »mislijo z lastno glavo«, se nam zdi zvonjenje proti toči navada, ki je stvar preteklosti.

Zvonjenja proti toči znanost ni ovrgla

Zvonjenje proti toči lahko uvrstimo v religiozno sfero, čeprav je tudi znanost ne zanika. Sicer doslej še ni nikomur uspelo dokazati, da vibracije, ki jih sproža zvonjenje zares razbijajo oblake s točo, vendar po drugi strani tudi ni uspelo nikomur dokazati, da je zvonjenje brezpredmetno.

Kakorkoli že, lahko rečemo, da je zvonjenje proti toči povezano z našo vero. Ker so naši predniki verovali, da je Bog gospodar narave in naravnih sil, so se v zvezi s tem pogosto zatekali k njemu po pomoč. Tako je bilo v preteklosti na letni ravni več vremenskih procesij v povezavi s prošnjami za dobro letino, kakor pa jih poznamo danes.

Ljudje so se včasih bolj zavedali lastne omejenosti

Skratka, ljudje so se zavedali, da so pred naravo majhni in nemočni, hkrati pa so se zavedali, da je edini gospodar narave Bog, ki lahko naravi odvzame rušilno moč in ji po drugi strani poveča njeno rodovitnost. Ker so bili včasih ljudje izključno odvisni od zemlje in njenih pridelkov, je razumljivo, da so se zavedali lastne omejenosti in hkrati poveličevali Božjo moč.

S pojavom tehnologije je človek sam sebe pripeljal v lažno mišljenje, da lahko z lastnim razumom in lastno močjo obvladuje svet in celo naravo. Iz opazovanja narave lahko vidimo, da temu ni tako in, da se človeška nemoč pokaže predvsem, ko narava pokaže svoje zobe.

Vir slike: Pixabay

Nerazumljiv molk Cerkve glede zvonjenja proti toči

Glede na to, da so prošnje za lepo vreme in v zvezi s tem tudi zvonjenje proti toči tipično cerkvena dejavnost, se postavlja vprašanje, zakaj danes Cerkev tega bolj ne poudarja. Še posebej je to nerazumljivo, ker se vremenske nevšečnosti iz leta v leto bolj stopnjujejo. Glede na situacijo lahko rečemo, da so vse večje vremenske nevšečnosti posledica vse večje človekove nevere.

Edina procesija, ki se nanaša na vreme in letino in je razširjena po vsej Cerkvi, je Telovska procesija. Ponekod še ohranjajo prošnje procesije tri dni pred vnebohodom, še manj pa so v veljavi procesije ob godu evangelista Marka. Da pa bi Cerkev pozivala k zvonjenju proti toči, o tem ni nikjer ne duha ne sluha.

Je Cerkev podlegla duhu racionalizma?

Glede na takšno stanje, se lahko upravičeno vprašamo ali je tudi Cerkev 21. stoletja podlegla duhu racionalizma v smislu, da velja samo tisto, kar lahko zaznamo z lastnimi čutili in z lastnim razumom? Zdi se, kot da Cerkev skrbi bolj število vernikov in njena materialna moč, kot pa moč vere cerkvenega občestva.

Bistveno poslanstvo kristjanov in s tem tudi Cerkve, ki je občestvo kristjanov, je biti v nenehni navezanosti z Bogom. Namesto, da bi nas skrbelo za število vernikov in število duhovnih poklicev ter materialno bogastvo, bi nas bolj morala skrbeti naša osebna povezanost z Bogom. To pomeni predvsem izročati sebe in svoje življenje Bogu v roke. Tako je zvonjenje po naših cerkvah in s tem izročanje Bogu nevarnosti pred neurjem in točo, tudi zunanji izraz naše notranje vere.

Zvonovi so Božje orodje v službi človeka

Kaj lahko z zvonjenjem proti toči izgubimo? Ničesar! Lahko pa veliko pridobimo. Predvsem lahko pridobimo zavest, da smo ljudje sicer krhka in vsestransko omejena bitja, po drugi strani pa se lahko začnemo zavedati, da naša omejenost in krhkost postane neomejena moč, če se izročamo v Božje roke.

Na ta način tudi vreme in predvsem njegova rušilna moč, ne bo več prepuščena v roke »usode«, ampak bo z našim izročanjem predana v Božje roke. Simbolika maziljenja cerkvenih zvonov govori, da so zvonovi več kot mrtvi predmeti, predvsem pa, da so lahko posvečeno Božje orodje v službi dostojnega življenja človeka.

Subscribe
Notify of
guest
2 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Marjeta Založnik
Marjeta Založnik
1 month ago

Res je kar je napisano. Za razmisliti. Pogledati vase in razmisliti.

trackback

[…] je bilo uveljavljeno tudi zvonjenje ob izrednih razmerah, kot sta huda ura in požar. V zadnjem času smo to zvonjenje iz nepojasnjenih razlogov […]

Prijava na e-novice