Kmetu manj, a na policah hrana dražja. Ali res vemo, kaj jemo?

Hrana se je v zadnjih nekaj mesecih precej podražila. To še najbolj opazite tisti, ki vedno kupujete enake izdelke v isti trgovini, bodisi zato, ker ste zaradi različnih intoleranc v to prisiljeni, bodisi zato, ker ste se tako enostavno navadili.

Hkrati kmetje opozarjajo, da odkupne cene pridelkov padajo. Cene govejega mesa na primer so bile junija v povprečju znotraj Evropske unije med 3,67 in 3,79 evrov za kilogram za bike do 24 mesecev, v Sloveniji so se gibale med 2,80 in 3,00 evrov za kilogram. Ne glede na (pre)nizko ceno pa slovenski kmetje živine niso mogli prodati zaradi prenasičenosti trga. Pri tem se seveda postavlja vprašanje: kaj torej jemo, če je odkupna cena domačega mesa toliko nižja kot je povprečna cena v Evropske unije, pa je domače še vedno predrago?

Podobna zgodba je z žiti, ki so osnovna prehranska surovina. Kmetijski inštitut Slovenije je pridelovalno ceno pšenice izračunal v višini 148 evrov na tono, medtem kmetje menijo, da bi bila poštena lastna cena ob realno upoštevani vrednosti dela pridelovalca 181 evrov. Taka cena bi bila primerljiva lanski, ko je bila odkupna cena pšenice najboljše kakovosti 185 evrov za tono, slabši kakovostni razredi pa so se zvrstili do 140 evrov na tono. Letos so odkupovalci pripravljeni ponuditi za pšenico najboljše kakovosti do 175 evrov na tono, za tisto v spodnjem kakovostnem razredu pa zgolj 120 evrov. Delovnega sestanka predstavnikov žitne verige v juliju, kjer bi se razpravljalo o tej problematiki, ni bilo.

Nevzdržno se zdi, da kmet dobi za pridelavo surovine za kruh od končne cene kruha približno 5%, medtem ko DDV na to osnovno živilo znaša 9,5%.

Ne glede na to, da sta zgoraj navedeni le dve prehranski surovini, se hitro pojavi dvom v poštene odnose znotraj prehranske verige.

Ali res vemo, kaj jemo?

Vprašanje kako varna je hrana, ki jo jemo, si največkrat zastavimo šele takrat, ko se zastrupimo ali ob prehranskih aferah, kot je bila afera govejega kebaba iz Poljske ali čevapčiči in pleskavice, ki so jim v nekaterih mesnicah dodajali žveplo v prahu, da je bilo lepše in »bolj zdrave« barve. Vsakodnevne odpoklice živil s polic pa mnogokrat spregledamo.

Celotno verigo proizvodnje in predelave živil v EU ter uvoženo in izvoženo blago ureja (pre)obsežna zakonodaja s predpisi in standardi na področju kmetijstva, živinoreje in proizvodnje hrane, katere cilj je varovanje zdravja. Politika EU na področju varnosti hrane in povezani ukrepi se osredotočajo na štiri glavna področja varstva:

• Higiena živil: nosilci živilskih dejavnosti (živilska podjetja) od kmetij do gostinskih obratov, morajo biti v skladu z živilsko zakonodajo EU, vključno s tistimi, ki uvažajo hrano v EU.
• Zdravje živali: sanitarni nadzor in ukrepi za hišne živali, spremljanje in obvladovanje bolezni gojenih in prostoživečih živali ter sledenje premikov vseh rejnih živali.
• Zdravje rastlin: odkrivanje in izkoreninjanje škodljivih organizmov v zgodnji fazi preprečujeta njihovo širjenje in zagotavljata zdrava semena.
• Onesnaževala in ostanki: spremljanje zagotavlja, da onesnaževala ne pridejo v stik z živili in krmo. Najstrožje še sprejemljive omejitve veljajo za domača in uvožena živila in krmo.

Varno živilo je tisto živilo, ki ob predvideni uporabi ne predstavlja nevarnosti za potrošnikovo zdravje (npr. surovo meso se mora pred uživanjem termično obdelati). Živila, ki niso varna, ne smejo biti v prometu. Živilo ni varno, če je škodljivo za zdravje ali neustrezno za prehrano ljudi.

Varno živilo je:

• pravilno označeno,
• zagotavlja sledljivost,
• pridelano, predelano, dano v promet v skladu z načeli higiene živil,
• predstavljeno na način, ki ne zavaja potrošnikov.

Živilo je varno, če ne vsebuje:

• bioloških dejavnikov tveganja (patogene bakterije, paraziti, virusi),
• kemičnih dejavnikov tveganja (ostankov pesticidov, težkih kovin, zdravil, detergentov, nedovoljenih aditivov in drugih strupenih snovi in
• fizikalnih dejavnikov tveganja (kot so mehanični – trdni delci, kot so: kamenčki, kosti, les, zemlja, steklo, plastika ipd.).

Vredno je spomniti, da je označba o državi porekla izdelka po veljavni zakonodaji vezana na konkretno državo, v kateri je bila opravljena zadnja faza proizvodnje določenega izdelka. Potrošniku je tako po navadi na voljo podatek glede porekla končnega izdelka, ne pa tudi glede kraja izvora surovine. Vakuumsko zapakirano svinjsko meso, ki je bilo pripeljano iz tujine in zapakirano v slovenskem podjetju, se na policah popolnoma zakonito trži pod označbo Slovenski izdelek. Konzervirana zelenjava, ki je bila v večjih posodah pripeljana v Slovenijo, in je v Sloveniji zgolj prepakirana v manjšo embalažo, prav tako.

Kratka prehranska veriga je edini garant za varno hrano

Za varnost živil so vsekakor odgovorni vsi členi prehranske verige, tako nosilci živilskih dejavnosti, ki so neposredno vključeni v živilsko verigo, kot država, ki je dolžna zagotoviti predpise in sistem uradnega inšpekcijskega nadzora in nenazadnje tudi potrošnik, ki glede na končne postopke pri pripravi živil v domači kuhinji predstavlja zadnji člen v živilski verigi.

Čeprav je uvedena sledljivost, ki omogoča, da za lahko vsak živilski izdelek ugotovimo, kako in iz katerih surovin je nastal ter kateremu kupcu je bil dobavljen, se žal vedno najdejo posamezniki, ki manipulirajo z zakoni z namenom večjega zaslužka in izumljajo vedno nove načine kako bi lahko še znižali ceno izdelku. Zato prihaja do uvoza manj kvalitetnih surovin, ki so v nekaterih primerih tudi oporečne ali celo ponarejajo živila.

SLS že dolgo opozarja, da je treba v Sloveniji uvesti lokalne prehranske sisteme, vzpostaviti čim krajšo prehransko verigo. S tem bi poleg tega, da bi potrošnikom ponudili zdravo in cenovno dostopno lokalno pridelano in zdravo hrano, hkrati tudi podpirali lokalno in regionalno gospodarstvo, zagotovili nova delovna mesta v kmetijstvu, proizvodnji hrane, trženju, logistiki in drugih storitvah.

Cilj kmetijske politike mora biti po njihovem mnenju, da bo Slovenija pridelala večino hrane doma in bo tako čim manj odvisna od svetovnih trgov in pretresov na njih, s čimer si bo Slovenija zagotovila prehransko varnost. »Verjamemo tudi, da bo to bistveno pripomoglo k zmanjšanju števila odpoklicev živil zaradi nepopolnih oznak ali vsebnosti zdravju škodljivih snovi,«so pred časom poudarili v sporočilu za javnost.