Ali Pariz gori?

Nemški general Dietrich von Choltitz pruskega plemiškega in (po priimku sodeč) slovanskega rodu je 1. avgusta 1944 po Hitlerjevem povelju postal okupacijski komandant velikega okrožja Pariz. Nemci so izgubljali Francijo, zavezniške armade so se bližale in Hitler je von Choltitzu ukazal, da naj, preden zapusti Pariz, to mesto uniči, naj ga zaminira in zažge ter uniči vse njegove znamenitosti.

Hotel je, tako kot v primeru Varšave, mesto kaznovati, ga izbrisati s površja Zemlje in napredujočemu sovražniku prepustiti kupe ruševin – in seveda množico trupel.

Von Choltitz Hitlerjevega povelja ni izpolnil. Njemu gre zahvala, da še desetletja pozneje turisti v Franciji lahko obiskujejo Louvre, se sprehajajo ob Seini in da so do lani aprila lahko občudovali enega najlepših in najstarejših biserov evropske gotske arhitekture – katedralo Notre Dame.

Hitlerjevo telefonsko vprašanje, namenjeno von Choltitzu, pa je tako kot znameniti Cezarjev rek »veni, vidi, vici« prišlo v zgodovino.

»Brennt Paris?« Ali Paris gori? je vprašal.

V zgodovino pa bo prišel tudi von Choltitzev odgovor.

»Ja, mein Führer, es brennt in Paris.« Da, moj firer, v Parizu gori.

Nemci Pariza niso uničili. Von Choltitz, plemič iz nekdanje Vzhodne Prusije, ki je bila tudi domovina slavnega filozofa Kanta, je, čeprav je bil general in šolan za uničevanje, pokazal več civiliziranosti kot pobesneli in ponoreli avstrijski kaplar, ki je hotel postati umetnik. Vsekakor pa je vedel, kdo bo v tisti vojni zmagal in kaj ga lahko čaka pred zavezniškim sodiščem.

Zdaj, desetletja po teh usodnih odločitvah, biseri francoske cerkvene gotike res gorijo. Lani aprila, po 800 letih obstoja, je zgorela ena najlepših evropskih cerkva, Notre-Dame v Parizu, tista cerkev, ki je nemški general ni hotel uničiti. Sredi julija letos je zagorela Notre-Dame v Nantesu. Ogenj je bil podtaknjen na treh mestih naenkrat. Oskrunjene, poškodovane in omadeževane pa so še mnoge druge cerkve Franciji. Razbijajo jim dragocena okna, skušajo jih zažgati, uničujejo oltarje.

Na drugem koncu Evrope so najstarejšo in eno najlepših krščanskih cerkva spremenili v mošejo.

Tokratni napadalci ne poznajo pomislekov, saj prihajajo iz druge, sovražne civilizacije. Na delu so tisti, ki so že ubijali v Parizu – v Bataclanu, tisti, ki so pobili uredniško ekipo časopisa Charlie Hebdo. Evropska civilizacija je napadena, njeni najdragocenejši in najobčutljivejši simboli gorijo. Uničujejo pa jo tudi notranji odpadniki, rojeva in množi se drhal, ki ne pripada nikomur in ničemur, drhal, ki sovraži lastno civilizacijo. Pobesnele horde odstranjujejo spomenike, ki pričajo o slavni zgodovini evropske preteklosti.

Zažigajo ulice, trgovine, avtomobile. To se dogaja povsod po Zahodu, največ pa v deželi francoske revolucije, kjer bodo jutri morda zažigali že knjižnice in muzeje.

To je začetek konca, produkt zblojenih idej o desakralizaciji družbe, multikulturalizma, feminizma, pacifizma, kulturnega univerzalizma, tolerantnosti do netolerantnih napadalcev in netolerantnosti do tistih, ki bi Evropo še branili.

Tako nekako si predstavljam konec sodobnega Rima. Znotraj destruktivna drhal, ki ji nikoli ni dovolj kruha in iger, zunaj maloštevilni, a fanatični in na vse pripravljeni sovražniki, vmes pa nesposobna in nemočna oblast, ljudje, ki svojo strahopetnost zavijajo v celofan ideologije miru. (Ko so pred kratkim z neke turške ladje streljali na francosko bojno ladjo, Francozi niso streljali nazaj.)

Vzdušje v Italiji, ko so leta 410 maloštevilni Alarihovi Goti oplenili Rim in požigali po deželi, na cesarskem dvoru pa so umorili zadnjega sposobnega rimskega vojaškega poveljnika Aecija, ni moglo biti drugačno.

Ko bo naslednjič kak bradati voditelj islamske teroristične skupine vprašal izvrševalce načrtovane akcije, če že gori v Parizu, bodo ti lahko mirno odgovorili:

»Da, voditelj. Gori v Parizu in gori povsod po Franciji.«