Kaj nam pomeni Marijino vnebovzetje?

Na vprašanje iz naslova lahko odgovor poišče vsak sam pri sebi. Tukaj bomo skušali predstaviti nekaj bistvenih poudarkov, kaj Slovenci ob prazniku Marijinega vnebovzetja začutimo, oz. če sploh kaj začutimo. Ali je ta dan za nas drugačen zato, ker je to verski praznik ali preprosto zato, ker je to eden izmed prostih dni v letu?

Večina ljudi praznik izkoristi za sprostitev

Podobno kot s praznikom Marijinega vnebovzetja, je tudi z drugimi prazniki. Nekateri praznujejo njihovo vsebino, nekateri izkoristijo dan za različne sprostitve, iz razloga, ker je to preprosto dela prost dan. Trdimo lahko, da je tistih, ki praznik izkoristijo zase in za svojo družino več kot tistih, ki se posveča izključno vsebini praznika, ne glede kateri praznik obhajamo.

Ko bomo v nebesih, bomo tam bivali s telesi

Bistvo praznika Marijinega vnebovzetja je v tem, da se spominjamo dogodka, ko je bila Marija, mati Jezusa Kristusa z dušo in telesom vzeta v nebesa. V praksi to pomeni, da se lahko še tako trudimo, vendar na koncu ne bomo nikoli mogli najti njenega telesa, oz. njenih posmrtnih ostankov. Tako je Marija, poleg njenega sina Jezusa, edina, ki že v vsej polnosti uživa Božjo slavo v nebesih.

Hkrati je to tudi priložnost za nas, ki še živimo na zemlji, da se še bolj zavedamo, da po smrti, ko bomo vstopili v nov način bivanja v nebesih, ne bomo zgolj nekakšne »plavajoče duše«, ampak bomo dejansko imeli tudi telo.

Razlika med zemeljskim in nebeškim telesom je v tem, da nebeško telo ni dovzetno za fizične zakonitosti, medtem ko zemeljsko še kako občuti fizično omejenost. Kako reagira poveličano telo nam je pokazal Jezus, ko je po vstajenju lahko vstopal skozi zaprta vrata, medtem ko pred svojo smrtjo zaradi fizične omejenosti tega ni bil zmožen.

V Marijina svetišča večinoma hodimo iz navade ali zaradi tolažbe

Glede na opisano bistvo praznika ljudje različno reagiramo. Slovenci sicer na dan Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, sicer radi romamo v svetišča, ki so posvečena Mariji, vendar se le peščica zares poglobi v vsebino praznika. Večina romarjev obišče romarska središča v glavnem iz navade, ker so jih na to navadili že starši ali stari starši.

Mnogi hodijo na romanje tudi za to, da bi pri Bogu in Božji materi dobili pomoč, tolažbo in uteho. Na ta dan gre npr. marsikdo okrog oltarja Marije Pomagaj na Brezjah, predvsem zato, da bi mu Marija pomagala pri kakšnih življenjskih težavah. Marsikdo od teh ljudi skozi leto sploh ne vstopi v cerkev.

Marijino vnebovzetje ima vse bolj posveten značaj

Nekateri ta dan kombinirajo romanje v Marijino svetišče z obiskom kakšne turistične točke ali obiskom sorodnikov prijateljev in znancev. Po navadi se ta praznik združi z dobro pojedino, morda na kakšnem pikniku.

Kljub temu da je Marijino vnebovzetje praznik, kjer se romarska središča bohotijo z obiskovalci, lahko rečemo, da večina državljanov in celo večina kristjanov na ta dan ne obišče romarskega središča niti domače cerkve. Ker se ljudje zbirajo samo na določenih krajih, lahko to daje vtis množičnosti, kar pa ne drži nujno.

V Sloveniji imamo šest glavnih škofijskih Marijinih svetišč, ki so na ta dan v glavnem dobro obiskana. Kar se tiče obiska župnijskih cerkva, to je matičnih cerkva, kjer imajo verniki prebivališče, so na ta dan cerkve na pol prazne. Večina ta dan izkoristi predvsem za oddih ob morju, ob jezerih, veliko se jih odpravi v slovenske gore. Če je na ta dan lepo vreme, bomo v gorah srečali ogromno ljudi.

Z uvedbo prostih dni na verske praznike se je obisk cerkva zmanjšal

Zanimivo je, da se je, odkar so nekateri cerkveni prazniki tudi dela prosti dnevi, obisk cerkva zmanjšal. Glavni namen oprostitve od službenih obveznosti je ravno možnost, da verniki preživimo prosti dan v skladu s praznikom in njegovo vsebino. Tako je bilo v času prejšnjega režima, ob praznikih več ljudi v cerkvi, kot pa danes.

Včasih so namreč verniki v resnici živeli v skladu z vsebino praznika, danes pa se ravno verniki oddaljujejo od praznične vsebine in jo nadomeščajo s telesnimi in dušenim oddihom.

Beseda praznik ne usmerja dovolj v njegovo vsebino

Morda je posledica tega tudi neustrezna raba besede praznik, saj nas ta beseda spominja na nekaj praznega na izpraznitev. Skratka, beseda praznik nas bolj usmerja v neaktivnost, kot pa v aktivnost.

Če se npr. ozremo preko naše južne meje, uporabljajo Hrvati za cerkveni praznik besedo blagdan, kar ima veliko večjo sporočilo kot pa beseda praznik. Blagdan je namreč okrajšava besedne zveze blagoslovljen dan, kar nam sporoča, da je ta dan na poseben način v Božjih rokah in, da smo lahko tudi mi deležni posebnega Božjega blagoslova.

Prazniki spadajo v bistvo človekovega bivanja. Brez praznikov bi bilo življenje monotono, avtomatizirano. Bistvo praznika ni v tem, da zgolj nič ne delamo in, da iščemo sprostitve, ki na koncu človeka še bolj izpraznijo. Bistvo praznika je, da človek samega sebe podari nekomu na drugačen način, kot to dela v običajnih dneh. Skratka, bistveno je vzeti si čas za (N)nekoga.

Prazniki so priložnost za poglobitev odnosov

Za vernike so cerkveni prazniki priložnost, da se ob njih še bolj prepustimo v Božje roke. Za tiste, ki jim cerkveni prazniki vsebinsko ne pomenijo veliko, so prazniki lahko priložnost, da se še bolj podarijo v objem ljubljene osebe ali stkejo še bolj trdne vezi med prijatelji. Za marsikoga je lahko praznik tudi priložnost, da se še bolj prepusti objemu narave, tako da občuduje njene lepote.

Nenazadnje je to tudi priložnost za vernike, da ne iščejo Boga samo znotraj betonskih svetišč, ampak da iščejo Boga tudi v naravi, ki je delo Božjih rok. Kdor ima do narave spoštljiv odnos, bi imel spoštljiv odnos tudi do ljudi in na koncu tudi do Boga.