Stoprva obletnica združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

Danes mineva sto in eno leto, odkar se je Prekmurje združilo z ostalim slovenskim prostorom. 17. avgust je od leta 2006 državni praznik, a ne dela prost dan.

Prekmurje, ki ga še dandanes mnogo Slovencev smatra za najbolj oddaljen in na nek način ločen predel slovenskega ozemlja, je področje z bogato tradicijo, gospodarstvom, kulturo, zgodovino in družbo.

Nekdaj je bilo Prekmurje popolnoma pozabljeno od osrednje Slovenije in središč odločanja, namreč ko sta pred sto in enim letom v Ljubljano prispela prekmurska odposlanca v iskanju podpore, so ju tamkaj vprašali, kje sploh je Prekmurje in ali tam zares živijo Slovenci.

Dandanes vsi Slovenci vemo, kje je Prekmurje, in poznamo njegove kulturne posebnosti, veliko nas je Prekmurje že obiskalo, a koliko vemo o njegovi burni zgodovini, še kako pomembni v skupni zgodovini vseh Slovencev?

Madžarska nadvlada

Območje današnjega Prekmurja je bilo dolgo pod madžarsko oblastjo, a kljub agresivni madžarizaciji, ki se je močno stopnjevala v drugi polovici osemnajstega stoletja, so se na tem območju Slovenci večinsko ohranili,kot so tudi ohranili jeziki, običaje in občutek povezanosti. Pritiski ogrske polovice Avstro-Ogrske niso popuščali vse do odcepitve Prekmurja v letu 1919.

Ob pomladi narodov so se narodnostno prebudili tudi Prekmurci in se pričeli vse močneje zavedati svojih korenin.

Prekmurce je povezovala predvsem vera

Slovenski jezik se je povsod v Sloveniji, a najbolj v Prekmurju, ohranjal s pomočjo vere in duhovnikov. Katoliške duhovnike bi lahko primerjali z narodnimi buditelji, saj so poleg Jezusa oznanjali tudi ljubezen do lastnega naroda in jezika. Vernikom so ponujali verski pouk in mnoge publikacije v slovenskem jeziku, zaradi česar so jih ogrske oblasti pogosto preganjale, zapirale, zasliševale itn.

Omembe vredne akademske sposobnosti Matije Slaviča in Franca Kovačiča ter predano delo z verniki in izdajanjem periodike v slovenščini Franca Ivanocy-ja, Jožefa Klekla st., Ivana Baša in drugih so pripomogli k ustvarjanju prekmurske zavesti. Prav tako so bila pomembna tudi konkretna vojaška dejanja Ivana Jeriča, Jožefa Godine in drugih.

H gradnji slovenske narodnostne identitete so pripomogli tudi evangeličani, ki so sooblikovali prekmurski prostor, namreč slovenskemu narodu so dali prve slovenske knjige, prevode in pesmarice.

Pariška mirovna konferenca, 1919

Priključitev Prekmurja matični domovini je bila dolga in naporna bitka; razmere so bile dolgo nejasne in nedoločene, zaradi česar je bilo videti, kakor da bo prekmursko ozemlje nazadnje pripadlo Madžarski. Pomembneži slovenske in drugih narodnosti so se dolgo bojevali, da se je konferenca nazadnje iztekla v prid Slovencev.

Nazadnje je Pariz Prekmurje priključil Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ter ga tako združil z matičnim narodom. A omeniti je treba tudi del Prekmurcev – Porabske Slovence – ki je ostal pod Madžarsko, saj je bila za mejo določena razvodnica med Muro in Rabo.

Jugoslovanska vojska je oblast na ozemlju prevzela 12. avgusta 1919 in jo prepustila civilni oblasti pet dni pozneje, 17. avgusta 1919.

Ljudsko zborovanje v Beltincih

Pri odločanju o tem, kateri datum naj postane državni praznik, je prevladal dan, ko je oblast od vojaških oblasti prevzel civilni upravitelj. 17. avgusta 1919 se je v prekmurskih Beltincih zbralo skoraj dvajset tisoč ljudi in priključitev obeležilo s slovesno mašo. Tedanji mnenjski voditelji, omenjeni duhovniki, na slovesni maši svojega ljudstva niso spodbujali k nastrojenosti proti nekdanjim ogrskim zatiralcem, pač pa jih po doseženem cilju mirili in spodbujali k bratski ljubezni do sodržavljanov druge narodnosti, ki so ostali na slovenski strani, in jim vlivali ponosa na slovenski narod.

Združitev Prekmurja s preostalim slovenskim ozemljem gotovo pomeni enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini Slovencev. Danes si težko zamislimo Slovenijo brez Prekmurja in prekmurskih Slovencev, namreč brez njih bi Slovenija izgubila velik del skupne kulture in bila prikrajšana za izredno posebno in dragoceno območje ter edinstveno skupnost tamkajšnjih ljudi.