Naprej na vsebino

Cerkveni zvonovi – spremljevalci našega življenja

Na slovenskem ozemlju stoji več kot 2.500 cerkva. Simbolno znamenje življenja cerkve so zvonovi, ki so nepogrešljivi spremljevalci našega vsakdanjika. Kjer koli živimo, vedno je v naši bližini kakšna cerkev, ki nas z glasovi zvonov opozarja na svoj obstoj.

Ali znamo živeti z našo kulturno dediščino?

V zadnjih letih, ko krščansko življenje slovenskega naroda ni več samo po sebi umevno, se najdejo tudi posamezniki, ki izražajo dvom v smiselnost in celo upravičenost cerkvenega zvonjenja. Ob takšnih dilemah se je potrebno vedno najprej vprašati, kdo je bil prej na določenem prostoru: cerkev ali človek, ki nasprotuje zvonjenju?

Če se ravnamo po načelu avtohtonosti, je prav, da vsak, ki se na novo naseli na področju, ki je zaznamovano z določeno kulturno dediščino, to upošteva in se temu tudi prilagodi. V nasprotnem primeru lahko začnejo naše življenje kreirati trenutni občutki posameznikov, kar lahko pripelje do vsesplošnega kaosa.

Dokler določene stvari ne spoznamo, se je bojimo

Glede na to, da so cerkveni zvonovi nepogrešljiv del slovenske kulturne dediščine, je prav, da se o pomenu in namenu zvonjenja pobliže seznanimo. Kljub temu da smo z zvonjenjem zaznamovani na vsakem koraku, verjetno ne poznamo dovolj njegovega pomena.

Dejstvo je, da do vsake stvari, ki je ne poznamo, gojimo določeno nezaupanje. Podobno je tudi v primeru zvonjenja. Ravno zaradi vse večjega nepoznavanja simbolike zvonjenja, temu nekateri nasprotujejo. Zato bomo skušali dvome, ki se ob tem pojavljajo, s preprosto razlago, razbliniti.

Zvonovi niso krščanskega izvora, ampak so se najprej pojavili v Aziji in se omenjajo že v 9. stoletju pred Kristusom.
Zvonovi niso krščanskega izvora, ampak so se najprej pojavili v Aziji in se omenjajo že v 9. stoletju pred Kristusom.
Vir slike: Pixabay

Zvonovi so se najprej pojavili v Aziji

Zvonovi niso krščanskega izvora, ampak so se najprej pojavili v Aziji in se omenjajo že v 9. stoletju pred Kristusom. V času poganstva so zvonovi služili različnim namenom. Najbolj pogosti so magični, kulturni in signalni. V krščanstvu so začeli zvon uporabljati v 7. stoletju, od časa papeža Sabinijana. Najprej so jih uporabljali v samostanih za naznanjanje molitve in bogoslužja, kamor so se zbirali menihi.

Danes so zvonovi najbolj razširjeni po krščanskih cerkvah

Zvon je glasbilo, ki ga uvrščamo v skupino tolkalskih in idiofonskih instrumentov. Običajno je sestavljen in treh delov: iz kovine ulite stožcu podobne oblike resonatorja in iz tolkača (kemblja).

Največje število zvonov uporabljajo krščanske cerkve. Praviloma so nameščeni v cerkvenem stolpu, imenovanem zvonik. V preteklosti so aktivirali zvonove s pomočjo vrvi, ki so bile pritrjene na jarem zvona, danes pa poteka aktivacija večinoma s pomočjo elektrike.

Razširjena oblika igranja na zvonove je pritrkavanje, ki se uporablja predvsem ob različnih slovesnostih. Pritrkavanje poteka s pomočjo različnih kladiv, s katerimi ustvarjajo pritrkovalci različne zvoke, ki so povezani v določeno melodijo.

Glavna naloga zvonov je vabilo k molitvi

Glavna naloga zvonov je, da naznanjajo bogoslužna opravila in vabijo k molitvi. Kot odmev na omenjeno samostansko zvonjenje, so proti koncu srednjega veka pričeli zvoniti t.i. angelovo češčenje zjutraj (praviloma ob 7.00) opoldne in zvečer (ob sončnem zahodu). Gre za simbolno povezavo treh delov dneva, kar pomeni, povezavo z Bogom skozi celoten dan.

Zvonjenje zjutraj, opoldne in zvečer

Zvonjenje ob 7.00 je bilo uvedeno predvsem zaradi kuge, zvonilo pa se je tudi zaradi turške nevarnosti. V človekovi zavesti se je počasi oblikovala ideja o »jutranjici«. Jutranje zvonjenje traja tri minute in nas vabi k molitvi.

Opoldansko zvonjenje je enako kot jutranje. Ko je v preteklosti zvonilo »poldan«, so bili verniki v času turških vpadov povabljeni k molitvi, da jih Bog obvaruje pred nevarnostmi, ki so jim grozile. Zato se še danes opoldansko zvonjenje imenuje »turški zvon«. Opoldanski zvon nas vabi, da se sredi dneva ustavimo in posvetimo nekaj časa Bogu in Božji materi, Mariji.

Če zvonovi pozvonijo samo enkrat, naznanjajo smrt otroka, če dvakrat, z vmesnim premorom, ki traja trideset sekund, kar je enako molitvi očenaša, pomeni, da je umrla ženska. Če se zvonjenje ponovi trikrat na enak način, pomeni, da je umrl moški.
Če zvonovi pozvonijo samo enkrat, naznanjajo smrt otroka, če dvakrat, z vmesnim premorom, ki traja trideset sekund, kar je enako molitvi očenaša, pomeni, da je umrla ženska. Če se zvonjenje ponovi trikrat na enak način, pomeni, da je umrl moški.
Vir slike: Pixabay

Večernemu zvonjenju pravimo tudi »avemarija«. Zvonimo v mraku s tremi zvonovi posamič. V simbolnem pomenu večerno zvonjenje naznanja umiranje dneva, minljivost življenja in domotožje. Zvoni tako, da se na dve minuti oglasi po eden zvon od treh. Zadnji dve minuti tako zvonijo vsi trije zvonovi skupaj. Ob jutranji, opoldanski in večerni molitvi molimo molitev Angel Gospodov.

»Delopust« in Kristusovo trpljenje

Zvonjenje ob sobotah, pozimi ob 15.00 in poleti ob 16.00, se imenuje »delopust«. Zvoni v slovesni melodiji, zato začne zvoniti mali zvoni, ki se mu kmalu pridružijo še vsi ostali. Takrat naj bi kristjani zaključili delo tega dneva in se pripravili na nedeljo, ki je Gospodov dan. Vsi štirje zvonovi zvonijo nekaj več kot tri minute.

Ob petkih zvonijo zvonovi tudi ob 15.00 z velikim zvonom v čas Kristusovemu trpljenju in smrti na križu. Zvonjenje traja tri minute.

Mrliško zvonjenje

Mrliško zvonjenje ima dva dela. Ko se v župnijski pisarni naznani smrt sorodnika, odhod pokojnika v večnost naznani t.i. cingel, najmanjši zvon ali navček. Če pozvoni samo enkrat, naznanja smrt otroka, če dvakrat, z vmesnim premorom, ki traja trideset sekund, kar je enako molitvi očenaša, pomeni, da je umrla ženska.

Če se zvonjenje ponovi trikrat na enak način, pomeni, da je umrl moški.

Dan pred pogrebom se po večernem zvonjenju oglasijo vsi zvonovi, ki vabijo kristjane k molitvi za rajnega. Zvonijo v žalni melodiji, trikrat po tri minute, vmes pa je trideset sekund premora za molitev očenaš.

Zazvonijo tudi na dan pogreba, po jutranjem in opoldanskem zvonjenju. Zvonovi se oglasijo tudi med pogrebom. S tem se vernikom naznani, da je sprevod iz cerkve že krenil proti mrliški vežici, kjer se bo začelo končno slovo od pokojnika.

Včasih se v dneh pred pogrebom zvonovi večkrat oglasijo. S tem se želimo zahvaliti vsem, ki so veliko svojega življenja posvetili Bogu in Cerkvi. Večkrat pozvoni tudi, če se s tega sveta poslovi papež ali škof.

Mašno zvonjenje

Mašno zvonjenje naznanja bogoslužje v cerkvi. Za tovrstno zvonjenje se je uveljavil izraz »firkelc«. Gre za zvonjenje, ki vabi k sveti maši petnajst minut pred začetkom. Zvoniti začne mali zvon, nato se mu pridružijo še ostali. Ob nedeljah se temu zvonjenju pridruži še veliki zvon. Ob sobotah zvečer, nedeljah in praznikih vabijo prvič k bogoslužju že eno uro pred mašo, z velikim zvonom. To zvonjenje traja približno tri minute.

Ko se med sveto mašo povzdigujeta Sveto Rešnje Telo in Kri, se za trenutek v zvoniku oglasi največji zvon in s tem naznani okolici najsvetejši trenutek svete maše, ko se kruh in vino spremenita v Kristusovo telo in kri.

»Huda ura« in požar

Včasih je bilo uveljavljeno tudi zvonjenje ob izrednih razmerah, kot sta huda ura in požar. V zadnjem času smo to zvonjenje iz nepojasnjenih razlogov opustili.

Ko se bliža nevihta, se lahko zvoni t.i. hudo uro. Takšno zvonjenje kristjane spodbuja k molitvi za odvrnitev preteče nevarnosti.

Naši predniki so verjeli, da glasovi zvonov odganjajo nevihtne oblake in lomijo strele. Pri tem zvonjenju se oglasi najprej veliki zvon, nato se mu pridružijo ostali. Zvonilo naj bi se tako dolgo, dokler se nevarnost ne odvrne.

V preteklosti, ko še ni bilo gasilskih siren, so tudi zvonovi opravljali svojo nalogo na civilnem področju. Tako se je v primeru požara klicalo na pomoč z bitjem v načinu, ki ga imenujemo »biti plat zvona«. Kadar zvoni ob neobičajni uri, pomeni, da se je zgodilo nekaj izrednega, običajno neprijetnega.

Cerkveni zvonovi so glasniki in, da bi dosegli svoj pravi namen, morajo imeti vsaka cerkev vsaj dva ali tri zvonove.
Cerkveni zvonovi so glasniki in, da bi dosegli svoj pravi namen, morajo imeti vsaka cerkev vsaj dva ali tri zvonove.
Vir slike: Pixabay

Povabilo k obnovitvi sožitja z zvonovi

Cerkveni zvonovi so glasniki in, da bi dosegli svoj pravi namen, morajo imeti vsaka cerkev vsaj dva ali tri zvonove. Zvonovi morajo biti pred začetkom posvečeni in maziljeni s sveto krizmo. Krizma se uporablja tudi za krst, birmo in mašniško posvečenje.

Glede na to, da gre pri zvonovih, ne le za blagoslovitev, ampak celo za posvetitev, pomeni, da imajo v krščanstvu izredno veliko vlogo. Zato bi bilo smiselno, da bi Slovenci, ki smo že stoletja versko in kulturno vraščeni v življenje z zvonovi, obnovili poznavanje simbolnega pomena zvonjenja in vsak v svoji okolici z njimi skupaj zaživeli.

Morda bo s pomočjo zvonov in s pomočjo naše vere, izginila marsikatera »huda ura« našega življenja in bo namesto nje nastopila »vesela ura Božjega blagoslova« nad našim življenjem.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice