Sovražni govor in družabna omrežja

V zadnjem času je postalo že skoraj vsakodnevno pravilo, da mediji poročajo o sovražnem govoru. Mediji povzamejo domnevno sovražno izražanje iz družabnih omrežij, največkrat tviterja, kjer praviloma obravnavajo določeno izjavo določenega politika ali druge javno znane osebe.

Dejstvo je, da so družabna omrežja postala sestavni del našega življenja, zato je prav, da jih skušamo ustrezno umestiti v naš življenjski prostor. Glede na to, da zapisi, ki jih tam srečujemo, pri marsikomu vzbujajo nelagodje ali celo odpor, je prav, da se vprašamo, v katere vrste komunikacijo spada komuniciranje preko družabnih omrežjih.

Zapis na družabnih omrežjih lahko primerjamo z izjavo za »šankom«

Zapis nekoga, ki izlije svoja čustva na »tviter računu«, se gotovo ne more primerjati zapisu, ki ga je, po drugi strani, podal nekdo v strokovnem, z argumenti preverjenem članku. Prav tako je izjava nekoga, ki jo poda na določeni televiziji, neprimerno močnejša od zapisa na »tviterju« ali drugem družabnem omrežju.

Komuniciranje preko družabnih omrežjih lahko uvrstimo v komuniciranje javnega značaja, ki nima tolikšne teže kot izjava v »uradnih sferah«. O stvareh, s katerimi se ukvarjamo na družabnih omrežjih, smo včasih govorili predvsem v gostinskih lokalih, pri frizerju, na tržnici, ipd.

Omenjeni lokali so tudi javnega značaja, zato lahko težo izjave, na javnih mestih, primerjamo s težo izjave na družabnih omrežjih. Razlika je le v tem, da družabna omrežja dosegajo veliko večje število populacije kot pa npr. prostor za šankom.

Zaradi neprimernosti določenih izjav, lahko doživimo kazenski pregon

Tudi kar se tiče rizičnosti, oz. posledic izjav, se mora človek zavedati, da lahko zaradi nepreverjene ali celo sovražne izjave, doživi kazenski pregon. Če je npr. na javnem mestu prisoten nekdo, kateremu je namenjena domnevno žaljiva izjava, lahko prizadeti poda kazensko prijavo zoper tistega, ki ga je žalil.

Iz časov komunizma je bilo takšnih primerov veliko, saj so praktično na vsakem vogalu prežali na izjave sodelavci UDBE, ki so pogovore celo snemali. Velikokrat se je zgodilo, da je nekdo že zaradi šale na račun določenega politika pristal v zaporu ali celo na Golem otoku.

Komuniciranje preko družabnih omrežij, kot je bilo rečeno, dosega neprimerno večje število populacije, zato se mora tudi tisti, ki jih uporablja zavedati, da je ob določenem zapisu ali izjavi velika verjetnost, da bo pri delu prebivalstva naletel na neodobravanje, zgražanje ali celo na kazenski pregon. Glede na to, da živimo v družbi, ki je zelo naelektrena z občutljivostjo, se lahko nekdo hitro čuti užaljenega in prizadetega.

Dvojna merila obravnave zapisov na družabnih omrežjih

Pri vsem omenjenem se, kljub vsemu zdi, da komunikacija preko družabnih omrežij doživlja dvojno obravnavo z dvojnimi merili. Pri tem je ključnega pomena politična usmerjenost nekoga, ki določen zapis objavi. Sporni zapisi leve politične strani ne dosegajo tolikšne medijske pozornosti, kot pa izjave, ki izhajajo iz desnega političnega pola.

Tudi molitev je bila, s strani nekaterih, obravnavana kot sovražni govor

Če izjave levo opredeljenih državljanov ali politikov kljub vsemu dosegajo večjo medijsko pozornost, skušajo mediji zapise opravičevati s pravico do svobode izražanja ali jim nadenejo celo umetniški pridih. Ko pa gre za sporne zapise s strani desne politične opcije, avtorji praviloma takoj doživijo medijski pogrom in so takoj označeni za tiste, ki širijo sovražni govor. Za sovražni govor je bila npr. označena celo molitev za nerojene otroke pred ljubljansko porodnišnico.

Primer neenakovredne obravnave zapisov Janeza Janše in Jerneja Štromajerja

Kot primer za potrditev zgoraj zapisanega bomo obravnavali dva znana zapisa na družabnem omrežju tviter. Oba zapisa sta dvignila veliko prahu, s tem, da gre za očitno nesorazmerje pri medijski obravnavi. Na kakšen način se je to dogajalo, bomo videli v nadaljevanju.

Prvi tvit je zapisal Janez Janša. Njegov zapis iz marca 2016, je iz časa, ko je bila stranka SDS še v opoziciji. Janša je takrat zapisal: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. Zvodnik Milan«.

Tvit je dvignil ogromno prahu, mediji skoraj z nezmanjšano intenzivnostjo o njem poročajo še danes, čeprav je od zapisa minilo že štiri leta in pol. Zaradi omenjenega tvita se je Janša znašel na sodišču in bil letos tudi obsojen s 6.000 evri kazni.

Gre za zapis sarkastičnega značaja, ki sporoča, da sta omenjeni novinarki, ki sta zaposleni v služni javne nacionalne RTV, ki je hkrati v službi leve politike, nekoliko za časom in, da sta že odslužili svojemu namenu. Janša je zapis tvita kasneje tudi pojasnil in se zanj opravičil. Če bi bil tvit zapisan v tej obliki, verjetno ne bi doživel tolikšnega pogroma in celo sodnega epiloga.

Drugi tvit prihaja iz levega političnega pola, zapisal ga je takratni državni sekretar na ministrstvu za šolstvo, Jernej Štromajer. Zapisal ga je za božič 2019 in se glasi: »Vesel božič, ve umazane živali«.

Gre za citat iz filma Sam doma, ki pa je v Štromajerjevem zapisu dobil značaj sovražnega govora, saj gre, vsaj za posredno grožnjo s smrtjo ljudem, ki so krščanske veroizpovedi.

V filmu je namreč v omenjenem besednjaku božič voščil človek, ki je v rokah držal avtomatsko puško in z njo streljal. Njegovo voščilo ni bilo nič kaj dobronamerno, ampak je bilo njegovo »darilo« streljanje, spremljano z omenjenim besednjakom. Voščilo »vesel božič, ve umazane živali«, v filmskem kontekstu, pomeni, darilo v obliki smrti s streljanjem.

Za razliko od omenjenega Janševega tvita je bil Štromajerjev tvit v medijih sicer omenjen, ni pa doživel medijske obsodbe, kar bi bilo v normalnih okoliščinah samo po sebi umevno. Kljub vsemu, so se mnogi ljudje ostro odzvali na tvit, zato se je Štromajer za tvit tudi opravičil.

Pri tem lahko upravičeno dvomimo v iskrenost opravičila, saj ni na Štromajerjey tvit odreagiral nihče od njegovih takratnih nadrejenih. V prvi vrsti sta tu mišljena takratni minister za šolstvo Jernej Pikalo in takratni premier Marjan Šarec.

Nekateri si lahko privoščijo grožnjo s smrtjo tudi preko javne televizije

Ob tem lahko upravičeno dvomimo, da gre pri tovrstnih izjavah, ki vsebujejo grožnjo s smrtjo, za naključje, saj Štromajerjev primer ni osamljen. Pred leti je celo na oddaji RTV Slovenija dramski igralec Ivo Godnič na sarkastičen način izjavil, da je treba vse tiste, ki niso oboževalci Tita »pospraviti« v Barbara rov, kjer so posmrtni ostanki povojnega komunističnega nasilja. Pri tem je potrebno poudariti, da je bila Godničeva izjava podana na javni televiziji, kar ima neprimerno večjo težo, kot zapis na družabnem omrežju.

Ni vseeno, kdo kaj reče

Glede na vzporedno obravnavo obeh tvitov, lahko sklepamo, da veljajo v Sloveniji, kar se tiče sovražnega govora dvojna merila. Ko nekdo skuša ubesediti resnico, na bolj »plastičen« način, kakor je to naredil Janez Janše, je deležen pogroma, ki se vleče že nekaj let. Pri tem ni šlo za željo po odstranitvi kogar koli, ampak za izražanje mnenja o delu določenih oseb in določene institucije, ki stoji za njimi.

V Štromajerjevem primeru gre za popolnoma drugačen pristop, ne glede na to, da voščilo »vesel božič, ve umazane živali«, vsebuje elemente grožnje s smrtjo. Kljub temu da je od objave tvita minilo samo dobre pol leta, o tem ne govori nihče več.

Množica pravnih predpisov govori o nezrelosti ljudstva

Ne glede na to, da je obravnava sovražnega govora urejena s Kazenskim zakonikom (KZ-1), gre pri vsem v prvi vrsti za zdravo človeško pamet. Bolj, kot so namreč stvari v državi zakonsko urejene, bolj to kaže na nezrelost ljudi in posledično na nezrelost njihovega obnašanja.

Zaskrbljujoče je, da smo ljudje izgubili občutek za sočloveka in za to, da le ni vseeno, kaj govorimo in predvsem, kje določeno izjavo izrečemo ali jo zapišemo. Nestrinjanje z mišljenjem nekoga lahko izrazimo kulturno in predvsem z argumenti. Ravno argumentirano komuniciranje je huda pomanjkljivost naše družbe, saj smo zaradi zasutosti z informacijami tega preprosto nesposobni.

Zasutost z informacijami onemogoča argumentacijo

Največji problem našega komuniciranja je namreč pomanjkanje argumentirane razprave, saj namesto tega uporabljamo govorico, ki temelji na nepreverjenem raznašanju govoric. To pomeni, da je naša družba zašla v slepo ulico »gostilniške« komunikacije, ki se vse bolj izraža v navijaškem slogu preko družabnih omrežij.

Bolj, kot zakonska prepoved in sodni pregon, nas lahko reši drža, da bomo vse ljudi, tudi naše potencialne nasprotnike, obravnavali kot osebe, ki so kljub drugačnemu svetovnemu nazoru in drugačnemu načinu razmišljanja, vseeno vredni človeškega dostojanstva in s tem našega spoštovanja.