Ali Slovenija potrebuje zaklonišča?
Živimo v času, ko se del slovenske javnosti sprašuje, če je sploh smiselno imeti slovensko vojsko. Vzporedno s tem, smo priče dejstvu, da je država vse manj naklonjena vzdrževanju in graditvi zaklonišč. Zaklonišča so namreč namenjena zaščiti ljudi pred vojnimi in drugimi nevarnostmi.
Preberite še:
»Slovenski fantje morajo v vojsko, da bodo moški«
Smo slovenski državljani vse bolj prepuščeni samim sebi?
Glede na to, da se mnogi nagibajo v minimalizaciji slovenskega obrambnega sistema, se lahko upravičeno vprašamo ali ni v ozadju morda načrt, ki bi uničil to, kar si je Slovenija, kot država v tridesetih letih pridobila? Slabitev vojaškega sistema, predvsem pa postopno ukinjanje sredstev za zaščito prebivalstva, nakazuje, da smo slovenski državljani vse bolj prepuščeni samim sebi.
Tisti, ki smo živeli v času slovenske osamosvojitvene vojne, se še spomnimo siren, ki so naznanjale nevarnost letalskega napada. Kdor je živel v mestu, je imel možnost, da poišče zaščito za lastno življenje bodisi v zaklonišču v bližini stanovanjskega bloka bodisi v kleti, kjer je bilo za varnost dobro poskrbljeno.
Vir slike: Kamnik
Do zaklonišč so upravičena samo mesta nad 10.000 prebivalcev
Od osamosvojitve dalje, se je zakloniščem posvečalo vedno manj pozornosti. Nova uredba o gradnji in vzdrževanju zaklonišč iz leta 2015, za časa vlade Mira Cerarja, določa, da se morajo zaklonišča graditi na »območjih mest in drugih naselij z več kot 10.000 prebivalci (3. člen). Pri tem ne gre več za obveznost gradnje v stanovanjskih naseljih, ampak v objektih, ki so javnega značaja.
Ti objekti so namenjeni za javno zdravstveno službo z več kot 50 posteljami, vzgojno-varstvene ustanove z več kot 100 otrok, redno izobraževanje za več kot 200 udeležencev izobraževalnega programa, javne telekomunikacijske centre, nacionalno televizijo in radio, javni železniški, avtobusni, pomorski in zračni promet, pomembno energetsko dejavnost in delo državnih organov z več kot 50 zaposlenimi.
Večina prebivalstva ni deležna zaščite
V Sloveniji je 14 naselij z nad 10.000 prebivalci. Že v teh mestih se postavlja vprašanje, kje bi poiskala varno zatočišče večina prebivalcev, glede na to, da so zaklonišča obvezna samo za institucije, ki smo jih našteli. Glede na uredbo, manjša mesta in naselja, ki so v Sloveniji prevladujoča, ne uživajo nikakršne zaščite pred vojnimi in drugimi nevarnostmi.
V trenutnem mirnodobnem stanju se morda zdi marsikomu nesmiselno, da bi namenjali del državnega proračuna za slovensko vojsko in hkrati tudi za gradnjo in vzdrževanje zaklonišč. Morda tako razmišlja pretežno mlajša populacija, ki vojne ni doživela in zato niti ne predvideva, da bi do vojne lahko kdaj res prišlo.
Zgodovina beleži samo 540 let brez vojn
Da bi ovrgli takšno miselnosti se nam ni potrebno ozreti daleč v zgodovino, ampak že v 20. stoletje, ki je bilo najbolj krvavo v zgodovini človeštva. Bilo smo priča dvema svetovnima vojnama, med katerima je bila druga še posebej tragična. Poleg tega je bilo še veliko vojn lokalnega značaja, za katere morda niti ne vemo, da so se odvijale. Nam najbližja je bila vojna v nekdanji Jugoslaviji.
Po nekaterih podatkih naj bi bilo v zgodovini človeštva do sedaj samo 540 let brez vojne na celotni zemeljski obli. Ob tem moramo, žal, pritrditi, da je zgodovina človeštva močno zaznamovana in obremenjena z vojnami. Zato je govorjenje, da ne rabimo vojske in zaščite pred posledicami vojne dobesedno smešna.
Ali sploh rabimo gasilce, če v tem trenutku ni požara?
To je nekaj podobnega, kot bi govorili, da ne rabimo gasilcev, saj v tem trenutku, med nami ni nobenega požara ali naravne nesreče. Glede na to, da smo v zadnjih letih priče vse bolj pogostim uničujočim naravnim pojavom, so ravno gasilci med našim prebivalstvom pridobili na veljavi, saj jih uvrščamo med najbolj priljubljene institucije v državi.
Verjetno bi bil tudi do gasilcev podoben odnos, kakor ga imajo mnogi do slovenske vojske, če bi dalj časa ne doživeli požara ali druge naravne nesreče. Verjetno bi se našel kdo in rekel, da je nesmiselno namenjati denar za gasilce, saj itak ne beležimo nobene nesreče.
Ali niso borčevske pokojnine tudi breme za državni proračun?
Je pa zanimivo, da zagovorniki minimizacije slovenske vojne po drugi strani molčijo, ko gre za privilegirane borčevske pokojnine. Med leti 2000 in 2012 je država namenila za borčevske pokojnine 660 milijonov evrov. Zanimivo je, da se 15.253 prejemnikov sploh ni borilo. Po drugi strani naj bi država vojski med letoma 2021 – 2026 slovenski vojski namenila 780 milijonov evro.
Glede na to, da predstavljajo borčevske pokojnine nezanemarljiv delež proračuna, bi bilo potrebno razmisliti ali so res vsi prejemniki do nje upravičeni, še posebej, ko govorimo o tistih, ki z vojno niso imeli nobene zveze. Po podatkih iz leta 2017 je najmlajši prejemnik borčevske pokojnine štel 22 let.
Vir slike: MOL
Za mnoge je danes slovenska vojska tujek
Govorjenje o slovenski vojski na mačehovski način, govori o dejstvu, da mnogim slovenska država ne predstavlja domovine in se jim kolca po državi, ki je za vojaške namene namenila občutno več sredstev, kot slovenska država.
V času življenja v Jugoslaviji, smo namreč Slovenci v zvezni proračun prispevali veliko več denarja za vojsko, kot pa ga namenjamo za slovensko vojsko. Poleg tega se nam je zdelo samo po sebi umevno, da so vojaki razporejeni vzdolž celotne državne meje, medtem ko danes jemljemo lastno vojsko kot nekakšen tujek, ki nikakor ne sodi na mejo.
Postajamo slovenski državljani tujci v lastni državi?
Dejstvo, da pomanjkljiva skrb za lastno vojsko sovpada s pomanjkljivo skrbjo za lastne državljane z minimizacijo zaklonišč, nam postavlja vprašanje ali smo slovenski državljani v lastni državi sploh še varni.
Glede na to, da lahko po drugi strani vsakodnevno opazujemo migrante, ki neovirano prečkajo državno mejo in so deležni popolne državne zaščite in finančne podpore, se lahko vprašamo ali lahko slovenski državljani sploh še računamo na zaščito države ter ali ne postajamo počasi tujci v lastni državi?
