Leta 2019 je prag tveganja revščine znašal 703 € mesečno ali 8.440 € letno. Decembra 2019 je znašala povprečna pokojnina 665 €. V januarju 2020 je starostna pokojnina, odmerjena od najnižje pokojninske osnove, ob izpolnjenih 40 letih delovne dobe, za moške znašala 509 €, za ženske pa 533 €. Najnižja pokojnina je znašala 226 €.

Socialna in materialna varnost je ustavna pravica

V Ustavi Republike Slovenije je zapisano, da imajo državljani »pod pogoji, določeni z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine« (50. člen). Iz zgoraj navedenih številk je razvidno, da niti povprečna pokojnina, kaj šele minimalna, ne dosega navedenega praga tveganja revščine.

Preberite tudi:

Varstveni dodatek pride v poštev (tudi) za upokojence, ki živijo tako rekoč na pragu revščine

Revščina – položaj, ki mu ljudje želijo pobegniti

V Sloveniji je vse več lačnih ljudi, predvsem otrok

Ustavno pravico do socialne varnosti, še nekoliko bolj osvetli Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki opredeli pokojnino kot »redni mesečni prejemek, ki temelji na pokojninskem in invalidskem zavarovanju in uživalcu zagotavlja materialno in socialno varnost za primer starosti, invalidnosti ali smrti zavarovanca« (7. člen, t. 20).

Pokojninski sistem temelji na solidarnosti

Iz navedenih ustavnih in zakonskih opredelitev je razvidno, da povprečni slovenski upokojenec ne uživa niti osnovne socialne varnosti, kaj šele, da bi užival materialno blaginjo. Ob tem je potrebno poudariti, da pokojnina ni socialni prejemek, kot neke vrste blažilo revščine, ampak pravica, ki nastane na podlagi vplačil in prispevkov v času delovne dobe.

Status upokojenca tako ne more biti obravnavan na isti ravni kot status brezposelnega, kateri prejema osnovno socialno pomoč, dokler ne sklene ustreznega delovnega razmerja. Upokojenci uživajo pokojnino na podlagi dokladnega solidarnostnega sistema, kjer osebe v delovnem razmerju plačujejo prispevke za tiste, ki so že nastopili pokojninsko dobo. Prav tako tisti, ki trenutno plačujejo v pokojninsko blagajno, pričakujejo, da bodo, ob nastopu pokojninske dobe, za njih plačevali prispevke takratni zaposleni.

Od leta 2000 se pokojninska osnova konstantno niža

Od leta 2000, ko se je začela pokojninska osnova zniževati, so upokojenci vedno bolj prepuščeni resnemu tveganju za preživetje. Do leta 2000 je namreč znašala pokojninska osnova, ki se odmerja na podlagi neto plače, 85%. Od takrat se je pokojninska osnova nižala, do 63,5% za ženske in 57,5% za moške.

V letošnjem letu je prišlo do ponovne rasti pokojninske osnove in sicer naj bi za ženske ostala 63,5%, medtem ko naj bi se odstotek za moške v šestih letih dvignil na 63,5%. Vendar je potrebno biti pri izračunih previden, saj naj bi se po novem odmerni odstotek računal na podlagi 40 let delovne dobe, medtem ko se je pred tem računal na podlagi najboljših 20 let delovne dobe.

Mnogi nadaljujejo z delom tudi po nastopu pokojninske dobe

V zvezi z upokojevanjem se postavlja tudi vprašanje o zaposlovanju upokojencev. Glede na to, da mnogi upokojenci ne dosegajo pokojnine, ki bi jim zagotavljala dostojno preživetje, mnogi izkoriščajo možnost zaposlitve po nastopu pokojninske dobe.

Pri tem moramo razlikovati redno zaposlitev, pri kateri oseba v delovnem razmerju pridobi na leto dodatne 3% za pokojninsko osnovo in delno zaposlitev, pri kateri je oseba v delnem delovnem razmerju in poleg tega prejema tudi delno pokojnino.

Pri slednjih je minimalna vključitev v delovno razmerje 2 uri na dan ali 10 ur na teden. V tem primeru se jim sorazmerno zmanjša pokojnina na 75% celotnega zneska. Če je oseba v delovnem razmerju za več ur, se ji sorazmerno z delovnimi urami, prav tako zniža pokojnina.

Ali država upokojence, ki delajo, kaznuje?

Takšen način zaposlovanja po nastopu pokojninske dobe je vprašljiv, če je po ZPIZ-2, upokojitvena starostna doba 40 let, kar pomeni, da zavarovanec pridobi nepreklicno pravico do pokojnine. Glede na to, da je v zavarovanec v času delovne dobe vplačeval v pokojninsko blagajno, z namenom, da bo ob nastopu v pokoj začel prejemati pokojnino, njegovo dodatno delo v pokoju na višino pokojnine ne bi smelo vplivati. Tako pa se ustvarja vtis, da je upokojenec zaradi dodatnega dela kaznovan, namesto, da bi bil s strani države na določen način celo nagrajen.

Nekateri univerzitetni profesorji nerazumno podaljšujejo delovno dobo

Drugo skrajnost predstavljajo univerzitetni profesorji. Ti ne spadajo v t.i. rizično skupino, saj je je njihova pokojninska osnova, glede na sorazmerno visoko plačo, ugodna. Tako imamo kar precej univerzitetnih profesorjev, ki so v rednem delovnem razmerju, kljub temu da marsikdo krepko presega 70 let starosti.

Po drugi strani je kar precej mladih raziskovalcev, ki težko najdejo službo, ravno zaradi nerazumnega podaljševanja delovnega razmerja starejšim profesorjem. Ob tem se bo marsikdo vprašal, kako je to mogoče, saj po ZPIZ-2 ni mogoče redno podaljšati delovne dobe za več kot tri leta (37, člen, t.8).

Odgovor na vprašanje lahko najdemo v veliki avtonomiji univerz, kajti ta je tako velika, da lahko samostojno odločajo tudi o podaljšanju delovne dobe profesorjem, ne glede na to, da je je njihova delovna doba krepko presegla obveznih 40 let.

Potrebna je redefinicija pomena materialne in socialne varnosti

Glede na to, da je v našem pokojninskem sistemu precej neravnovesja, ki meji na protizakonitost in celo protiustavnost, bi bilo potrebno v osnovi definirati, kaj pomeni materialna in socialna varnost upokojenca. To zagotovo ne more biti životarjenje, ampak normalno življenje. Pod »normalno življenje« razumemo, da zagotovo ne more biti pod vprašajem zmožnost plačila sprotnih stroškov in nakupa osnovnih živil.

Poleg naštetega pomeni »normalno življenje, poskrbeti za psihično in fizično kondicijo, kar pomeni, da bi v redno »košarico preživetja«, spadal tudi reden obisk zdravilišča, masaže ali kakšne druge sprostitve v zdraviliškem oz. turističnem območju. Dokler bomo govorili samo o možnosti preživetja, ne bo pod vprašajem samo ustreznost pokojninskega sistema, ampak celo ustreznost naše demokratične ureditve.