Naprej na vsebino

Ko smo enotni, nismo hlapci

Od leta 2005 vsako leto 15. septembra praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini. Praznik spominja na 15. september 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, s katero se je velik del Primorske vrnil k matični domovini.

Na prvi pogled se zdi, da nas Slovence opisuje in preganja citat iz Cankarjevih Hlapcev: »Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!« Premalo pa se zavedamo, da zgodovina priča tudi o nasprotnem.

Zgodovina govori o tem, da je v naši slovenski zgodovini veliko upornosti, sicer danes ne bi imeli države. In tudi o tem, da je upornost plodna le takrat, ko smo enotni.

Preberite še:

Franc Bogovič: Kmetje so močnejši tam, kjer so bolje povezani. Na tem področju moramo v Sloveniji še ogromno narediti!

Prihodnost Slovenije v povezovanju

Marjan Podobnik spet »na konju«

Že 560. leta izpričana prisotnost Slovanov na Primorskem

Prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je omenil že Pavel Diakon v svojem delu Zgodovina Langobardov, v katerem je opisana zgodovina Langobardov od začetkov leta 560 do konca leta 740.

Prisotnost Slovanov omenja tudi zapisnik rižanskega zbora Il Placito del Risano, ki se je odvijal najverjetneje leta 804 v kraju Rižana blizu Kopra. V listini je zapisana obveza vojvode Janeza, tedanjega predstavnika frankovske oblasti, da bo Slovane, ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.

Foto: Giuseppe Barison: Placito del Risano Giuseppe Barison
Foto: Giuseppe Barison: Placito del Risano Giuseppe Barison
Vir: Istranet.org

Soška fronta, zmaga in izguba

1915 se je kot posledica Londonskega pakta, s katerim je Italija stopila na stran atlante in napovedala vojno Avstro-Ogrski, odprla soška fronta. Na bojni črti ob Soči je potekalo dvanajst ofenziv. V zadnji bitki, ki jo imenujemo tudi čudež pri Kobaridu, so združene avstro-ogrske in nemške čete prebile fronto in pognale italijansko vojsko v umik.

Ne glede na zmago centralnih sil sta se morali avstro-ogrska in nemška vojska umakniti zaradi kapitulacije držav. Takrat je Italija je začela z uresničevanjem določb iz Londonskega pakta in zasedla obljubljena ozemlja, tudi s Slovenci poseljene dele Primorske, do črte Trbiž-Predel-Mangart-Podbrdo-Idrija-Snežnik-Kvarner.

Cena za priznanje Kraljevine SHS 320. 000 Slovencev

Pariška mirovna konferenca je odločila, da naj se Italija in Kraljevina SHS sami dogovorita o poteku meje.

12. novembra 1920 je bila podpisana Rapalska pogodba, ki je določila mejo med obema državama. Italija je s podpisom pogodbe priznala Kraljevino SHS za ceno velikega dela slovenske zemlje, na katerem je prebivalo več kot 320.000 Slovencev, in del hrvaškega naselitvenega prostora, na katerem je prebivalo približno 170.000 Hrvatov.

Zunanjepolitični položaj Kraljevine SHS je bil slab, saj je imela mejne spore s kar  šestimi sosedami. Na Koroškem je izgubila plebiscit, na kraljevino sta pritiskali še podpisnici Londonskega sporazuma: Anglija in Francija.

Primorsko ozemlje, ki ga je dobila Italija, se je imenovalo Julijska krajina in je zajemalo Goriško, Trst, Istro in nekdanje avstrijske okraje: idrijskega, postojnskega, ilirskobistriškega in trbiškega. Meja je potekala po vrhovih: Peč- Jalovec-Triglav-Možic-Porezen-Blegoš-Črni Vrh nad Cerknim-Bevki-Hotedršica- Planina-Javornik-Biška gora-Griž-Snežnik-Kastav-vzhodno od Matulj v morje.

Vzpon fašizma in zatiranje slovenstva

Za pravice Slovencev in Hrvatov ni bilo posluha. Na zadolžena posestva Slovencev in Hrvatov so naseljevali koloniste iz Italije. 13. julija 1920 so italijanski fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Uničevali so šole, delavske in kulturne domove, župnišča in druge prostore, v katerih sta se negovala slovenski jezik in slovenska kultura.

Narodni dom na stari razglednici
Narodni dom na stari razglednici
Vir slike: danieledemarco.com

Ko je fašizem leta 1922 prevzel oblast v Italiji, je postalo še huje. Fašizem manjšin ni priznaval. Poudarjal je manjvrednost Slovanov. Slovenščino so ukinili na sodiščih, uradih, javnih napisih in nagrobnikih na pokopališčih, sčasoma pa so jo prepovedali tudi pri cerkvenem bogoslužju, spreminjali so celo priimke.

Z Gentilejevo šolsko reformo oktobra 1923 so ukinili okoli 400 slovenskih in hrvaških šol. Kljub prepovedi in pritiskom pa se je slovenščina v Cerkvi obdržala še naprej.

Fašizem je izzval poenoten upor

Proti italijanskemu raznarodovanju so se poenotile vse struje: komunisti, narodnjaki in krščanski socialci. Slovenci iz meščanskega, delavskega in kmečkega okolja. Dokaz za to so tržaški procesi, na katerih so sodili tako primorskim komunistom kot tigrovcem.

Sodelovala je duhovščina, ki se je uprla učenju verouka v italijanskem jeziku. Duhovniki so tako postali glavni učitelji, izkoristili so avtonomijo cerkve, zagotovljeno z lateranskim paktom, da so uporabljali, ohranjali in učili slovenski jezik. Ne glede na avtonomijo cerkve so jih fašisti preganjali, a duhovniki so vztrajali.

Po italijanskem napadu na Jugoslavijo so fašistične oblasti še bolj poostrile zatiralne ukrepe proti Slovencem na Primorskem, a kljub temu jim ni uspelo preprečiti, da bi se Primorci množično vključevali v nastajajoče odporniško gibanje, ki so ga dojemali predvsem kot nadaljevanje odpora proti fašizmu.

»Bisogna sterminare tutti i maschi di questa stirpe maledetta!« »Pokončati je treba vse moške tega prekletega plemena!« je rohnel Benito Mussolini v Gorici 31. julija 1942, navaja Alojz Zidar v knjigi Slovenski narod pomni in obtožuje, ki je izšla leta 1999.

Druga svetovna vojna in po njej

Po kapitulacij Italije, 8. septembra 1943, so se Primorci množično vključevali v narodnoosvobodilni boj pod vodstvom Osvobodilne fronte in se borili proti fašizmu ter za priključitev k matični domovini. Po padcu fašistične Italije so Primorsko zasedli nemški okupatorji in jo vključili v Operacijsko cono Jadranskega primorja.

In boj za vrnitev k matični domovini se je nadaljeval, vse do 10. februarja 1947, ko je bila podpisana Pariška mirovna pogodba, s katero je Jugoslavija dobila celotno cono B Julijske krajine, iz cone A pa še Kras, del Vipavske doline do Gorice, dolino Soče do Bovca in Predela, Brda in Breginjski kot.

Ko je mirovna pogodba stopila v veljavo 15. septembra 1947, je nastalo tudi Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo ravno tako razdeljeno na cono A in cono B. Napetosti glede ozemlja STO so se nadaljevale vse do 5. oktobra 1954, ko je bil podpisan Londonski memorandum, s katero je cona A STO pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Državljani na obeh straneh meje so imeli pravico izbire državljanstva. Na delu Primorske, ki je bil dodeljen Italiji, je ostalo približno 65.000 Slovencev.

Foto: Svobodno tržaško ozemlje, wir: Wikipedia

Svobodno tržaško ozemlje.
Svobodno tržaško ozemlje.
Vir slike: Wikipedia

Neenotni in z zmedeno diplomacijo izgubljamo

Po osamosvojitvi Slovenije se je razmeroma enoten pogled Primorske na polpreteklo zgodovino, vrednote NOB in na domoljubje razbil. Kdo je bil na pravi strani in kdo na napačni? Kdo je junak in kdo je krvnik? Zdi se, da enotnosti v antifašizmu nikoli ni bilo.

Kaže, da nas je kar sram te enotnosti, ki je bila ključna, da lahko praznujemo praznik vrnitve Primorske. Ne glede na različne interese, povezane tudi s politično pripadnostjo, se bomo slej ko prej pač morali zavedati, da je enoten nastop, ko gre za nacionalni interes, ključen, posledice neenotnega nastopa navzven pa boleče, česar še sveži priči sta arbitražni sporazum in izguba ekskluzivne uporabe imena teran.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice