Slovenci postajamo vse bolj leni in debeli

Vsako leto se število registriranih osebnih avtomobilov povečuje, hkrati pa je že nekaj let opaziti porast prekomerne teže pri ljudeh. Smo postali sužnji lastne lenobe? Si sodbo res pišemo sami?

»Ko sem bila jaz najstnica,« je stavek, ki ga načelom sovražim, a ko je govora o bližnji preteklosti in neverjetnih spremembah, pa naznanja prikaz hitre spremembe. Zadnji podatki kažejo, da ima malo več kot 800.000 gospodinjstev (op.a.:toliko gospodinjstev je v Sloveniji) v lasti več kot 1,100.000 osebnih avtomobilov, pa v to številko niso všteti prilagojeni avtomobili, poltovornjaki in še druge oblike vozil. V grobem lahko rečemo, da ima vsak drugi Slovenec vsaj en avto.

Osebni avtomobil je postal osnovno sredstvo, zato ni nenavadno, da se število registriranih avtomobilov vsako leto povečuje. Še slabih deset let nazaj smo menili, da je avto luksuz, danes pa se je situacija spremenila.

Preberite še:

Mladina brez avtomobilov

Dr. Jerman je spregovoril o resnici okoli mask, covida-19, cepljenja in vlade

Takoj ustavite teroriziranje naših otrok v šolstvu!

Brez avtomobila ni moč živeti »normalno«

Vsakodnevni tempo narekuje bistveno drugačen ritem, kot ga je pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti. Tako kot je bilo čisto normalno, da smo otroci dvajset let nazaj hodili v šolo peš, včasih po kar nekaj kilometrov v eno smer, ne glede na letni čas in vreme, se danes zdi, da je normalno in potrebno otroke pripeljati do šolskih vrat.

Kaj vse bi se jim lahko na tej poti od doma do šole zgodilo, je sicer neznanka. Marsikateremu staršu se zdi nesprejemljivo, da bi otrok pred šolo opravil kakšen kilometer, sploh ne mimo malo večjega križišča. Po drugi strani pa je nekaterim čisto normalno, da se otrok dnevno vozi s šolskim avtobusom ali kombijem v nekaj kilometrov oddaljeno mesto ter so glavna težava neurejene bankine in nevarnost napada zveri.

Bolj kot samo dejstvo, da si zelo težko predstavljamo življenje brez avtomobilov, saj navsezadnje ga zahteva že skoraj vsak delodajalec, bode v oči to, da se odstotek debelih, tako otrok kot odraslih, že nekaj let drastično povečuje.

Leni in debeli, kam to pelje?

Če se ponovno vrnem v čas svojega odraščanja, lahko mirno rečem, da so bili otroci s prekomerno težo tako redki, kot so danes ti, ki imajo normalno težo – niso ne presuhi ne predebeli. Res pa je, da ni bilo računalnikov, pametnih telefonov in interneta, vsaj mi jih nismo imeli, ter je bilo popoldansko druženje in igranje različnih športov in iger naša osnovna dejavnost. Peš ali s kolesom smo hodili tudi do 10 kilometrov v eno smer, da smo lahko obiskali bazen, kakšno posebno igrišče ali obiskali simpatijo.

Danes tega od otrok ne boste doživeli. Če bi že otroci prišli na to idejo, jim starši tega zagotovo ne bi pustili, ker je nevarno. Nehote pa s tem otroke potiskajo v ugodje in jih delajo nesposobne ter jim ne priznavajo zmožnosti, ki jih imajo. Tako so potisnjeni v naročje elektronike. In tako zdaj nestrpno pričakujejo sms, msm, všeček … svoje simpatije, namesto da bi hrepeneli po tem, da bi jo videli.

Treningi so prav tako bili naša dolžnost. Sam si moral kreirati dan, da si uskladil šolo, nalogo in treninge. Zdaj otroke zagovarjamo, da imajo preveč naloge, da je naporno in da jim lahko le olajšamo pot do treninga. Starša, ki pa se odloči, da je naloga otroka le njegova in da je skrb za trening le njegova, se gleda postrani.

Ob tem pa nihče ne pomisli, da se tako ustvarja čustvene invalide, ki se jim dnevno razlaga, da ne zmorejo, da je za njih to prenevarno, ter se jih frustrira z neko navidezno popolnostjo. Konec koncev je najpomembnejše, kaj drugi rečejo.

Javni promet izgublja pomen

V težnji po zaščiti otrok smo šli tako daleč, da se nam zdi, da sta javni promet in vožnja z nekom drugim nekaj najbolj nevarnega. Ob tem pozabljamo, da smo se le nekaj let nazaj v srednjo šolo in na študij vozili z javnim prometom. O štopanju, ki ga je zamenjal prevozi.org, pa sploh ne bi izgubljala besed.

Res je sicer, da je bil javni promet takrat pogostejši in predvsem hitrejši, a je zdajšnja situacija posledica naše želje po »svobodi« in »neodvisnosti«. Čeprav to čisto ne drži, saj iskanje parkirnih prostorov, plačevanje le-teh ter cel kup drugih stroškov govorijo ravno nasprotno. Če imaš svoj avtomobil, si svoboden le toliko, da lahko greš od točke A v točko B kadarkoli želiš, ostalo pa je splet okoliščin.

Kaj hitro lahko nastanejo težave, če je na poti prometna nesreča, zapora na cesti ali so vsi parkirni prostori zasedeni. Pri javnem prometu je edina skrb ta, ali bo prispel pravi čas. V vmesnem času pa lahko spite, delate kaj za službo, berete … Ampak to smo počeli nekoč, zdaj se to ne da, menda.

Polenili smo se in navidezno ugodje in svoboda nam pomenita veliko več kot dejstvo, da ne vidimo celotne slike.

Stres je vse večji, rešitev pa hoja, šport?!

Ob vsem tem redko kdo pomisli, da tisti čas, ko smo se nekoč vozili z javnim prometom ali šli preprosto peš, smo odklopili vse, pustili skrbi za sabo. Zdaj pa jih pridno nosimo poleg in potem iščemo rešitve, ironično, v sprehodih, če je čas, seveda.

Dejstvo je, da se premalo gibamo, konec koncev to kaže tudi statistika prekomerne teže. Vse več je depresije, kar tudi potrjuje statistika. Podobno je s stresom. A nam pa še vedno ni jasno, da bi se vse to rešilo zgolj s tem, če bi se odvadili voziti do prve trgovine, ker tisti kilometer pa že lahko naredimo peš in realno tudi časovna razlika ni velika.

Pozabljamo, da ni bilo daleč nazaj, ko nam je bilo normalno, da smo večinoma hodili peš in uporabljali javni promet ali se s prijatelji dogovorili za skupno vožnjo. Sedaj je postal avtomobil osnovno sredstvo, ki ga lahko kupiš za slabih 200 evrov. Prav neverjetno je, če ga družina nima, in je kaj hitro označena za čudno. Bolj normalno je, da ima vsak odrasel družinski član svoj avtomobil in da se iz iste hiše v isto službo peljejo vsak s svojo »zverino«.

»Domači prag je najvišja gora,« pravi ljudski pregovor. Ugodje je še vedno lažja pot, a na dolgi rok pelje v pekel. Navidezna neodvisnost in svoboda sta mamljivi, a če v to enačbo vključimo še zdravje, telesno težo in onesnaževanje okolja, pa kaj hitro ugotovimo, da ni govora o neodvisnosti in svobodi, ampak o odvisnosti, ki pelje po avtocesti do pekla.

Danes je dan brez avtomobila. Naredite vsaj danes nekaj zase in za okolje. Mogoče se vsaj danes sprehodite do bližnje trgovine ali gostilne. Naredite tisti prvi, a najtežji korak.