Agencija vam je v času epidemije odpovedala potovanje, zdaj pa vam ne želi vrniti denarja

Covid-19 je ogromno stvari obrnil na glavo in postavil nova merila. Marsičemu smo se morali odreči, ogromno posledic je pustil in občutil jih je tudi turizem. Dobili smo turistične bone, a kaj ko je marsikdo postal prisilni »sponzor« agencij.

Turizem v Sloveniji je odvisen predvsem od tujih gostov, a zaradi covida-19 teh ni bilo. Prav tako pa so agencije imele izgube pri aranžmajih za tujino, zato so utrpele veliko finančno škodo. Aranžmaji so bili odpovedani – odpovedali so jih ali agencije, ali potrošniki, ali prevozniki, ali hoteli. Posledično so potrošniki zahtevali vrnitev vplačanega, a so pri tem naleteli na zid.

Večina agencij jim je ponudila možnost izbire drugega termina ali vrednotnico, za vračilo denarja pa niso želele slišati, čeravno potrošnik odloča, kaj želi. Agencije so se izgovarjale, da jim je ministrstvo za gospodarstvo obljubilo podporo pri vrednotnicah. A zakon o potrošnikih je jasen, agencije bi morale zahtevani denar vrniti v roku 14 dni.

Preberite tudi:

V turizmu pod vprašajem kar 20.000 delovnih mest

Pozor! Turistične agencije lahko izdajo vrednotnice, a to ni edina opcija

Sprenevedanje turističnih organizacij glede vračila vplačil odpovedanih potovanj

Dodatno zmedo je prispevalo tudi sprejemanje interventne zakonodaje, s katero je bilo dorečeno, da lahko agencije ponudijo vrednotnice z veljavnostjo dveh let ali vrnejo denar v roku enega leta. Agencije so to pograbile kot suho zlato, ob tem pa pozabile, da zakon velja od 1. maja 2020, hkrati pa so si po svoje razlagale pravice potrošnikov po pravu EU.

Kakšne pravice ima potrošnik po pravu EU?

Na področju turizma pravice potrošnikov izhajajo iz pravne ureditve Evropske unije – Direktiva 2015/2302 in Uredba (ES) 261/2004. V Sloveniji to področje ureja Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki implementira Direktivo 2015/2302.

V skladu z omenjenim zakonom ima potrošnikkadarkoli pred začetkom turističnega paketa pravico odstopiti od pogodbe o paketnem potovanju, pri čemer lahko organizator od njega zahteva plačilo ustrezne odstopnine.

Vendar v primeru odstopa od pogodbe zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali njegovi neposredni bližini oz. neizogibnih in izrednih okoliščin, ki bistveno vplivajo na prevoz potrošnika v kraj potovanja, kjer je bila razglašena epidemija zaradi covida-19, je potrošnik upravičen do povračila vseh plačil, brez plačila kakršnekoli odstopnine.

Tudi organizator potovanja ima pravico do odstopa v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin, saj v primeru, da organizator ne more izpolniti pogodbe, od te lahko odstopi in potrošniku povrne vsa prejeta plačila, brez dolžnosti plačila odškodnine.

Ne glede na to, ali od pogodbe v teh primerih odstopi potrošnik ali organizator, je organizator potovanja dolžan povrniti opravljena plačila brez odlašanja, vendar najpozneje v 14 dneh po odstopu od pogodbe.

Evropska komisija je 19. marca 2020 izdala informacije o Direktivi o paketnih potovanjih v povezavi s covidom-19. V njej je opredelila pandemijo kot izredne in neizogibne okoliščine, na podlagi katerih je, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, mogoč odstop od pogodbe o paketnem potovanju tako s strani potrošnika kot s strani organizatorja, brez obveznosti plačila odstopnine ali odškodnine.

Uredbe 261/2004 ni bilo treba implicirati v slovensko zakonodajo, a se nanjo slovenski potrošniki lahko neposredno sklicujejo. Torej v primeru odpovedi leta so potrošniki upravičeni do:

• povračila stroškov v roku sedmih dni v višini polne cene vozovnice, po kateri je bila kupljena,
• spremembe poti pod primerljivimi pogoji prevoza na njihov končni namembni kraj takoj, ko je mogoče, ali
• spremembe poti pod primerljivimi pogoji prevoza na njihov končni namembni kraj pozneje, ko potnikom ustreza, glede na razpoložljivost sedežev.

Ker pa je nastala težava pri vračilu denarja, saj agencije niso imele in nimajo sredstev za vračilo, je Evropska komisija 13. maja 2020 izdala tudi Priporočila. V njih je opredelila tveganje pojava množične insolventnosti organizatorjev potovanj in prevoznikov, zaradi česar potrošniki, katerih terjatve niso zavarovane, ne bodo mogli dobiti vračila denarja.

Rešitev je ponudila v obliki dobropisov – vrednotnic, veljavnih najmanj 12 mesecev. Do izteka veljavnosti vrednotnic lahko potrošnik opravi novo rezervacijo, četudi se plačilo ali storitev opravi po datumu izteka veljavnosti. Če tega ne naredi, mora agencija potrošniku avtomatično povrniti znesek vrednotnice, najpozneje 14 dni po izteku njene veljavnosti.

Priporočilo Evropske komisije še poudarja, da je smiselno vrednotnice narediti bolj privlačne kot možnost povračila v denarju, npr. možnost zavarovanja dobropisov pred insolventnostjo agencij, možnost brezplačnega prenosa na drugega potnika ter potencialno izdajanje vrednotnic z večjo vrednostjo, kot znaša znesek plačil za prvotno rezerviran aranžma.

Ukrep slovenske vlade nima elementov kršitve

Zaradi kršitev priporoči je 2. julija 2020 Evropska komisija skladno z 258. členom Pogodbe o delovanju EU proti desetim državam članicam EU (Češka, Ciper, Grčija, Francija, Italija, Hrvaška, Latvija, Poljska, Portugalska in Slovaška) začela postopke zaradi kršitev prava EU.

Na seznamu držav kršiteljic ni Slovenije. Slovenija je v 101.a členu Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covida-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvoz novelo (ZIUZEOP-A) uzakonila vrednotnice. Zakon je začel veljati 1. maja 2020.

Vrednotnice so agencije lahko ponudile potrošnikom. Zakon je veljal do 31. maja 2020 in trenutno ne velja več. Vrednotnice, ki so bile v tem času izdane, so veljavne 24 mesecev od izdaje. Hkrati pa je določeno, da je potrošnik upravičen do povračila denarja v vrednosti vrednotnice v 14 dneh po izteku 24-mesečnega obdobja.

101. a člen ZIUZEOP določa, da če se potrošnik odloči za vračilo denarja, mu mora biti ta vrnjen v 12 mesecih po razglasitvi prenehanja epidemije.

Kaj je z odpovedmi pred 1. majem 2020

Epidemija v Sloveniji je bila razglašena 13. marca 2020, ZIUZEOP-A pa je začel veljati 1. maja 2020. Ob tem se odpirajo različni pravni položaji in vprašanje dopustne oziroma nedopustne veljavnosti zakona za nazaj – retroaktivnosti, in sicer:

 – Vplačilo je bilo izvedeno pred uveljavitvijo ZIUZEOP-A in tudi potovanje bi moralo biti izvedeno pred uveljavitvijo ZIUZEOP-A, pa ni bilo.

 – Vplačilo je bilo izvedeno pred uveljavitvijo ZIUZEOP-A in potovanje bi moralo biti izvedeno po uveljavitvi ZIUZEOP-A, pa ni bilo oziroma ne bo izvedeno.

Glavno vprašanje, ki se ob tem odpira, je, ali je retroaktivnost dopustna. Pravno razmerje med potrošnikom in agencijo je bilo oblikovano v času, ko ZIUZEOP-A ni bilo. Tako je potrošnik lahko ob sklenitvi pogodbe in vplačilu zaupal, da bo tudi v primeru izrednih okoliščin dobil povrnjen denar, kot to določata 57.f in 57.g člen ZVPot.

Odgovor na to vprašanje je zelo kompleksen in je odvisen od interpretacije posameznega pravnika. Vsekakor pa se zdi logično, da zakon ne more veljati za čas pred 1. majem 2020, kako to razumejo agencije, pa je druga zgodba.

Epidemija je močno vplivala na turizem, kar se kaže tudi v omejevanju pravic potrošnikov. Potrošniki morajo neprostovoljno kreditirati turistične ponudnike, da bi preprečili nastop njihove insolventnosti, hkrati pa nimajo zagotovila, da bodo svoj denar kdaj dobili nazaj.