Pred 100 leti v Slovencu

Slovenčeve politične novice so bile znane po svoji kritičnosti, drznosti in hitri odzivnosti na sprotna politična dogajanja tako pri nas kakor v tujini. Vas zanima, o čem so pisali pred stotimi leti?

Preberite, kako so v Slovencu leta 1920 odgovorili na ostre obsodbe papeža v povezavi z vprašanjem nadškofije v Subotici, kako so pokomentirali novico o dolgo pričakovani vrnitvi jugoslovanskih vojakov iz vzhoda in na kak način so poročali o krivicah, ki so se godile sonarodnjakom v Italiji ter o spomenicah, ki so kljubovale nepravičnim ravnanjem z Jugoslovani za mejo.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu o koroškem plebiscitu, medstrankarskih razsodiščih, stiski ribniške obrti in stanovanjski stiski

Pred 100 leti v Slovencu

Vrnitev jugoslovanskih legionarjev iz Rusije

Slovenec je 19. septembra 1920 poročal o srečni vrnitvi večine Jugoslovanov iz Sibirije, ki so tam služili v jugoslovanski prostovoljski armadi. Med njimi so bili prostovoljci, ki so od leta 1916 do leta 1920 služili v Jugoslovanskem korpusu v Odesi in se udeleževali bojev proti Avstro-Ogrski, in tisti, ki so pozneje iz vojnega ujetništva prestopili v jugoslovansko prostovoljsko organizacijo.

Bili so pred tem pod okriljem češkoslovaške vojske v Sibiriji, nato samostojno kot prvi jugoslovanski polk v Tomsku pred vrhovnim poveljstvom generala Janina.

V Slovencu je bilo moč tudi brati o tem, da so vsi izkusili mnogo gorja, ob tem pa vedno visoko držali zastavo jugoslovanstva, ne glede na moč nasprotnika ter varovali čast in ugled našega naroda v daljni Rusiji.

Pisci Slovenca so dodali, da je bila naša država žal zaposlena z drugimi važnimi deli in se torej ni zavzela zanje, kakor bi bilo treba, dokler Vojna Misija SHS ni bila poslana v Vladivostok. Slednja je prispela na cilj v začetku leta 1920 in pod vodstvom podpolkovnika Žarka Mišica nemudoma pričela z evakuacijo jugoslovanskih vojnih odredov iz Sibirije, ki so bili tam groženi.

Mišici so pripisali velike zasluge in izrazili velikansko hvaležnost v imenu vseh družin jugoslovanskih prostovoljcev, vojakom pa izrekli dobrodošlico in zahvalo za vse zmage in trpljenje.

Borba za pravice jugoslovanskega prebivalstva na zasedenem ozemlju

28. septembra 1920 je bil v Slovencu objavljen izjemno kritičen prispevek »Trpljenje jugoslovanskega prebivalstva na zasedenem ozemlju«, v katerem je bila objavljena pisna izjava jugoslovanskega odposlanstva, namenjena ministrskemu predsedniku Giolitiju kot načelniku upraviteljstva zasedenega ozemlja.

Trpljenje, zatiranje in močna diskriminacija, ki je znatno ovirala življenje jugoslovanskega prebivalstva na zasedenem ozemlju v Italiji, so bili vzrok za ukrep političnega društva »Edinost«, da sestavi skupino v sestavi dr. Slavika, dr. Kureliča in Podgornika ter predsednik društva dr. Wilfana, da bi Giolitiju izročili štiri pisne izjave z vsemi pritožbami in zahtevami.

Ministrskega predsednika so spomnili na neumrljivo pravico prebivalstva, da se samo odloči glede pripadnosti tej ali oni deželi, ter za svoj narod zahtevali predvsem spoštovanje in zaščito njegove najelementarnejše pravice do popolne ohranitve in prostega razvijanja njegovega civilnega življenja.

Italijani so namreč, ravno nasprotno, ovirali in potlačevali jugoslovansko civilno življenje že od začetka zasedbe na različne načine: z nasiljem, osebnim preganjanjem, v šolah, v uradih, na sodiščih, v cerkvah, na gospodarskem in socialnem področju itd.

Odposlanci so Giolitija opomnili, da je vsega tega kriva predvsem oblast, ki se ne zavzema za spoštovanje in zaščito pravic omenjenega dela prebivalstva. Zahtevali so odškodnino za svoje sonarodnjake, ki naj bi poravnala del škode, ki so jo utrpeli zaradi zatiranja, da se poskrbi za varnost oseb in imetja in da šolski sistem prilagodijo tako, da bo jugoslovanskemu prebivalstvu prijaznejši oziroma sploh dostopen.

Papež proti Jugoslaviji?

Prvooktoberski članek iz leta 1920 v Slovencu je »Papež proti Jugoslaviji«. Članek je predstavljal odgovor časopisu »Jutro«, ki se je razburjal nad Vatikanom, češ da papež noče ustanoviti posebne nadškofije v srbskem naselju Subotici, kakor je to predlagala beograjska vlada.

Ustvarjalci časopisa »Jutro« so zato sklepali in pisali o tem, kako je papež Benedikt XV. sovražnik Jugoslavije in da je celo v zvezi z mnogimi jugoslovanskimi nasprotniki, med katerimi sta tudi avstro-ogrski vodja Miklós Horthy in italijanski general Gabirele D’ Annuzio.

Slovenec je na drugi strani menil, da so zahteve glasil jugoslovanskih demokratov za prekinitev vseh zvez z Vatikanom, nesmiselne, mnenja o veliki zaroti Vatikana proti Jugoslovanom pa napihnjena.

Glede svete subotiške nadškofije je Slovenec dejal, da je demokratično časopisje celo zadevo predstavilo precej subjektivno in priredilo mnogo dejstev. Sveti sedež pa varuje zgolj verske interese in bo zagotovo našla način, kako vso zadevo rešiti v sporazumu z beograjsko vlado.