Naprej na vsebino

Pešbus – odlična popotnica v otrokovo samostojnost

Si predstavljate, kako je iti v šolo z avtobusom peš? Otroci znajo tudi to! Zanimiva iniciativa ob tednu mobilnosti Pešbus, ki se izvaja od leta 2016 po nekaterih evropskih in drugih državah, je (hote ali nehote) prinesla nekaj zanimivih spoznanj. Sprva je kazalo, da gre pač za še eno od domislic in pobud ob tem in tem dnevu, tednu, obletnici, ki jo je treba izpeljati. Ampak ta pobuda je v svoji preprostosti pokazala veliko več, kot smo si lahko mislili. Pešbus je pokazal, da sodobni otroci 21. stoletja pravzaprav v svojem bistvu niso nič drugačni od tistih iz »dobe dinozavrov«, ko še ni bilo ekranov, ki bi nanje prežali iz vseh kotov, in sodobnih »vzgojnih metod«.

Kaj je Pešbus?

In zakaj gre pri tem Pešbusu? Za čisto preprosto pot v šolo, ki jo je treba premagati – peš! In to ne sam, ampak v družbi. Vem, da je tako preprosto, tako osnovno, vendar za današnje otroke nepredstavljivo. Kaj smo jim vzeli?

»Gremo, ura je 7.42!« Tako se je vsako jutro s prve postaje Pešbusa začela naša pot. Trije prostovoljci in kolonica prvošolčkov in šolarjev tja do petega razreda se premakne in se napoti proti naslednji postaji Pešbusa, kjer bomo »pobrali« naslednji paket nadebudnih šolarjev. In kaj se je dogajalo na poti? Nič in vse! Med hojo smo se pogovarjali, nekateri so hiteli povedati kaj o sebi, drugi so razmišljali, poslušali, tretji so povedali kaj smešnega, tudi kakšna »lumparija« se je zgodila (na primer z gumijasto kačo, ki je »prilezla« iz torbe …). In smo hodili. Bi lahko bilo kaj še preprostejšega? Včasih so najbolj preproste stvari najbolj zdravilne. Še posebej v tem vedno bolj zapleteno zakompliciranem svetu žic, kablov in virusov.

Pešbus otrokom daje varnost in posebno doživetje.
Pešbus otrokom daje varnost in posebno doživetje.
Vir slike: PESBUS OS-Koseze, Luka Vidic

Ko smo povezani, nam dež ne pride do živega

In šesti dan je deževalo. Bo na postaje Pešbusa sploh prišel kakšen otrok? Z dvomi grem od doma. Ker dežuje, dež pa najverjetneje lahko otroku škodi iz različnih vzgojnih, zdravstveno ogroževalnih, motorno-psihičnih in še kakšnih tretjih vidikov. Presenečenje! Še več jih je prišlo! In smo družno z zelo velikimi dežniki (pravilno, mamice in očki), da so pokrili tudi šolske torbe, in v škorenjčkih s pikami in brez odločno šli proti šoli. In še eno presenečenje: dež ni nikogar ugonobil ali mu prizadejal kakršne koli škode, sploh ga nismo opazili!

So današnji otroci holivudske zvezdice? (In: ali si to res želijo biti?)

Med potjo jih sprašujem, kako gredo v šolo, ko ni Pešbusa. Odgovor je seveda jasen: do šolskih vrat se pripeljejo z avtom. Luksuzno, kot kakšne holivudske zvezdice. Pa se res počutijo tako? Zjutraj so vrženi neposredno v šolo, tam so natempirani na sprejemanje znanja, potem gredo naravnost domov – in kje je kakšna romantika, bi se vprašali včasih? Nekaj manjka. Nekaj čisto majhnega, en takšen drobec, kot je droben nasmeh, igriv pogled, beseda, navržena iz spontanosti, ne vodena od zunaj. To je najbolj človeška potreba, ta stik s sabo in z drugimi. Vsi smo na tem Pešbusu prišli nasmejani in dobre volje do šole, učitelji so takoj opazili razliko, tako vidno drugačni so bili otroci s Pešbusa. Manj so klepetali, bili so mirni, zbrani, zadovoljni. In ko so jih vprašali, v čem je razlika, so skomignili z rameni in rekli: »Nič ni, samo v šolo sem prišel peš.« Kdo bi si mislil, da je peš hoja lahko tako zdravilna, krepčilna in povezovalna, saj nismo premagovali le razdalje do šole, ampak tudi razdalje med nami. In da je res vse – v odnosih med ljudmi. In ne v novih majčkah, puloverčkih in … Pokažimo otrokom polega materialnega še drug svet, nematerialno obilje, svet okoli njih. To, da so ljudje. Ne obešalniki za modne znamke. Ne prazne posode, v katere je treba naliti toliko tega in toliko onega in bo potem nastalo nekaj, kar želimo in načrtujemo, da bo takšen in drugačen za to in ono službo. Vzgajamo robote?

Naj se otrok dotakne življenje

Dajmo otrokom malo svobode, malo zraka, naj jih kdaj zmoči dež, prestraši kakšen zvok, naj jih kdaj kaj zaboli – ne samo, ko se sami poškodujejo, ampak ko vidijo druge, kako težko hodijo, nosijo vrečke iz trgovine, delajo (hodili smo mimo gradbišča in opazovali nevarno delo na strehi in en fant je komentiral: ti delavci bi morali dobiti veliko več denarja kot šef – ne, nismo se šli revolucije!). Naj se jih dotakne življenje, ker drugače ne bodo znali biti – LJUDJE. Naj prevzemajo odgovornost zase, po koščkih. Naj sami naredijo kak korak, naj sami izkušajo zunanji svet. Dovolimo jim, da postajajo samostojni, korak za korakom. Dostavljanje otrok na vse konce je res varno in hitro, a okušanja samostojnosti in graditve poguma in odnosov z drugimi ne more nadomestiti nobeno materialno razkošje.

Pešbus predstavlja tudi zdrav način življenja in otroku pušča, da je otrok.
Pešbus predstavlja tudi zdrav način življenja in otroku pušča, da je otrok.
Vir slike: Občina Radovljica

»Naš še nikoli ni tako rad šel v šolo kot zdaj«

Da je Pešbus razgrnil tančice in pokazal na veliko potrebo otrok po druženju, gibanju, otroški brezskrbnosti in navihanosti, kažejo odzivi od vsepovsod. Učitelji so navdušeni nad »novimi, veliko bolj pridnimi« učenci, starši ne vedo, kaj se dogaja, ker njihov drugo-, tretje- ali četrtošolec še nikoli, od prvega šolskega dne naprej, ni tako rad šel v šolo in komaj čakal, da gre na postajo Pešbusa. In mi smo bili presenečeni, ko so nas otroci spraševali: »Učiteljica, ali bomo vse leto in tudi drugo leto hodili s Pešbusom?« Povezali smo se in otroci so se povezali med sabo – in to je neprecenljiva popotnica za življenje. Zaradi uspešnosti akcije se je ta iz 14-dnevne zdaj v Šenčurju podaljšala za nedoločen čas, verjetno pa bo še po njenem izteku ostala neka oblika takšne skupne hoje v šolo – predvsem zato, ker to želijo in potrebujejo otroci.  

Otroci so še vedno – otroci

Vse nas je zajel noro hitri tempo in starši včasih komaj dohajajo sami sebe, to pa čutijo tudi otroci. Zato so take pobude, kot je Pešbus, ko skupaj stopi soseska in vsi sodelujemo, dragocene – za vse, za otroke, ki se tako že zjutraj razgibajo, za starše, ki so s tem razbremenjeni, in za prostovoljce, ki jim druženje z zadovoljnim in srečnim otroškim jutranjim žvrgolenjem polepša dan. Tako malo je treba za to, kar dokazuje, da so otroci – še vedno otroci. Na srečo. Kljub poplavi modernih izmišljotin in koristnih in nekoristnih pripomočkov in razne navlake jih še vedno navdušujejo čisto enake stvari, kot so navduševale otroke kadarkoli v zgodovini: sonce, dež, neobremenjeni pogovori, izbruh smeha za nič, sramežljivi ali odkriti iskrivi pogledi. Samo dovoliti jim je treba, da to privre na dan. 

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice