Je svetovna revščina tudi moj problem?

Vsako minuto zaradi revščine umre 12 oseb. Na svetovni dan revščine, ki ga obeležujemo danes, bo umrlo približno 17.280 oseb. Smo moralno odgovorni za svetovno revščino?

UNICEF ocenjuje, da v vsako minuto na Zemlji umre približno dvanajst otrok, ki so žrtev revščine. Njihova smrt je posledica pomanjkanja pitne vode, stradanja, malarije ali črevesnih zajedavcev. Resnica je zastrašujoča; dejstvo, da bi vse to lahko zlahka preprečili, je še strašnejše.

Preberite tudi:

Revščina – položaj, ki mu ljudje želijo pobegniti

Revščina v Sloveniji je oblečena tudi v prestižne blagovne znamke

Približno dva evra in pol bi morali odšteti za posteljno mrežo proti komarjem, ki bi otroka zaščitil pred smrtonosnim ugrizom komarja, ki prenaša malarijo. Da bi otroku zagotovili en odmerek zdravila za črevesne zajedavce, bi mu morali nameniti manj kot pol evra. Kar se tiče hrane, bi lačnega otroka najverjetneje zmogli nahraniti zgolj z darovanjem žepnega drobiža.

Omenjeni denar zagotovo imamo, to bi bilo nesmiselno zanikati – in vendar ti otroci še zmerom umirajo, drug za drugim. Pravzaprav je od začetka vašega branja tega članka dvanajstim otrokom najbrž že odbila ura.

V Združenih državah Amerike se nahaja toliko denarja (pravzaprav v rokah peščice Američanov), da bi Amerika lahko ustavila svetovno revščino. Evropska situacija je na las podobna ameriški.

A evropsko oz. ameriško običajno razmišljanje je sledeče: »Zakaj bi Evropejci in Američani darovali svoj težko prisluženi denar neznancem, ki jih najbrž nikdar ne bomo poznali? Na kakšen način so ti neznanci upravičeni do deleža našega premoženja? Smo obvezani, da moramo rešiti življenja ljudi, ki jih ne poznamo, in so ti neznanci upravičeni do naše pomoči na enak način, kot bi jo naj prejemali naši bližnji?«

Mnogi menijo, da nam ni treba pomagati revnim na drugem koncu sveta; če jim pomagamo, je to pohvalno, a če jim ne, ne kršimo moralnega kodeksa.

Avstralski filozof Peter Singer je takšno razmišljanje zavrnil s pomočjo naslednje namišljene situacije: če bi z novimi in dragimi čevlji šli na sprehod ob jezeru in opazili otroka, ki se utaplja, bi morali izbirati med njegovim reševanjem in čevlji, ki bi se v vodi zagotovo umazali in uničili.

Singer je predpostavil, da bi navadno brez pomisleka rešili življenje utapljajočega se otroka in žrtvovali nove čevlje, saj so ti nadomestljivi.

Zakaj torej ne ukrenemo ničesar v zvezi z dvanajstimi otroki, za katere prav tako z gotovostjo vemo, da umirajo v prav tem trenutku, le ne pred našimi očmi? Življenja vseh otrok so enakovredna. Singerjev primer kaže na nekonsistentnost v naših moralnih prepričanjih; če nekdo umira pred našimi očmi, čutimo, da smo ga moralno dolžni rešiti, a če se to ne dogaja pred našimi očmi – in smo otroka prav tako sposobni rešiti – to odgovornost zanemarjamo.

Naslednje evropejsko oz. ameriško vprašanje, ki se pojavlja s tragično pogostostjo, se glasi: »Zakaj moram ravno jaz pomagati in žrtvovati svoje čevlje, če drugi tega ne počno?«

Odgovor na to je sledeč: v tem kontekstu sploh ni važno, kaj počnejo drugi; če so sebični, to ni opravičljiv razlog, da otroka prepustimo smrti. Čeprav vemo, da se marsikateri Evropejec in Američan odpovedal enemu odstotku svojih prihodkov, s katerim bi lahko rešil mnogo življenj, odgovornost za neuspešno oskrbo svetovne revščine pade na rame vsakogar od nas, ki problem ignorira.

Ameriški filozof Garett Hardin se je problema lotil z drugega vidika; zamislil si je, da smo na ladji, ki zmore nesti sto ljudi in na kateri je devetdeset mest zasedenih. V vodi zagledamo sto utapljajočih se ljudi. Vseh ne moremo povleči na ladjo, saj bomo tedaj potonili čisto vsi. Hardin je trdil: če so vsa življenja enakovredna, je težko določiti, koga bomo sprejeli na ladjo.

Rešitev desetih ljudi ne bo rešila generalnega problema, obenem z njihovo rešitvijo zmanjšamo možnosti za preživetje tistih, ki so že bili na ladji. Ta analogija v resnici pomeni sledeče: ladja predstavlja samozadostno država s trdno socialno strukturo, ljudje v vodi so narod, čigar država ne zmore poskrbeti za njihovo zaščito ali ljudi celo izkorišča in pobija.

Glavni problem te situaciji je, da sto utopljencev nima svoje ladje oz. nima samozadostne in za svoj narod skrbeče države. Če bi svoje vire namenili ljudem brez ladje, bi jih »metali v vodo«. Z drugimi besedami: otroku bi lahko priskrbeli obrok, a bi ta kljub temu ostal v isti bedi, kaotičnih razmerah, izpostavljen lakoti, bolezni in izkoriščanju.

Po Hardinu to kaže na problem prevelikega števila ljudi na Zemlji, ki naj bi bil temeljni vzrok svetovne revščine. Če imajo nekatere države preveč prebivalcev, ne bo nobena pomoč, še tako velika, zagotovila njihove dobrobiti. Zaključek te zgodbe je, da je najbolje, če jih pustimo, da se utopijo, četudi to zveni izjemno brutalno.

Ta filozofska teorija je napačna, čeprav morda poudari dva pomembna vidika, torej omejenost virov nekaterih prebivalcev samozadostnih držav in problem disfunkcionalnosti in korupcije v državah tretjega sveta.

A Hardinova predpostavka, da lahko ali pomagamo ali preživimo sami (torej, da se to dvoje izključuje), napačna, saj smo ljudje v resnici finančno zmožni obojega. Njegova teorija namreč gotovo ne bi držala za milijarderje, kot so Jeff Bezos, Bill Gates, Mark Zuckerberg in mnogi drugi, ki v svojih majhnih rokah zmorejo držati toliko denarja.

Prenaseljenost ni največji problem in zmotno je misliti, da je neznatna poraba otrok prevelika, da bi ti otroci smeli živeti (jesti in imeti streho nad glavo), omenjeni možje s tolikšnimi vsotami v bančnih računih pa niso nikakršen problem in zagotovo tudi ne vzrok za obstoj svetovne revščine.

Prav tako darovanje denarja ni »metanje virov v vodo«, rešiti deset od stotih pa je bolje kot nič od stotih. Zdi se, da v današnjih dneh več ni samoumevno, da noben denar ni vreden človeškega življenja, in da je grozljivo, da ljudje umirajo vsako sekundo zgolj zaradi tega, ker nimajo umetne, abstraktne in popolnoma prilagodljive in same po sebi popolnoma ničvredne reči, imenovane »denar«.

Človek je izumil denar, da bi si lahko pomagal pri izmenjavi dobrin, potrebnih za življenje, zdaj pa vsako minuto umre dvanajst otrok zaradi tega umetno in tako preresno vzetega poljubnega pripomočka. Nekoč je človek obvladoval ekonomijo in jo prilagajal svojemu preživetju, zdaj je naše preživetje podvrženo ekonomiji in denarju.

Človeštvo se je malodane odločilo, da bo umiralo zaradi koščkov papirja in koščkov kovine z dogovorjeno vrednostjo. Ne bi bil čas, da bi se o teh rečeh dogovorili kako drugače, glede na to, da ta sistem ne deluje, saj terja po dvanajst smrtnih žrtev na minuto?

Včasih se zdi, da je človek napravil najpogubnejšo napako v zgodovini s trenutkom, ko je ustvaril denar.