Kako dobro poznamo vraževerja okoli nas?
Ne glede na to, ali se počutimo vraževerni ali ne, nas vraže obkrožajo v vsakdanjem življenju. Skozi leta se je razvilo izjemno število vraž, nekoliko pa se je v teh letih izgubili njihovi izvori.
Preberite tudi:
Ne glede na to, lahko preko različnih virov vsaj ugibamo, kako so ljudje prišli do različnih vraževerij. Skoraj vsem pa je skupno to, da izvirajo iz praktičnih razlogov ali pa iz določenih dogodkov, ki so se zgodili povsem naključno in se tako razvili v vražo.
Petek trinajsti
Ena izmed najbolj razširjenih in poznanih vraževerij so povezana s številko trinajst. Ta številka je vpletena v toliko različnih kultur, da ni enotne razlage kje oziroma pri komu se je prvič pojavila kot (ne)srečna številka.
Strah pred številko trinajst ima tudi svoje znanstveno ime – »triskaidekaphobia«.
Številka trinajst ima pripisane nesrečne lastnost, saj podira red, ki ga postavi prvih dvanajst številk. Koledarsko leto ima dvanajst mesecev, poznamo dvanajst ozvezdij z živalskimi imeni, pa tudi stari Egipčani so učili, da gre življenje skozi dvanajst duhovnih stopenj, zadnja (trinajsta) pa je smrt.
Pri Zadnji večerji je trinajst udeležencev in v letih po 1890 so se pričela pojavljati ugibanja, da je trinajsto mesto bilo namenjeno za Jezusovega učenca Judo, ki ga je tudi izdal.
Petek je prav tako dan, ki je že zgodaj dobil nesrečen prizvok. Rimljani so na ta dan usmrčevali obsojence, prav tako je bil na ta dan usmrčen Jezus.
Po nekaterih virih nesreča okoli številke trinajst izhaja iz Norveškega mita o večerji, na katero je bilo povabljenih dvanajst bogov, trinajsti, ki je prišel nepovabljeno, pa je bil Loki.
Na večerji je povzročil smrt Odinovega sina in zato je tisti dan cela Zemlja žalovala in bila odeta v temo.
Na petek trinajsti je francoski kralj Filip IV aretiral na stotine vitezov templjarjev, ki so bili kasneje obsojeni in usmrčeni.
Kakšne so posledice tega vraževerja v današnjem času? Veliko hotelov in bolnišnic poznamo, ki nimajo sobe s številko trinajst. Te številke se izognejo ali tako, da jo popolnoma preskočijo, ali pa jo zamenjajo z oznako 12A.
Podobno velja za marsikatero dvigalo za prevoz oseb, kjer te številke prav tako ne bomo srečali.
Ne velja pa v vseh kulturah petek trinajsti kot nesrečen dan. V špansko govorečih državah ta dan nadomešča torek trinajsti, enako velja za grško kulturo kjer je na splošno torek omenjen kot nesrečen.
Slavno mesto Konstantinopel (danes Istanbul) je kar dvakrat padlo pod rokami napadalcev prav na torek.
Zanimivo pa je, da srečamo tudi kulture, kjer pa je številka trinajst definirana kot srečna. Pred prvo svetovno vojno so v Franciji številko trinajst velikokrat upodabljani na obeskih in razglednicah kot srečno številko.
Podobno velja za Italijo, kjer je številka trinajst srečna, razen v določenih okoliščinah, kot je trinajsto mesto pri večerji.
Univerza Colgate v mestu New York je bila ustanovljena s strani trinajstih ljudi s trinajstimi dolarji in trinajstimi molitvami. Petek trinajst je na omenjeni univerzi najsrečnejši dan.
Trkanje na les
Trkanje na les prav tako prinaša s seboj veliko različnih trditev o izvoru. Med najstarejšimi je na primer ta, da je trkanje na les povezano z antičnimi Kelti, ki so verjeli, da so duhovi prebivali v deblih dreves.
Zgodovinarji ugibajo, da je trkanje na les tako pomenilo prebujanje duhov in klicanje njihove obrambe, ali pa zgolj kot zahvalna gesta duhovom za kakšen srečen dogodek.
Druga razlaga je, da so ljudje trkali na les, ker so zlobni duhovi sovražili hrup in so jih tako odgnali stran. S trkanjem so prav tako preprečili, da so duhovi prisluškovali, ko je ta oseba govorila o svoji sreči.
Kristjani pa so les povezovali z Jezusom in križem, na katerem je umrl.
Nekoliko poznejše razlage vključujejo nekoliko manj mističen izvor. V 19. stoletju je bila zelo razširjena igra »Tiggy Touchwood«. Pri tej igri so se igralci med seboj lovili, vendar če se je eden izmed igralcev dotaknil lesenega predmeta ali drevesa, ga drugi niso mogli »uloviti«.
Les je tako imel vlogo zaščite in ker je bila igra poznana tudi odraslim so nekateri zgodovinarji prepričani, da izhaja trkanje na les od tukaj.
Trkanje na les je razširjeno po celem svetu, seveda se od kulture do kulture nekoliko razlikuje, vendar je večini skupno to, da pridemo v stik z lesom po pozitivni trditvi oziroma načrtih za prihodnost.
Hoja pod lestvijo
Tako v Sloveniji kot po svetu velja hoja pod pokončno naslonjeno lestvijo za priklic nesreče. Preden raziščemo še to vraževerje naj omenimo, da je hoja pod lestvijo že iz praktičnega vidika nevarna.
Verjetno je na lestvi nekdo, ki nekaj dela na višini in seveda ne bi želeli, da nam kaj pade na glavo ali pa da iz neprevidnosti zamajamo lestev in ogrozimo tistega na njej.
Že pri starih Egipčanih je bila hoja pod lestvijo nedopustna. Lestev, naslonjena na zid (ali kam drugam), spominja na trikotnik in hoja pod njo je torej hoja skozi trikotnik. Trikotnik pa je pri Egipčanih veljal za svetega (spomnimo se na piramide) in hoja skozi trikotnik kot bogoskrunstvo.
Podobno so na to kasneje gledali tudi kristjani, saj je trikotnik pomenil Sveto Trojico in bi hoja skozi trikotnik pomenila njeno razbitje. Lestev je bila tudi naslonjena na križ, ko je umrl Jezus, in tako dobila značaj izdajstva, smrti in nesreče.
Lestev je povezana tudi z obešanjem ljudi v srednjem in novem veku. Obsojenca so prisilili, da je na poti do vislic šel pod lestvijo. Prav tako pa so lestev uporabili, da so obsojenca pripeljali dovolj visoko, da so mu namestili zanko okoli vratu.
Ali lahko kaj naredimo, da obrnemo nesrečo, če se sprehodimo pod lestvijo? Poskusimo lahko z vzvratno hojo nazaj skozi lestev. Prav tako lahko nesrečo »ozdravimo«, če na glas izgovorimo frazo »kruh in maslo«. Ostale stvari, ki jih lahko poskusimo, so še, da si nekaj zaželimo, prekrižamo prste, dokler ne vidimo psa ali pa s prsti naredimo »figo«.
Ostala bolj ali manj razširjena vraževerja
V Rusiji, pa tudi pri nas, ne smemo zaželeti ali praznovati rojstnega dne prezgodaj, saj naj bi prinašalo nesrečo slavljencu.
Z ogledali je prav tako povezanih kar nekaj vraž. Zanimiv primer je Mehika, kjer dva nasprotujoča si ogledala privabljajo zlo oziroma odpirajo vrata hudiču. Pri nas bi verjetno boljše poznali vražo, kjer razbito ogledalo prinese sedem let nesreče.
Na Japonskem moramo biti zelo previdni pri uporabi jedilnih palčk. Palčk nikoli ne zapičimo navpično v riž, saj tako spominjajo na številko štiri, ki tam pomeni nesrečo in tudi smrt. Pa tudi neposredno v drugo osebo jih ne smemo usmeriti – to ni povezano z vraževerjem, velja pa za zelo nevljudno gesto.
Kupujete darilo za neko osebo? Nikar ne kupujte nožev ali škarij – nekaj ostrega kot darilo lahko pomeni poslabšanje odnosa s to osebo. V primeru, da pa vi dobite nekaj ostrega v dar, podajte tej osebi nazaj kovanec, da se zaščitite pred nesrečo.
Po pogrebu se nikoli ne odpravite neposredno domov. Predvsem na Filipinih se ljudje na poti domov po pogrebu prej ustavijo v restavraciji ali trgovini.
V Nemčiji nikoli ne nazdravljajte samo z vodo – to pomeni, da želite smrt osebam, s katerimi nazdravljate. Ta vraža sicer izvira iz grške mitologije.
Paziti moramo tudi na to, kako spimo v postelji – na Japonskem nikoli ne spijo z glavo obrnjeno proti severu, ker to pomeni nesrečo (z glavo proti severu pokopljejo umrle), v Afriki pa se nikoli ne obrnite proti zahodu.