Pred 100 leti v Slovencu

Ste vedeli, da smo Slovenci pred 100 leti imeli dve cerkveni občini v Egiptu? Preberite o Grku, ki je postal vodja slovenske kolonije, o določevanju naših meja in o sramotni »slavnosti« po Koroškem plebiscitu.

Politične novice so bile posebna rubrika v starih številkah Slovenca, ki niso izpuščale nobenega pomembnega dogodka na politični sceni, tako pri nas, kakor v tujini. Izhajale so vsakodnevno in sproti sledile najnovejšim političnim konfliktom.

Preberite tudi:

Pred 100 leti v Slovencu

Nas je koroški plebiscit kaj naučil?

V začetku novembra 1920 so se »Slovenčeve politične novice« vrtele predvsem okrog posledic Koroškega plebiscita in na videz solidarnih, a v resnici nespoštljivih potez Nemcev v povezavi s koroškimi Slovenci, o nikdar počivajočem problemu naših spornih meja ter o protekcionizmu v zunanjem ministrstvu SHS, ki se je tokrat pokazal z vso jasnostjo v povezavi s problemom novoimenovanega grškega konzula SHS, ki je postal voditelj slovenske kolonije v Egiptu.

Koroška slavnost »zmage, zahvale in pobratimstva«

V Slovencu, ki je izšel 3. novembra 1920, se je pisalo o »koroškem nemčurju in Nemcu«, ki sta se slovesno pobratila na spravni daritvi v Celovcu, imenovani »Koroška slavnost zmage, zahvale in pobratimstva« oziroma »Freie Stimmen«.

Sam celovški škof je bral slovesno mašo, a Slovenec je k temu pripomnil, da so bile njegove besede o miru od naroda do naroda namenjene »gluhim ušesom,« o čemer pričajo iz dneva v dan naraščajoči napadi na naše ljudi.

O simboličnem obredu, ki je ponazarjal spravo, je Slovenec zapisal takole: »Kar je nato sledilo slovesnemu cerkvenemu opravilu, pač ni drugega nego navadna farsa; švindelj, da ga mu ni para pod nebom.« Nastopajoča dama, imenovana »Carinthia«, je z dvema deklicama, oblečenima v slovensko in v nemško narodno nošo, stopila na oder in pozvala po enega Slovenca in enega Nemca, če želita živeti v miru med seboj, v delu in veselju.

Pisci Slovenca so močno razburjeni povedali, da je Slovence predstavljal »širom naše zemlje znani renegat in najbolj zagrizeni nemčur« Lutschounig (Lučovnik) z Žihpolja, ki je »hujši in slabši od pravega Nemca« ter je »zlorabljal naše prepošteno slovensko ime in se drznil zastopati naš narod v pričo ententnih gospodov ter na ta način mistificirati svetovno javnost.«

Glede na to, da je na Koroškem plebiscitu skoraj 16.000 Slovencev glasovalo za svoj obstanek pri nas, bi moral Slovence zastopati eden izmed njih, da bi bila sprava trdnejša in pomenljiva, a z izbiro Lutschouniga, ki slovenstvo bolj slabo simbolizira, je bila brezpomenska, vsa prireditev pa ponižujoča, ignorantska in nepoštena do vseh Slovencev, ki so glasovali proti priključitvi k Avstriji.

Slovenci v Egiptu

Slovenec je v članku o dogajanju v zunanjem ministrstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zapisal tezo, da gre za urad, »kjer bolj kot le kje v naši državni upravi bujno cvete protekcijonizem.« V njem so se namreč znašli mnogi ljudje, ki so se po mnenju piscev Slovenca bolj odlikovali po svojih dobrih zvezah, kakor po svojih zmožnostih in znanjih.

Da bi podprli svoje stališče, so navedli naslednji konkretni primer: zaradi močne prevlade Slovencev v jugoslovanski koloniji v Egiptu in majhnega števila Hrvatov ter skoraj neznatnega števila Srbov je prišlo do zahteve, da je za konzula v Egiptu imenoval egiptovski Slovenec, torej mož iz središča jugoslovanske kolonije, ki pozna deželo in jezike.

Slovenci so imeli v tistih časih v Egiptu dve župniji, dve cerkveni občini, slovenskega župnika v Aleksandriji in slovenskega župnika v Kahiri. Hrvati in Srbi niso imeli tam nobenega župnika.

Voditeljica slovenske šole v Egiptu je prišla čez morje in v imenu egiptovske slovenske kolonije intervenirala pri raznih ministrih, a ministrstvo za zunanje zadeve v Beogradu je za konzula imenovalo makedonskega Grka po imenu g. Dimitropulo – Dimitrijević. Grk je kot konzul SHS postal voditelj slovenske kolonije v Egiptu, egiptovski Slovenci pa so vzrojili, češ da niso Grki; nekateri v odporu niso hoteli sprejeti jugoslovanskega državljanstva.

Slovenec je oblasti opozoril, da Grk ne spada med Slovence v Egiptu, »namreč Grki v Egiptu imajo itak svojega,« Slovenci pa v resnici – nikogar.

Kje so meje?

Razmejitvena komisija je iz Maribora poročala, da prihodnji torek namerava v Špilje, kjer se bo peljala po Muri do Radgone, da pregleda reko. Neposredna dogajanja med našo in avstrijsko delegacijo v povezavi z mejno črto Sv. Duh-reka Mura so bila zaradi obojestranskih nasprotij prekinjena; rečeno je bilo, da bo predmet odslej obravnaval plenum komisije.

Kočljiva meja med Sv. Urbanom in Sv. Lovrencem novembra 1920 še ni bila določena, ker sta tako avstrijska, kakor tudi naša delegacija predložili nove zahteve glede njenega poteka. Zadeve so se še bolj zavlekle zaradi slabega vremena, ki je razmejitveni komisiji onemogočil pregled tehničnega dela na meji od Košenjaka do Sv. Urbana in povzročil vnovično prestavitev določanja omenjene meje.

Na drugi strani so potekala pogajanja z Italijo glede zahodne meje. Časopis Giornale d’Italia je pri svojem pisanju o jadranskem vprašanju zavzemal stališče, da so pričakovanja o uspehu naših pogajanj jalova. Sklep sledi iz premise, da bo Italija po Koroškem plebiscitu zahtevala Julijske Alpe za mejo med Italijo in Jugoslavijo.

Edino strinjanje med Slovencem in italijanskim časnikarjem Giornale d’Italia je bilo glede tega, da na Jugoslavija ne bo pristala na omenjeno »ponudbo«. Slovenec je dodal, da prav tako ne bo sprejela italijanskega predloga glede Reke in dalmatinskih otokov, in črnogledo, a realistično zaključil z ugotovitvijo, da zahteven proces postavljanja naših meja še dolgo ne bo zaključen.