Kje je meja med dejansko in namišljeno boleznijo

Skoraj vsak od nas ima koga v bližini, ki je nonstop pri zdravniku ali je vedno nekaj bolan. Včasih se zdi, da že pretirava in da prav išče nekaj, da bi bil bolan. Covid je vsekakor dober material za »biti bolan«. A tam, kjer je dim, je tudi ogenj.

Ljudje, ki se v večini zatekajo k potrebi, da so bolni, izhajajo iz podobnega okolja.

Preberite tudi:

Jaz sem fibromialgija!

K psihologu hodijo le nori

Kdaj nam lahko pomaga psiholog?

Na svoje otroštvo in najstniška leta nimajo preveč lepih spominov. Veliko so pretrpeli, a niso obupali. Sedaj imajo v življenju približno vse tisto, o čemer so kadarkoli sanjali, in čas je, da začnejo živeti v miru in harmoniji, ki si ga želijo in zaslužijo. A vendar je v tej zgodbi en ampak – zdravje.

Imajo pogoste glavobole, velikokrat imajo občutek dušenja in srce jim razbija, kot da bo vsak čas počilo. Ko poiščejo pomoč pri zdravniku in opravijo vse teste, jim povedo, da je z njimi vse v redu in da niso bolni, a oni vseeno čutijo, da je z njihovim zdravjem nekaj močno narobe. Prepričani so, da so zdravniki tisti, ki se motijo, ter jih niso dovolj temeljito pregledali. Mogoče res, mogoče pa so res bolni in imajo hipohondrijo.

Hipohondrija traja vsaj šest mesecev

Hipohondrija je sinonim za namišljeno bolezen in je med ljudmi v večini sprejeta kot nekaj slabšalnega in tisti, ki za njo boleha, naj bi bil slabič in lenuh. Vendar je hipohondrija odraz zavrtih čustvenih impulzov, ki so za človeka nesprejemljivi. Te svoje impulze človek nato izrazi preko telesa.

O hipohondriji govorimo takrat, ko zdrav človek doživlja neprestani strah, da boleha za kakšno resno boleznijo (npr. rakom, srčno boleznijo ali celo za covidom). Svoje simptome prepozna kot simptome hudih bolezni in je dobro izobražen o vsakem simptomu posebej. To njegovo »stanje« traja vsaj šest mesecev.

Poznamo dve vrsti hipohondrije

Hipohondre bi lahko ločili v dve skupini. Prvi gredo k zdravniku, in ko jim zdravnik reče, da so v redu in da nimajo npr. raka, so veseli, a se čez čas vrnejo in so prepričani, da jim odpoveduje srce. Tako so redni obiskovalci zdravnikov, a vedno z novimi simptomi.

Drugi pa, ko jim zdravniki povedo, da so v redu, temu ne verjamejo in se podrobneje poglobijo v simptome ter tako celo izzovejo lažne bolezni, a ob podrobnih raziskavah se izkaže, da vseeno niso bolni. Ti znajo biti za zdravnike zelo nadležni, saj skušajo na vsak način dokazati, da je z njimi nekaj narobe. V skrajnih primerih svoje težave predstavijo tudi širši javnosti, v upanju, da jih bo nekdo slišal. So bolni, a ne tako, kot mislijo sami.

Vsak lahko zboli za hipohondrijo

Vsak človek je lahko dovzeten za hipohondrijo. »Na dan« pride ob prehodu iz enega življenjskega obdobja v drugega (adolescenca, srednja leta, starost …) ali ob stresnih dogodkih (ločitev, selitev …). Kje natančno leži vzrok, da nekdo zboli za hipohondrijo, je težko reči, a se strokovnjaki nagibajo k razlagi, da se osnova za hipohondrijo izoblikuje v prvih dveh letih življenja.

Takrat otrok še ne zna pravilno regulirati vseh svojih čutenj, potreb in zaznav, zato ob vsaki prepočasni reakciji matere na njegove potrebe otrok začuti napetost, ki jo nato potlači. Ko odraste, se ti potlačeni občutki ob stresnih dogodkih sprostijo in jih posameznik zazna kot nevarne. Tako mu telo sporoča, da je npr. neki udarec bistveno hujši, kot se zdi na zunaj. Človek je lahko prepričan, da ima zlomljeno nogo, a v resnici gre zgolj za modrico.

Hkrati je pomembno tudi obdobje med četrtim in petim letom, ko otrok usmeri več svoje agresije v roditelja istega spola. Če se bitka, ki jo bije s svojim roditeljem, ne konča uspešno (uspešno je takrat, ko mu starši pustijo svobodo, a kljub temu obdržijo svojo avtoriteto in znajo pokazati mejo, brez zatiranja), nastanejo težave z nadzorom čustev, pojavijo se motnja identitete in tudi spolne motnje. Skupek vsega pa pripomore k temu, da nekdo zboli za hipohondrijo.

Hipohondrija se zdravi le s psihoterapijami

Edino zdravilo za hipohondrijo je terapija – psihoterapija oziroma psihološka obravnava. A tu nastane težava, ker večina hipohondrov svojo pomoč poišče pri osebnem zdravniku in želi zdravljenje pri njem, ne pa pri terapevtu, psihologu ali psihiatru, ker svojo bolezen doživlja zelo živo in je prepričan, da se motijo drugi.

Človeku, čigar simptomi izhajajo iz psihološkega stanja, je zelo težko dopovedati, da izvor njegovih težav izhaja iz psihe. V zadnjih letih se je sicer ideja o tem, da imajo bolezni tudi psihološko osnovo, nekoliko bolj »prijela«. A govoriti o psihosomatiki je še vedno »bogokletno«.

Zgolj za informacijo, ste vedeli, da imajo težave s črevesjem tudi izvor v tem, da določenih stvari v preteklosti nočete izpustiti in še vedno gojite zamere za nekatere dogodke. Da imajo migrene in glavoboli dostikrat izvor v vašem lastnem nezaupanju vase. Ker ste preveč samokritični in vas je strah kritike drugih, sebe potiskate tako daleč, da se telo upre.

Ste vedeli, da dostikrat bolečina v hrbtu izvira tudi iz strahu pred življenjem, iz dejstva, da se čutite osamljenega v svojem svetu in da čutite, da nimate podpore?

Veliko naših bolezni ima tudi psihološki izvor, nekateri pa razvijejo čisto novo bolezen – hipohondrijo.