»Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Pred tridesetimi leti, 9. in 10. novembra, je v Poljčah padla zgodovinska odločitev. Po posvetovanju s sodelavci ustavne komisije, Tinetom Hribarjem, Petrom Jambrekom in Tonetom Jerovškom s predsednikom Demosa Jožetom Pučnikom, je poslanski klub Demosa potrdil predlog za plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Plebiscit je bil izveden 23. decembra 1990.

Preberite tudi:

Slovenija in navidezna demokracija

Ali lahko Slovenija obstane brez vojske?

Tudi pred tridesetimi leti je bila politika razdeljena

Slovenska skupščina je 21. novembra sprejela zakon o plebiscitu, ki je tudi določil, na podlagi kakšnega vprašanja se bodo volivci odločali o samostojnosti Slovenije. Vprašanje se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Morda se zdi, da je bila pot do samostojnosti lahka, vendar temu še zdaleč ni bilo tako. Danes namreč mnogi prikazujejo politično stanje v Sloveniji pred tridesetimi leti kot enotno, vendar je bila politika podobno razdeljena kakor danes. Rezultat plebiscita, kjer je 88,5% volilnih upravičencev glasovalo za osamosvojitev, je pokazal enotnost slovenskega naroda, ni pa pokazal politične razdeljenosti.

Opozicija je osamosvojitvi nasprotovala

Takratna opozicija, ki je bila sestavljena iz strank, ki so izšle neposredno iz dotedanjega komunističnega enopartijskega sistema, je osamosvojitvi nasprotovala. Tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan je s svojimi izjavami proti osamosvojitvi Slovenije navdihoval tedanjo opozicijo.

Opozicija je bila sicer pripravljena na pogovore o prihodnosti Slovenije, vendar je bil njihov glavni cilj, da Slovenija ostane v okviru Jugoslavije. V zvezi s tem so skupaj z Milanom Kučanom predlagali konfederalno ureditev Jugoslavije, kar naj bi pomenilo zvezo suverenih jugoslovanskih republik.

Za pozitiven rezultat je bilo potrebnih 51% vseh volilnih upravičencev

Po Demosovem posvetu v Poljčah, je prišla tedanja vladajoča koalicija pred opozicijo s predlogom o plebiscitu, na katerem naj bi o prihodnosti Slovenije odločali njeni prebivalci. Da ne bi opozicija dajala vtis, da je proti osamosvojitvi, je govorila, da mora biti glasovanje potrjeno s trdno večino volivcev.

Tako je bil podan predlog, da se mora za pozitiven izid glasovanja plebiscita udeležiti najmanj dve tretjini volivcev, poleg tega mora za osamosvojitev glasovati več 51% vseh volilnih upravičencev. Na koncu je bil sprejet kompromis, ki je vseboval potrebnost o absolutni večini, brez obvezne dvotretjinske udeležbe.

»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«

Ker je opozicija računala, da je slovenski narod razdeljen podobno kot politika, je upala, da se Slovenci ne bomo izrekli za samostojnost. Plebiscit je potekal 23. decembra. Na presenečenje mnogih, ne samo opozicije, je za samostojnost Slovenije glasovalo 95% odstotkov vseh, ki so se udeležili plebiscita, od potrebnih 51%, je za samostojnost glasovalo 88,5% vseh volilnih upravičencev.

Iz rezultata je bilo razvidno, da nihče več ne more zaustaviti osamosvajanja Slovenije od Jugoslavije. Na dan razglasitve plebiscita je tedanji predsednik Demosa in »oče« plebiscita rezultate opisal z besedami: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«.

Kakšen je odnos do slovenske samostojnosti danes?

Rezultat plebiscita je bil hkrati zaveza za slovenski politični vrh, da v šestih mesecih osamosvojitev tudi dejansko izvede. Ta zaveza je bila v polnosti izvršena, ko je slovenska skupščina, 25. junija 1991, razglasila, da je Slovenija samostojna in neodvisna država.

Po tridesetih letih se lahko vprašamo ali je v naši državi še prisoten takšen osamosvojitveni zagon, kakor je bil takrat? Gotovo je, da so stvari nekoliko drugačne, saj je bil takrat naš glavni cilj ustanoviti samostojno državo in jo ubraniti pred grožnjami jugoslovanskega političnega ter vojaškega vrha.