Ni vsak otrok »žleht«, nekateri so preprosto hiperaktivni
Učenje na daljavo je odgrnilo tančico marsikaterega skritega problema. V zadnjih letih je moč opaziti porast različnih učnih težav. Mnogi menijo, da so to le izgovori za nevzgojene otroke, ki jih starših ne znajo vzgojiti. Vedno pa ni tako in ravno otroci, ki imajo učne težave, so v času šolanja na daljavo velik problem.
Preberite tudi:
Nejc je fant, ki s svojo neomejeno energijo in čarom pritegne pozornost skoraj vsakogar, ki ga je kdaj srečal. Vedno je v gibanju, ima tisoč in eno vprašanje, ves čas nekaj dela in ropota, počne veliko stvari hkrati, a le s težavo konča začeto. Govori glasno in hitro, težko posluša druge in skoraj vedno sega v besedo. Na trenutke se zdi, da išče zgolj pozornost, in mnogi menijo, da je nevzgojen in »žleht«. Vendar niso vsi otroci »žleht«, marsikateri je le hiperaktiven.
Hiperaktivnost je pogosto razložena napačno
Hiperaktivnost je motnja v razvoju otroka. Takšen otrok preprosto nima dovolj moči, energije, da bi se ustavil. Velikokrat slišim, da je treba te otroke le »izmučiti« ter jim dati dovolj prostora in dejavnosti, da se utrudijo. Žal je to eno glavnih napačnih mišljenj.
Hiperaktivne otroke je treba umirjati, namesto nogometa in brezglavega tekanja je zanje bolj primerno plavanje, šah …, vsi športi in dejavnosti, ki so »mirni«, da se umiri ter s tem pripravi do normalnega komuniciranja.
Hiperaktivnost ni posledica slabe vzgoje
Dostikrat ljudje mislijo, da je vzrok za hiperaktivnost v napačni vzgoji in neprimernih materah, ki zanemarjajo svoje otroke. Pa ni tako.
Kaj natančno privede do hiperaktivnosti, si strokovnjaki še niso edini, ker je vključenih več dejavnikov. Od ideje, da so krivi geni, do ideje, da je prišlo do anomalij v času nosečnosti. So pa opazili, da je 4 – 12 % otrok hiperaktivnih, v večini so to dečki.
Pri deklicah je to manj opazno in hiperaktivne deklice veljajo za zelo živahne. Pogosto pa je le-ta prikrita s kakšno drugo motnjo, npr. disleksijo, dispraksijo, aspergerjevim sindromom …
Da bo otrok imel motnjo pozornosti ali hiperaktivnost, je bolj verjetno, če jo nekdo v družini že ima oz. ima katero drugo motnjo.
Hiperaktivnost je moč opaziti že zelo zgodaj, vendar se jasna slika pokaže med 3. in 4. letom otrokove starosti in v času adolescence v večini primerov zvodeni.
Za ugotavljanje hiperaktivnosti obstajajo testi, ki so dokaj zanesljivi in hitri. Kajti eno zamujeno leto za otroka pomeni kar pet let zaostanka. Te otroke je treba vzgajati in učiti na čisto drugačen način.
Značilnosti hiperaktivnih otrok
Hiperaktivni otroci so zelo živi, malo spijo, dajejo vtis, da ne poslušajo, delajo veliko napak, so nepotrpežljivi, ne zanimajo jih podrobnosti, so prepirljivi in potrebujejo dlje časa, da so čisti. Vendar je ob tem treba poudariti da so nianse med njimi velike in le ustrezni testi motnjo potrdijo.
Hiperaktivni otroci znajo biti zelo moteči in imajo posledično malo prijateljev, ker se jih ljudje v večini izogibajo. Sčasoma jih družba izolira, kar pa negativno vpliva na njihovo samopodobo. Tekom let izoblikujejo strategijo preživetja in s svojim prvotnim čarom privabijo ljudi in se pravi čas umaknejo. Tako se veliko družijo, a žal nimajo pravega prijatelja.
Vir slike: Brunet
Ustrezen pristop k hiperaktivnosti naredi največ za otroka
V Sloveniji je bila še pred leti stalna praksa, da so hiperaktivni otroci dobili tablete, ki naj bi jim pomagale, da bi bili bolj skoncentrirani in bi s tem bili manj moteči ter bi se več naučili.
Strokovnjaki v tujini pa so že takrat ugotovili, da tablete na dolgi rok prinesejo več škode kot koristi ter bolj ali manj pomagajo okolici, ker je otrok bolj miren, ne pa otroku samemu. Bolj kot terapije s tabletami so svetovali psihoterapije, predvsem za starše, da se naučijo te otroke vzgajati na primeren način ter dobijo potrditev, da so dobri starši, kar je predpogoj, da lahko otroka vzgajajo dobro.
Pomembno pa je tudi to, da je okolica pravilno informirana o tej motnji. Pomembno je, da starši »zdravih« otrok znajo svojim otrokom na pravilen način predstaviti motnjo. Posledično otroci takšnega otroka sprejmejo medse in mu pomagajo skozi obdobja do adolescence.
Trenutno je praksa v Sloveniji zelo raznolika in je prvi vrsti odvisna od staršev. Starš, ki se je pripravljen odrekati, narediti nekaj več in drugače, biti bitko s šolo, z ostalimi institucijami, bo otroka do najstništva pripeljal brez tablet, le ob pomoči odlične psihološke pomoči. Biti starš ni lahka naloga, biti starš hiperaktivnega otroka pa je na trenutke misija nemogoče. Takšni otroci zahtevajo veliko pozornosti, razumevanja in pravilno vzgojo. Kar pa je v današnjem tempu težko. Zato so na trenutke lažja izbira tablete.
