Martinovo na nekoliko drugačen način

Zaradi epidemije covida-19 so letos odpovedana vsa javna martinovanja, zato bomo praznovanje omejili v krog družine. Gos ali raca z rdečim zeljem ob dobri kapljici se zdi nepogrešljiv del martinovanja. Ob tem se lahko vprašamo ali je res bistvo praznika v obilju dobre hrane in pijače? Ali ni ravno letos priložnost, da praznik zaradi fizičnih omejitev še bolj poglobimo?

Preberite tudi:

Martinovanje ni povezano le z vinom

Iz domače kuhinje: »Martinovo kosilo«

Praznovanje praviloma ne presegajo materialnega vidika

Ob razmišljanju ob načinu praznovanja ob posameznih praznikih lahko ugotovimo, da se pravzaprav zunanja oblika praznovanj ne razlikuje skoraj v ničemer. Ne glede na vrsto praznovanja je v ospredju hrana in pijača. V čem je bistvo praznika, smo v potrošniški ihti skorajda pozabili.

Vse to velja tudi za praznik svetega Martina. Ne glede na to ali se prištevamo med kristjane ali ne, nam je vsem skupno, da točno poznamo t.i. Martinov jedilnik. Verjetno se zadeva že nekoliko zatakne, ko se začnemo spraševati o bistvu praznika svetega Martina, predvsem o vsebini njegovega življenja in o sporočilu, ki ga ima za današnji čas.

Martin je podaril beraču polovico svojega plašča

Martin je živel v 4. stoletju, rodil se je tri leta po nastopu krščanske svobode v rimskem cesarstvu. Doma je bil v Panoniji iz Sombotela na današnjem Madžarskem. Proti volji staršev se je odločil, da se bo dal krstiti. V pripravo na krst (katehumenat) je stopil pri dvanajstih letih, krščen je bil pri osemnajstih.

Po poklicu je bil vojak. Iz njegovega vojaškega obdobja je najbolj znan dogodek, ko je pred mestnimi vrati v Amiensu v Galiji srečal berača. Ko ga je zagledal napol oblečenega berača, ki je trepetal od mraza, mu je dal polovico svojega plašča. Ponoči se mu je v sanjah prikazal Kristus, ki je bil ogrnjen s tisto polovico plašča, ki jo je Martin podaril beraču.

Dve leti po svojem krstu je končal z vojaško kariero in postal duhovnik.

Po legendi naj bi Martina »izdala« gos

Pri ljudeh je bil zelo priljubljen predvsem po svoji skromnosti. Ko je bil v bližini izpraznjen škofovski sedež v Toursu, so ga ljudje z aklamacijo izvolili za škofa. Od tukaj izvira legenda, da se je zaradi svoje skromnosti Martin skril pred množico, ki je zahtevala njegovo imenovanje za škofa. V bližini je bila gos, ki ga je z gaganjem izdala. Zaradi goske Martin ni mogel več ubežati škofovski službi.

Zanimivo je, da so ljudje bolj posvojili legendo z gosko, kot dejstvo, da je s svojim plaščem ogrnil berača. Legendarna pripoved je bila namreč vzrok martinovanja kakršnega poznamo v današnji obliki. Zato lahko v času, ko smo zaradi covida-19 omejeni, bolj poglobimo duhovni pomen Martinove sočutne geste pred Amiensom.

Boga najdemo v drugem človeku

Ljudje današnjega časa smo še posebej nagnjeni k izkustvenem, verskim doživetjem. Večkrat se namreč sprašujemo o obstoju Boga in znamenjih za njegov obstoj. Mnogo ljudi pravi, da bi radi verovali, ampak ne morejo, ker nimajo nobenega otipljivega Božjega znamenja.

Dogodek, ko je Martin ogrnil berača, je tipično znamenje Božje prisotnosti v svetu. Ko Jezus govori o sodbi ob koncu časov, kar opisuje evangelist Matej (Mt 25,31–46), govori o tem, da bodo prišli v večno življenje tisti, ki bodo za časa življenja, kaj dobrega storili njegovim bratom.

Ob tem se sprašujemo, kdo so Jezusovi bratje in sestre? To niso nihče drugi, kot ljudje, ki nam pridejo naproti v vsakdanjem življenju. V Martinovo življenje je prišel Jezus Kristus v trenutku, ko je Martin ogrnil berača. Torej je v beraču živel Jezus Kristus.

Zakaj Bog ne odpravi zla v svetu?

V zvezi s tem je aktualno vprašanje prisotnosti in obstoja zla v svetu. Nekateri govorijo, da zlo zagotovo ne bi obstajalo, če bi Bog imel zares takšno moč, kakor mu jo mnogi pripisujejo. K odgovoru na to vprašanje nam lahko pripomore ravno Martinova dobrota in Jezusova pripoved o vesoljni sodbi.

Ljudje niso nekakšni nemi statisti, ampak je vsak človek povabljen, da se dejavno vključi v graditev sveta. Bog se je namreč odločil, da bo človeku dal svobodno voljo ali bo delal dobro ali pa slabo. Če bi si Bog zamislil, da bo vse urejal sam, potem človek ne bi bil več svoboden, ampak bi bil samo lutka v Božjih rokah.

Zlo na svetu se dogaja ravno zato, ker Bog ne želi preklicati odločitve o človekovi svobodi. Človek se torej svobodno odločal ali bo delal zlo ali ne.

Ko trpi človek, trpi Kristus

Ko gledamo okrog sebe in preko medijev različno trpljenje, ki ga doživljajo ljudje po vsem svetu, se navadno sprašujemo, zakaj Bog tega ne ustavi. Bog tega ne stori ravno zato, ker bi s tem vstopil v človekovo svobodno voljo. Če si pomagamo s primerom Martina in berača, lahko rečemo, da je zadeva še bolj dramatična.

V trpečih, ki doživljajo trpljenje zaradi različnih krivic, povzročenih od drugega človeka, ne trpijo samo tisti ljudje, ampak v njih trpi sam Jezus Kristus. Gospodovo učlovečenje je namreč zelo konkretno. Ne gre samo za njegovo enkratno učlovečenje v določenem zgodovinskem trenutku, ampak za učlovečenje v vsakem človek in v vsakem času.

Biti bratje in sestre v Jezusu Kristusu ni zato zgolj neka t.i. pobožna floskula, ampak gre za resnično navzočnost v vsakem človeku. Ko je Martin spoznal, da Gospod živi v vsakem človeku je to bistveno spremenilo njegovo življenje, saj je iz službe častnika presedlal v duhovnika in kasneje škofa.

Fizična izolacija lahko vzbudi hrepenenje po pristnih odnosih

V času, ko smo prisiljeni v fizično izolacijo, nam lahko razmišljanje o Božji navzočnosti v človeku, vzbudi hrepenenje po pravi vzpostavitvi medsebojnih odnosov. Če smo v preteklosti odnose gradili na uživanju ob hrani in pijači, lahko v prihodnje zgradimo odnos na temelju ljubezni do Boga, bližnjega in samega sebe.

Če bomo nekomu iz srca podarili nasmeh, bo to prav gotovo nasmeh, ki ga bomo namenili tudi Gospodu. Če bomo nekomu ponudili požirek vode, ga bomo ponudili tudi Gospodu. Če bomo prispevali, da bo nekdo imel topel obrok in toplo bivališče, bo tega deležen tudi Gospod.

Ne pozabimo, da bo za prestop vrat večnega življenja merilo stavek, ki ga Jezus Kristus namenja vsem ljudem: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).