»Ponudi svojo roko siromaku« (Sir 7,32)

Zgornje besede iz Sirahove knjige predstavljajo naslov letošnjega 4. svetovnega dneva ubogih. Ta svetovni dan je eden izmed mlajših, pobudo zanj je dal papež Frančišek leta 2017. Glede na to, da se svet sooča z ogromnim številom različnega uboštva, je uvedba tega svetovnega dne več kot primerna.

Preberite tudi:

Pomoč starejšim, ki živijo na robu revščine ali pa v njej

Je svetovna revščina tudi moj problem?

Problem naše brezbrižnosti do uboštva

Papež je v ta namen napisal poslanico v kateri je poudaril predvsem naš odnos do uboštva in tistih, ki za njim trpijo. Bolj kot samo uboštvo je problematična vsesplošna brezbrižnost do njega. Zato je cilj teh svetovnih dni, da bi ljudje končno predrli in presegli pregrado brezbrižnosti.

Ljudje, predvsem zahodnega sveta, se sicer večkrat pritožujemo nad neenakomerno porazdeljenimi dobrinami. Ob tem v glavnem krivimo politiko in neizprosen ekonomski sistem ter se ob tem pritožujemo, da sta tako politika kot kapitalizem pokvarjena ter s tem izkoriščata že tako obubožano ljudstvo.

Vsak je poklican, da po svojih močeh pomaga lajšati pomanjkanje

Takšnim trditvam vsekakor ne moremo oporekati, saj je revščina dejansko posledica pohlepa peščice mogočnih vplivnežev, zaradi katerih marsikje trpi celotna populacija. Kljub temu papež spodbuja vse ljudi, da naj vsak po svojih močeh prispeva za lajšanje vsekakor prevelike navzočnosti revščine v svetu.

Ena izmed glavnih ovir pri našem dokaj jalovem boju zoper revščino je usmerjenost v lastne skrbi. V letošnjem letu so se skrbi še dodatno poglobile s pojavom epidemije covida-19. Ob tem lahko marsikdo reče, češ, saj bi zelo rad pomagal ubogim, ampak zdaj moram poskrbeti za lastno preživetje.

Pojav revščine je tudi posledica strahu pred lastnim preživetjem

Res je, da smo v letošnjem letu zaznamovani s posebnim stanjem, katerega še pred letom nismo pričakovali, ampak kljub temu težko trdimo, da je bila lansko leto naša skrb za uboge večja, kakor letos. Tudi lansko leto in še leta nazaj nas je skrbelo lastno preživetje in preživetje naših družin.

Lahko rečemo, da je prisotnost revščine v svetu tudi posledica strahu pred lastnim preživetjem. Ravno pojav covida-19 je to dejstvo v veliki meri tudi razkril. V naši domovini in tudi drugod po razvitem svetu je eden izmed glavni razlogov za našo slabo voljo fizična omejenost, kar prispeva k poglobiti strahu.

Zahodni človek se smili samemu sebi

Mnogo ljudi se dobesedno smilijo sami sebi, ker so omejeni na določen kraj ali določeno občino. Ob tem se pojavljajo tudi protesti proti omejevanju svobode gibanja. Državni voditelji so z njihove strani označeni kot tirani in diktatorji, situacijo celo primerjajo stanju med 2. svetovno vojno.

Epidemija covida-19 je razgalila vso sebičnost, ki jo premore zahodni človek. Gre za smiljenje samemu sebi in hkrati trdovratno uveljavljanje lastne volje na račun zdravja in življenja drugih. Takšen človek s svojim ravnanjem kaže, da mu gre samo za lastne pravice, za resnično uboge pa jim je bolj malo mar.

Ubogi so še bolj izpostavljeni epidemiji kot mi

Kljub resnim razmeram zaradi nezavidljive epidemiološke slike, imamo zahodni ljudje v glavnem zelo dobre pogoje za življenje. Če imamo streho nad glavo, živimo na toplem ter imamo dostop do nujnih življenjskih potrebščin, potem nam zares nič ne manjka. Ob tem se verjetno ne zavedamo, da vsega tega ni deležna približno milijarda zemljanov.

Morda bomo celo rekli, da so nam znani statistični podatki o revščini v svetu in tudi pri nas v Sloveniji, vendar to ničesar ne spremeni, če smo kljub temu popolnoma osredotočeni v samega sebe in v lastne potrebe. Ne smemo pozabiti, da omenjena milijarda ubogih tudi trpi za nevarnostjo covida-19 ter da so zaradi slabih življenjskih razmer veliko bolj izpostavljeni bolezni kot mi.

Kjer ni ljubezni, se pojavi revščina

Ko govorimo o uboštvu v glavnem mislimo na tiste, ki živijo v materialnem pomanjkanju. Posledica materialnega pomanjkanja je v veliki meri velik porast duhovnega uboštva, kar je dobesedno preplavilo zahodni svet. Bistveni razlog za materialno uboštvo je namreč pomanjkanje ljubezni.

Kdor nima v sebi razvit čut za empatijo v sočloveka, takšen človek kaže, da trpi za pomanjkanjem ljubezni. V tem smislu lahko mirno rečemo, da je evropsko krščanstvo popolnoma odpovedalo. V središču krščanstva je namreč Sveta Trojica. Sveta Trojica je hkrati en sam Bog, ker tri Božje osebe povezuje popolna ljubezen.

Kristjan, ki ga skrbi zgolj lastno preživetje, ni kristjan

Kdor je krščen v imenu Svete Trojice, prejme vase pečat popolne ljubezni. Zato je lahko nekdo zares kristjan, če to ljubezen izkazuje, predvsem tistim bratom in sestram v Kristusu, ki živijo v pomanjkanju. Kristjan, ki je patološko obremenjen s skrbmi za lastno preživetje, gotovo ne more reči, da živi krščansko življenje.

V začetku krščanstva so ljudje prepoznali krščanske skupnosti ravno tam, kjer ni bilo nobenega pomanjkanja. Apostolska dela, kjer je zapisana zgodovina prve krščanske skupnosti poročajo: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno. Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,44–45).

Znati upreti pogled srca v uboge

Zanimivo je, da je ravno v Evropi in Severni Ameriki, ki sta tradicionalno najbolj krščanski celini, skoncentrirano več kot 70 odstotkov vsega svetovnega bogastva. Glede na življenje, ki je razvidno iz prve krščanske skupnosti nikakor ne moremo govoriti o krščanski Evropi in Severni Ameriki.

Bistvo skrbi za lajšanje revščine ni v tem, da prispevamo določen finančni delež v dobrodelne organizacije. Seveda je to tudi eden izmed načinov, ni pa bistveni. Bistvo je v tem, da znamo upreti pogled srca v tiste, ki trpijo za pomanjkanjem. Nekomu lahko lajšamo bolečino predvsem z izkazovanjem ljubezni. Posledica prave ljubezni je lahko v končni fazi tudi pravična razdelitev materialnih dobrin.

Vsi ljudje smo deležni enakega dostojanstva

V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da ob finančni pomoči lahko dajemo vtis večvrednosti, v smislu, če smo nekomu pomagali, je tisti dolžan, da nam izkazuje spoštovanje. Na ta način sami sebe hitro postavimo nad tistega, ki smo mu izkazali pomoč, kar na koncu prispeva zgolj k lastni promociji in krepitvi egoizma.

V začetku oktobra je papež Frančišek izdal socialno okrožnico z naslovom Vsi bratje (Fratelli tutti). V njej poudari, da smo vsi ljudje bratje in sestre in, kar pomeni, da imamo vsi ljudje enako dostojanstvo. Torej se nihče ne more postavljati nad drugega, niti tisti, ki izkazuje pomoč potrebnim.

Epidemija lahko okrepi ljubezen do ubogih

Bistvo bratstva in sestrstva je ljubezen. Na tem mestu smo še posebej izpostavljeni kristjani. Bistvo Boga je ljubezen. Samo kristjani imamo ta privilegij, da Bog po zakramentih dejansko živi v nas in ne nekje nad nami. Ta privilegij prinaša tudi odgovornost, da tudi sami izkazujemo Božjo ljubezen do drugih.

Krizna situacija, ki jo doživljamo ob covidu-19, ni namenjena samo čakanju kdaj se bo epidemija končala in kdaj bomo lahko zaživeli normalno življenje. Epidemija je lahko priložnost, da končno odpremo vrata svojih src in omogočimo delovanje Božje ljubezni.

Stanje uboštva je odvisno od stanja našega srca

Če bomo še naprej usmerjali skrb v lastno preživetje, ne da bi nas pri tem skrbelo za preživetje bratov in sester, potem prav gotovo ne bomo preživeli. Morda bomo preživeli fizično, vendar bomo obsojeni na životarjenje, kjer slaba volja in zamorjenost zaduši vsakršno veselje.

V kolikor bomo odprli srce in se vživeli v uboštvo drugega, potem bomo predrli zid brezbrižnosti in omogočili delovanje ljubezni. Na takšno stanje ni potrebno čakati na odgovor politike niti na odgovor gospodarstva, ampak predvsem na odgovor našega lastnega srca.