Zamujanje učitelja k pouku lahko ima tudi pravne posledice
Prepričana sem, da ste že slišali za akademskih 15 minut, če imate otroka v šoli, pa vam je vsaj enkrat omenil, da je učitelj zamudil. Po nekaterih šolah je to stalna praksa, ob tem pa tisoč in en izgovor, razlog. V nekaterih šolskih pravilnikih boste celo zasledili, da če učitelja 15 minut ni, učenec to javi v tajništvo in ta ura odpade.
Na drugi strani pa boste v šolskih pravilnikih zasledili, da če učenec zamudi več kot pet minut, ali večkrat manj kot pet minut, ter ob tem nima opravičljivega razloga, dobi neupravičeno uro. Pravično? Mogoče, a če bi se učitelji zavedali, da je v sodni praksi zaslediti vse več odškodninskih tožb zaradi zamujanja, potem bi poskrbeli, da se jim kaj takšnega ne bi zgodilo.
Preberite tudi:
Nad učitelje z anonimnimi prijavami?
Med učitelji in tudi starši se je razpasel nekakšen mit, da so starši na preži in da tožijo učitelje za vsako malenkost. V resnici pa so učitelji nedotakljivi, saj se starši v vsebino in način izvajanja pouka se ne smejo vtikati, ker je učitelj avtonomen pri izvedbi, starši pa niso strokovni. Če starš meni, da je bila njegovemu otroku storjena krivica, pa je to kaj hitro njegova subjektivna presoja.
Torej starš lahko učitelju le »grozi«, a v trenutku, ko se otroku pri pouku kaj zgodi, lahko starš vloži odškodninsko tožbo.
Učiteljem je pogosto očitan pomanjkljiv nadzor
Kot že omenjeno, so v zadnjem času v sodni praksi vse pogostejše odškodninske tožbe staršev, ki jih le-ti podajo, ker je njihov otrok utrpel škodo v šoli. Učiteljem se pogosto očita opustitev dolžnosti in pomanjkljiv nadzor, največkrat pri športni vzgoji, podaljšanem bivanju, na ekskurzijah, šolah v naravi …
Največ tožbenih zahtevkov učiteljem očita, da niso opravili vseh dolžnosti, ki jim jih nalaga zakonodaja, ali da svojega dela niso opravili dovolj skrbno. Sodišče je npr. v letu 2013 ugotovilo, da redna začasna odsotnost učitelja v trajanju od 10 do 15 minut pomeni opustitev dolžnosti dela. Torej če učitelj redno zamuja k pouku, to ni zgolj veseli dogodek za učence, ampak je tudi zanemarjenje njegovih učiteljskih dolžnosti.
Mogoče nedolžno dejanje, dokler ne pride v razredu do incidentov, ali medvrstniškega nasilja, ali do poškodbe katerega izmed otrok, ali celo do uničevanja šolske lastnine. Vsekakor je treba vsak dogodek, ki se zgodi v odsotnosti učitelja, ki bi moral biti tam, sorazmerno »oceniti«.
Vsak dogodek je treba obravnavati samostojno. Kadar je govora o poškodovani lastnini ali poškodbi učenca, se lahko kaj hitro zgodi, da je poškodba ali škoda takšna, da bi se lahko pripetila tudi takrat, ko bi bil učitelj prisoten. Kljub temu je sodišče v letu 2008 presodilo, da bi se bilo mogoče poškodbi otroka izogniti, če bi bilo ustrezno poskrbljeno za varnost in nadzor.
Medvrstniško nasilje, tako fizično kot psihično, bullying in še kaj pa se vsekakor ne bi zgodilo, če bi bil učitelj prisoten. Prav tako je takšno nasilje veliko težje pozdraviti kot zlomljeno roko ali uničeno pohištvo.
Učitelj je dolžan poskrbeti za varnost otrok v šoli
Učiteljeva naloga je, seveda poleg učenja, da poskrbi za varnost vseh otrok. Seveda to ne pomeni, da bo odgovarjal za vsako otrokovo prasko, ker bi bilo to pretirano in absolutno neživljenjsko. Ob tem pa bi se globoko poseglo v delo učitelja.
Kadar je govora o tem, da je učitelj dolžan poskrbeti za varnost otrok, je vedno v ospredju dejstvo, da je učitelj ravnal odgovorno in strokovno, a se ob tem pušča možnost, da pride do poškodb. Ravno odgovornost in strokovnost učitelja pa predvideva, da bo znal oceniti situacijo v razredu.
Učitelj, ki ima te komponente, bo predvidel, da npr. pri telovadbi ne more in ne sme v premajhnem prostoru otrok spodbujati k tekmovanju. Sodišče je že obravnavalo primer, ko je bilo učencem naloženo, da med tekmovalno vajo tečejo proti steni in se na razdalji malce več kot pol metra obrnejo. Da je ob tem prišlo do poškodb, ni treba razlagati.
Podobno mora učitelj ustrezno presoditi pri ostalih predmetih, npr. pri kuhanju pri gospodinjstvu, preizkusih, na ekskurzijah, šolah v naravi… Dostikrat se zgodi, da si učitelji v šolah v naravi vzamejo noči zase, učenci pa imajo svoje žure.
Učenci se v šoli poškodujejo veliko pogosteje, kot bi si mislili, a žal, če je že vložena odškodninska tožba, se prevečkrat zgodi, da odvetniki vložijo »napačno« tožbo oziroma kot vzrok nastanka škode navajajo opustitev dolžnosti, ki nima vzročne zveze s škodo.
Namreč, škoda mora biti v vzročni zvezi z ravnanjem oziroma opustitvijo povzročitelja škode. V slovenski pravni teoriji in sodni praksi se največkrat uporablja teorija o adekvatni vzročnosti in teorija ratio legis.
Ratio legis kot relevantne upošteva le tiste vzroke, ki so posledica kršitve nekega pravnega pravila. Teorija o naravni vzročnosti se v sodni praksi opušča, ker je po omenjeni teoriji vsak vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala, že samostojen vzrok, za katerega stranka odgovarja. Ker ne ločuje med manj in bolj pomembnimi vzroki, večkrat odpove, saj ne pripelje do pravilne, razumne, pravične rešitve spora.
Da bo razumljivejše, v čem je težava: sodišče je leta 2010 odločilo, da ravnanje učitelja telesne vzgoje ni bilo dopustno, ko je v igro vključil bosega učenca, medtem ko so bili ostali učenci pri igri nogometa obuti. Vendar bi odškodninska odgovornost bila podana, če bi v posledici navedenega neskrbnega ravnanja učitelja športne vzgoje prišlo do nastanka škode, npr. če bi ga obuti soigralec pohodil ali pa če bi ga brcnil v stopalo bose noge oziroma če bi zaradi bosih nog zdrsnil na travnati površini in se pri tem poškodoval. V tem primeru do učenčeve poškodbe ni prišlo zato, ker je igral bos, ampak zaradi trčenja s sošolcem, ko sta se skupaj pognala na žogo. Sodišče je tako zaključilo, da med ravnanjem učitelja in škodljivo posledico ni vzročne zveze in da je v konkretnem primeru šlo za naključje.
Vir slike: Pixabay
Za učitelja je odgovorna šola
Obligacijski zakonik (OZ-NPB3) v 147. členu določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna oseba (šola), pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.
Učenec oziroma starš pa ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.
Šola ima pravico od učitelja, ki je škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, zahtevati povrnitev plačanega zneska. Ta pravica zastara v šestih mesecih od dneva, ko je bila odškodnina plačana. Praksa je pokazala, da šole ne zahtevajo povrnitve stroškov.
Učenje otrok in priprava le-teh na življenje je težka, a ne glede na to zahteva strokovnost, doslednost in odgovornost. Včasih le nekaj minut odloča o življenju in smrti, o življenjski travmi, prihodnosti otrok. Zamujanje v razred je neodgovorno, a prevečkrat skrito in prikrito, čeravno učitelji takrat igrajo rusko ruleto z življenjem otrok.
Res je, da manjši otroci potrebujejo večji nadzor pri varovanju, in res je, da so učitelji le ljudje, ki delajo napake, a vendar so z odločitvijo za ta poklic sprejeli tudi določeno mero odgovornosti.
Miselnost »majhni otroci majhne skrbi, večji otroci večje skrbi« je v šolskih klopeh kaj hitro pozabljena. Večji kot so otroci, več idej o početju neumnosti imajo in pet minut zamude učitelja, ki je malce poklepetal s kolegom, je lahko včasih usodnih.
Prav tako je lahko usodna izvedba pouka, ki ni ustrezno pripravljena za mlade hormone, ki divjajo kot orkan. Učiteljem je samoumevno, da si lahko dovolijo marsikaj, ker zamujanje pa res ni ne vem kaj, malo svobode otrok na ekskurzijah, izletih in malce svobode učiteljev v šolah v naravi še ni takšna katastrofa.
Žal življenjske zgodbe pišejo drugačne zgodbe in tako lahko beremo o primerih, ko so se otroci poškodovali na izletih in pristali na invalidskem vozičku, šola pa jim plačuje življenjsko rento.
Za otroke izven šole smo odgovorni starši, v šoli pa učitelji, na kar se dostikrat pozablja in napake pometa pod preprogo.
