Naprej na vsebino

Kako uspešni smo Slovenci na Evropskem sodišču

Sodišče Evropske unije je vrhovna sodniška oblast Evropske unije. Vloga evropskega sodišča je priskrbeti pravno zaščito za zagotovitev interpretacije in uresničevanje predpisov Evropske unije v skladu z določili primarne zakonodaje.

Zakonodaja Evropske skupnosti je neodvisna in enotna v vseh državah članicah ter ločena in nadrejena nacionalni zakonodaji. Sodišče zagotavlja, da se zakonodaja EU v vseh državah članicah razlaga na enak način.

Preberite tudi:

Dejan Židan je Hrvatom podaril Teran

Evropsko sodišče za človekove pravice postavilo nove temelje obravnave ilegalnih pribežnikov

Sodišče Evropske unije v okviru te naloge:

  • nadzira zakonitost aktov institucij Evropske unije,
  • skrbi za to, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz pogodb,
  • na predlog nacionalnih sodišč razlaga pravo Unije.

Sedež ima v Luksemburgu, sestavljajo pa ga Evropsko sodišče, Splošno sodišče in Sodišče za uslužbence.

Evropsko sodišče za človekove pravice pa je mednarodno sodišče, ki odloča o individualnih in državnih pritožbah glede domnevnih kršitev državljanskih in političnih pravic, določenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Sodišče deluje v Strasbourgu.

Slovenija se je v vsaj 30 primerih znašla v tožbah na evropskih sodiščih, samo v enem primeru je bila uspešna, v nekaterih pa delno. Najpogosteje se Slovenija znajde v tožbi zaradi zamud pri izvajanju direktiv in zaradi kršenja človekovih pravic zapornikov. Najbolj odmevne izgubljene tožbe so vsekakor zgodba o teranu, arbitraži, NLB in izbrisanih.

Najpogosteje se Slovenija znajde v tožbi zaradi zamud pri izvajanju direktiv in zaradi kršenja človekovih pravic zapornikov. Najbolj odmevne izgubljene tožbe so vsekakor zgodba o teranu, arbitraži, NLB in izbrisanih.
Najpogosteje se Slovenija znajde v tožbi zaradi zamud pri izvajanju direktiv in zaradi kršenja človekovih pravic zapornikov. Najbolj odmevne izgubljene tožbe so vsekakor zgodba o teranu, arbitraži, NLB in izbrisanih.
Vir slike: Pixabay

Kršenje človekovih pravic

V tožbah, kjer naj bi bila posameznikom kršena pravica do življenja (2. člen Konvencije o človekovih pravicah: 1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. 2. Kot kršitev tega člena se ne štejeta odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki je zakonito priprta, c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti izgrede ali vstajo.), se je Slovenija znašla vsaj dvakrat.

Prvikrat v primeru Šilih (št. 71463/01, 9. april 2009). Sodišče je ugotovilo kršitev določb Konvencije, ker domači organi niso izvedli učinkovite preiskave smrti, do katere naj bi prišlo zaradi malomarnega zdravljenja.

Drugič v primeru Volk (št. 62120/09, 13. december 2012). Sodišče je ugotovilo, da je država izvedla učinkovito preiskavo samomora v zaporu. Hkrati ni ravnala v nasprotju z dolžnostjo preprečiti neposredno grozeč samomor zapornika.

Kar nekaj primerov še čaka na svoj epilog, predvsem zaradi zdravniške malomarnosti.

3. člen konvencije – Prepoved mučenja (Nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati.) naj bi Slovenija kršila v primerih:

  • Rehbock (št. 29462/95, 28. november 2000). Sodišče je ugotovilo, da je ravnanje policistov ob pritožnikovi aretaciji pomenilo kršitev konvencije.
  • Matko (št. 43393/98, 2. november 2006). Tudi v tem primeru je sodišče ugotovilo, da je šlo za kršitev konvencije zaradi grobega ravnanja policije. Prav tako je bila kršitev ugotovljena še, ker preiskava tega dogodka ni bila učinkovita.
  • Mandić in Jović (št. 5774/10 in št. 5985/10, 20. oktober 2011). Sodišče je Slovenijo obsodilo zaradi neprimernih razmer v priporu. Poleg tega je ugotovilo tudi kršitev 13. člena konvencije, saj pritožniki v zvezi s prej opisano kršitvijo niso imeli na voljo nobenega pravnega sredstva.
  • W. (št. 24125/06, 23. januar 2014).Sodišče je ugotovilo kršitev zaradi šestnajst let trajajočega kazenskega postopka v zvezi s posilstvom, v katerem je bila pritožnica oškodovanka. Sodišče je ugotovilo, da ima pritožnica še vedno status žrtve, kljub temu da ji je država zaradi dolgotrajnega postopka že izplačala odškodnino v višini 5000 evrov.
Slovenija je leta 1992 izbrisala iz registra ogromno ljudi. Med njimi so bili tudi tisti, ki so celo življenje živeli v Sloveniji, pa tudi tisti, ki so se rodili v Sloveniji in se je njihov priimek končal na -ič.
Slovenija je leta 1992 izbrisala iz registra ogromno ljudi. Med njimi so bili tudi tisti, ki so celo življenje živeli v Sloveniji, pa tudi tisti, ki so se rodili v Sloveniji in se je njihov priimek končal na -ič.
Vir slike: Mirovni inštitut

Zgodba izbrisanih in dobljena tožba

Izbrisani so bili in so prebivalci Slovenije, ki jih je ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice.

Izbris je prizadel 25.671 ljudi. 24. junija 1998 je ustavno sodišče odločilo, da je bil izbris neustaven. Višina odškodnin, ki naj bi jih izbrisani prejeli, je bila še dolgo sporna.

26. junija 2012 je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice v sodbi v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji odločil, da so izbrisanim bile kršene pravice:

  • 8. člena konvencije (pravica do varstva zasebnega in družinskega življenja),
  • 13. člena konvencije (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in
  • 14. člena (prepoved diskriminacije) Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Sodišče je sprejelo pilotno sodbo in Sloveniji naložilo, da v enem letu pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem. Šestim (od desetih) pritožnikom je bila priznana tudi odškodnina za nematerialno škodo v višini 20.000 evrov na osebo in sodišče je pritožnikom priznalo pravico do povračila stroškov postopka v višini 20.000 evrov.

Sodba je dokončna in se nanjo ni možno pritožiti.

Izbrisanim so bile do konca leta 2017 v upravnih postopkih priznane odškodnine v skupnem znesku 26,4 milijona evrov. Ministrstva za javno upravo so na upravnih enotah do 31. decembra 2017 prejela 8161 zahtevkov za določitev denarne odškodnine, ki so jih vložile izbrisane osebe.

V upravnih postopkih je bilo odločeno v 8012 primerih, od tega je bilo ugodeno 5784 zahtevkom, zavrnjenih je bilo 1966 zahtevkov, zavrgli so 175 zahtevkov in v 87 primerih so upravne enote postopek ustavile.

Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), določa višino odškodnine v znesku 50 evrov za mesec izbrisa, najvišja do sedaj priznana odškodnina je bila določena v višini 13.050 evrov. Upravne enote so do sedaj priznale skupaj nekaj manj kot 26,4 milijona evrov odškodnin, od tega je že bilo izplačanih 19,4 milijona evrov.

Osebe, ki pa se niso strinjale z odškodnino, so lahko vložile tožbo na sodišče. Sodišča so tik pred koncem rednega roka, ki je bil 19. junija 2017, zabeležila povečanje števila vloženih tožb.

V bitki na sodišču s Hrvaško je Slovenija, do sedaj, še vedno potegnila krajšo.
V bitki na sodišču s Hrvaško je Slovenija, do sedaj, še vedno potegnila krajšo.
Vir slike: Pixabay

Teran in arbitraža sta polomiji tega leta

V začetku leta (31. januarja 2020) je Evropsko sodišče odločilo v zelo pričakovani odločitvi o ugovoru nepristojnosti, ki ga je 21. decembra 2018 podala Republika Hrvaška. V zvezi z ugovorom nepristojnosti Evropskega sodišča je generalni pravobranilec v svojih sklepnih predlogih z dne 11. decembra 2019 zavzel stališče, da Evropsko sodišče ni pristojno za vsebinsko odločanje v sporu med Slovenijo in Hrvaško. Razsodba temelji na arbitražnem sporazumu, katerega podpisnici sta zgolj Slovenija in Hrvaška kot državi članici, ne pa tudi Evropska unija, in da arbitražne razsodbe še ni priznala Hrvaška.

Kar pa pomeni, da Hrvaška tudi ni priznala mej, ki jih je arbitražno sodišče določilo v arbitražni razsodbi. Evropsko sodišče je argumentom generalnega pravobranilca, s tem pa tudi argumentom Hrvaške v celoti sledilo in se za reševanje spora med Slovenijo in Hrvaško izreklo za nepristojno.

Spor o določitvi meja med Slovenijo in Hrvaško sega daleč nazaj. 4. novembra 2009 sta državi po neuspešnih bilateralnih pogajanjih podpisali dobronamerni arbitražni sporazum. V teku arbitražnega postopka se je odprlo procesno vprašanje, saj je med arbitrom, ki ga je imenovala Republika Slovenija, in slovensko agentko prišlo do komunikacije v času posvetovanja arbitražnega sodišča.

Na podlagi te kršitve je Hrvaška 30. julija 2015 Slovenijo obvestila, da je prišlo do kršitve arbitražnega sporazuma, in zahtevala takojšnje prenehanje veljavnosti arbitražnega sporazuma.

Arbitražno sodišče je o procesnem vprašanju odločilo z delno razsodbo, kjer je razsodilo, da je Slovenija kršila določbe arbitražnega sporazuma, vendar zaradi korektivnih ukrepov arbitražnega tribunala in teže kršitve Slovenije predmet in namen arbitražnega sporazuma nista izničena. Vsebinsko odločitev je arbitražno sodišče izdalo 29. junija 2017. Nobena stran z odločitvijo ni bila zadovoljna.

Hrvaška je celo zavzela stališče, da je zaradi procesne kršitve Slovenije prišlo do prenehanja veljavnosti arbitražnega sporazuma in da je zato arbitražna razsodba ne zavezuje. Zaradi nespoštovanja arbitražne razsodbe pa je Slovenija 13. julija 2018 vložila že omenjeno tožbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti in izgubila.

Pred dobrima dvema mesecema je Slovenija ponovno zgubila v bitki s Hrvaško. Evropsko sodišče je 9. septembra 2020 zavrnilo tožbo Slovenije, s katero je zahtevala ugotovitev ničnosti Delegirane uredbe (EU) 2017/1353 z dne 19. maja 2017 o spremembi Uredbe št. 607/2009 glede sort vinske trte in njihovih sopomenk, ki se lahko uporabljajo na etiketah vina.

Komisija je z uredbo razrešila pravni konflikt slovenske zaščitene označbe porekla »teran« in označevanja hrvaških vin z imenom hrvaške sorte vinske trte »teran«, ki je trajal vse od pristopa Hrvaške k EU.

Evropska komisija je sprejela delegirani akt, po katerem se bo lahko ime sorte grozdja teran uporabljalo za vino z zaščiteno označbo porekla Hrvatska Istra pod pogoji, da bosta naziva Hrvatska Istra in teran na istem vidnem polju ter da bo napis teran manjši od napisa Hrvatska Istra.

Evropska komisija je akt sicer sprejela s ciljem zaščititi slovensko vino teran ter z namenom izogniti se uporabi imena teran kot prevladujočega elementa na etiketah hrvaških vin. Takšno opredeljevanje in podrobni pogoji za označevanje so neobičajni in vodijo k zavajanju potrošnika.

Kot že omenjeno, Slovenija ravno ne blesti pred Evropskim sodiščem, tako smo leta 2012 med drugim izgubili v tožbi, ko smo se pritožili nad tem, da mora Elan vrniti evropska sredstva. V letu 2013 smo izgubili v direktivi o elektronskih omrežjih in direktivi o javnem naročanju. Leta 2014 pri direktivi o električnem naročanju, 2015 zaradi nezakonitega odlagališča odpadkov v Bukovžlaku in tudi zaradi tovarne sladkorja v Ormožu.

Primerov je še kar nekaj. A bolj kot izgubljene tožbe bolijo zneski, ki jih ob tem plačujemo državljani. Leta 2018 je ta znesek znašal 295,644.418,49 evrov. Koliko lačnih ust bi lahko s tem nahranili, koliko bolnišnic zgradili, koliko revnim pomagali iz pekla?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice