Šolanje na daljavo – med odvisnostjo in nasiljem

Tehnologija nam ponuja neskončno možnosti, a kot mnoge stvari, ki nudijo ugodje, je meja med ugodjem in zasvojenostjo tanka. Še dobro leto nazaj so nas na vseh možnih sestankih opozarjali na pasti interneta in tehnologije ter nas učili, kako otrokom omejiti delo na pametnih napravah, zdaj pa je to postalo nujno zlo vsakdana.

Otroci so na pametne naprave dejansko priključeni nonstop. Polovico dneva, ker od njih to zahteva šola, ter še nekaj dodatnih ur, da se lahko ali malce družijo z vrstniki, ali zgolj opravijo svojo domačo nalogo, ali se učijo. Njihova resničnost je del virtualne resničnosti. Le vprašanje časa je, kdaj bo le-to pripomoglo k popolni odvisnosti.

Preberite tudi:

Koliko dejansko vemo o spolnih zlorabah otrok na spletu?

Medvrstniško nasilje v porastu?

Nasilje v osnovni šoli

Namreč, internet je digitalin heroin in starši so tisti, ki morajo pravi čas ukrepati. Če je vaš otrok postal odvisen od interneta in pametnih naprav, lahko to preverite med vikendom in mu prepoveste uporabo med tednom običajne tehnologije. Če bo ob tem doživel abstinenčno krizo – tresenje mišic, čudno vedenje, obsesivne misli, agresivnost …, potem je vaš otrok vsekakor zasvojen z internetom in tehnologijo. Ukrepajte in se v šoli dogovorite za drugačen način podajanja snovi.

A še večjo težavo kot sama odvisnost predstavlja nasilje, ki je običajno na internetu zelo prikrito. Veliko je povedanega o spolnih zlorabah na spletu, bistveno manj pa o nasilju drugačne vrste – o zmerjanju, bullyingu, šikaniranju, poniževanju …, presenečeni bi bili, kaj vse se dogaja na spletu.

Zaradi spletnega bullyinga so mladostniki že delali samomore

Spletni bullying je poimenovano namensko pošiljanje sporočil prek spleta, telefona, elektronskih sporočil in drugih tehnologij, ki so krute, neresnične in škodljive za posameznika, katerega zadevajo. Domišljija pri takšnih sporočilih je brezmejna in lahko gre za »nedolžne« zgodbice, od tega, v koga je kdo zaljubljen, do zgodb o tem, kaj naj bi nekdo naredil.

Spletni nasilneži uporabljajo e-pošto, spletne kamere, SMS, MMS, klepetalnice, telefone s kamero, bloge, spletna mesta itd. Dejansko vsa orodja, ki jim pomagajo širiti omalovažujoča, žaljiva, izključujoča ali grozeča sporočila, slike. Večino tovrstnega nasilja otroci doživijo med 13. in 14. letom, običajno se med 15. in 16. letom to nasilje znižuje. Starostni razpon velja tako za storilce kot za žrtve.

Facebook, mySpace, Twitter, YouTube, Flickr, Tumblr, Messenger, še bolj pa Snapchat, Watsupp, Viber, TikTok, Musicl.ly, Discord, Teams in še bi lahko naštevali so postali način komuniciranja in druženja mladih. Posledično postaja spletni bullying vse pogostejši in pereč problem. Raziskave namreč kažejo, da so mladi, ki so bili deležni bullyinga, izpostavljeni večjemu tveganju za samomorilne misli in poskuse ter samomore. Bullying prispeva k depresiji, občutek manjvrednosti, brezupu in osamljenosti.

Tisti, ki postanejo »spletni nasilneži«, menijo, da lahko ostanejo anonimni, kar jim daje občutek moči in nadzora, ki jim omogoča, da počnejo in govorijo stvari, ki jih v »resničnem svetu« običajno ne bi govorili. V spletnem prostoru se lahko v zlorabo vplete dobesedno stotine storilcev.

Mladi, ki so žrtve, doživljajo enake občutke nemoči in brezizhodnosti, kot če bi jih zlorabljali iz oči v oči. Zaradi vsesplošne narave interneta in mobilnih telefonov žrtve težje kot kdajkoli prej uidejo svojim rabljem. Lahko se zgodi kjer koli – doma, v šoli – in kadar koli – podnevi ali ponoči.

V skrajnih primerih so žrtve agresivne in se borijo ali pa postanejo depresivne in poskusijo narediti samomor. Mladi, ki so doživeli spletni bullying, so skoraj dvakrat bolj dovzetni za samomor.

Odrasli običajno ne razumejo resnosti spletnega bullyinga. Raziskave kažejo, da 99 odstotkov najstnikov redno uporablja internet, 74 odstotkov deklet, starih od 12 do 18 let, pa več časa preživi v klepetalnicah ali pošilja besedilna sporočila kot pri domačih nalogah.

Ena izmed študij je pokazala, da le 10 odstotkov staršev verjame, da so bili njihovi otroci žrtve bullyinga, medtem ko je 40 odstotkov otrok poročalo, da so bili žrtve, pa jim nihče ne verjame. Posledice so lahko psihološko in socialno uničujoče, saj otroci ne vedo vedno, kdo so njihovi zlorabitelji.

V starosti, ko je medsebojno sprejemanje odločilnega pomena, postane internet popoln medij za mladostniške »igre«, ki včasih povzroči tudi poskus samomora ali celo samomor. Mladostniki ne prepoznajo vedno pravnih posledic spletnega bullyinga.

Med 46-50 odstotkov mladih zmotno meni, da imajo pravico povedati karkoli preko družbenih omrežij zaradi svobode izražanja. Zaradi tega prepričanja povedo svoje mnenje na senzacionalen način, saj na koncu največ štejejo všečki, ne pa to, kaj s svojim dejanjem naredijo komu drugemu.

Bullying je prefinjena oblika zlorabe

Glede na to, da otroci zaradi šole preživijo ogromno časa na internetu, smo za nasvet in podrobno pojasnilo nevarnosti, ki prežijo na otroke, prosili doc. dr. Andrejo Poljanec, vodjo študijskega programa Psihologija na SFU Ljubljana.

»Bullying je zelo prefinjena oblika nasilja, ki vsebuje ponižanje, posmehljivost. Izpostavi tvoje šibkosti in je pogosto na meji tega – kaj je prepovedano in kaj ne, zato se otrok in najstnik še težje znajdeta v takšni situaciji. Neredko tudi prvotno ‘žrtev’ potegne v ta krog spletnega nasilja in potem je krog celo sklenjen in je otrok v obeh vlogah hkrati, kar je izredno obremenjujoče za njegovo počutje, doživljanje sebe,« nam je zaupala Poljančeva.

Po njenih besedah je otroka v primeru bullyinga bolj strah govoriti o stiskah, saj je pogosto na nek način tudi sam vpleten. Otroci so namreč neredko ustrahovani ravno takrat, ko jim starši npr. niso dovolili uporabljati telefona, tudi direktno med poukom se npr. to dogaja, in potem se otrok boji, da bo kaznovan, ker je tudi sam v tem času kršil določena pravila. Ti otroci imajo lahko težave še vrsto let, če starši tega sproti ne opazijo in odreagirajo tako, da jih ujamejo v varen in sočuten objem.

Poljančeva še dodaja: »Problem je, da otrok staršem za take ‘umazane igrice’ ne bo povedal v več primerih, in sicer vedno, ko se ob njih ne bo počutil varno in sproščeno. To se dogaja predvsem v družinah, kjer je še vedno prisotno kaznovanje v kakršnikoli obliki.

Otrok staršem ne bo povedal tudi, če na splošno staršem ni navajen govoriti o sebi, svojih idejah, težavah, saj se ti starši za njegov notranji svet premalo zanimajo – to so pogosto otroci, ki so že zgodaj preveč samostojni, pridni, zato je taka naučena ‘pridnost’, pri kateri  otrok v stiski staršev ne more porabiti zase, nevarna (na žalost se to začne že v zibki, ko ga npr. pustimo jokati, da se bo navadil spati …). 

Otrok bo težje povedal tudi, če se starši premalo zanimajo zanj, se z njim ne igrajo igrice, šalijo, ne preživljajo prosti čas v sproščenem vzdušju in ne razvijajo občutek drug za drugega.

V vseh teh primerih bo zloraba lahko prišla na dan šele zakasnjeno, ko bo otrok zaradi čustvene preobremenjenosti resnično začel kazati znake na vedenjski ali celo somatski ravni.«

Edina smer za hiter pretok informacij med otrokom in starši je zaupanje ter občutek sprejetosti v odnosu, meni Poljančeva. Tak otrok dolgo ne bo zdržal v stresu, saj bo imel iz preteklosti izkušnje, da mu je bilo po tem, ko so ga starši potolažili, pomirili, uredili stvari, boljše in je bil pomirjen.

»Zelo je dragoceno, če se starši tekom razvoja starševstva zmorejo vedno bolj zavedati, da imajo z razvojem lastnega notranjega miru in nenehnim vzpostavljanjem čustvenega stika z otrokom res velik vpliv na to, kako se bo otrok v svetu znašel. Ali bo vedel, da mu pomoč pripada, ali bo misli, da mora zadeve reševati sam,« dodaja dr. Poljančeva.

Otroci odraščajo, starši pa jih morajo znati uloviti

Otrok, ki je bil žrtev spletnega nasilja, se običajno začne zapirati vase, je bolj zadirčen, skriva stvari, ima vso tehnologijo pod geslom, hitro menja prijatelje, ima pogosta vedenjska nihanja, včasih celo krade, se prenajeda, ima nočne more …, a veliko od omenjenega je del razvoja otroka, ko prehaja iz otroka v mladostnika in je njegov svet kaotičen.

Dr. Poljančeva meni: »Starši lahko mejo med posledicami zlorabe in najstniškim razvojem ločijo le v primeru, da se z najstnikom ne zapletajo na isti ravni zrelosti, ampak se ob vseh teh izzivih učijo bolj zrelega in uravnoteženega reagiranja na najstnikove burne odzive ali zapiranje vase, v sobo.

Na ta način bodo v njem vzbujali občutek varnosti, zanesljivosti in zaupanja, sicer pa jih bo doživljal kot nezrele, prezahtevne, pokroviteljske in bo nanje gledal s prezirom, se bo jezil in se ne bodo počutili slišanega do te mere, da bi mu ustrezalo biti s starši iskren in ranljiv. Na tak način se lahko zgodi, da več let ne veš, zakaj je šlo …

Starši tega včasih ne slišijo radi, ampak pred njimi je resnično velik izziv in odgovornost, kako živeti starševstvo z najstnikom v sodobnih časih, ki so precej drugačni od ‘naših’. Res ni recepta, edina pot, ki je primerna in najbolj učinkovita, je pot razvoja čustvenega stika s sabo in s svojimi otroki.«

Zelo težko je biti starš, a je nekoliko lažje, če svojega otroka čutiš, poznaš in vidiš. Nikakor ga ne moreš zavarovati pred vsemi nevarnostmi tega sveta, lahko pa mu pomagaš nevarnost prebroditi in mu na ta način dati vso orodje, da se bo razvil v zdravo, odgovorno, odraslo osebo.

Ni nekih navodil, kako prepoznati, če je vaš otrok žrtev ali rabelj, dovolj pa je že, da ste pametnejši od njega, četudi je, ko pridemo do tehnologije, to skoraj misija nemogoče. Preverite, katere aplikacije uporablja vaš otrok, kot tudi, kaj dejansko počne v času, ko naj bi delal stvari za šolo. Če vam zaupa, vas bo tako tudi sam skušal navdušiti nad čem in bo z veseljem pripovedoval ter vam pokazal, kaj počne.