V osnovi je težava pri nas invalidih samih

Od leta 1992 vsako leto tretjega decembra praznujemo mednarodni dan invalidov. Združeni narodi so ta dan razglasili z resolucijo, z namenom, da bi v družbi spodbujali boljše razumevanje problematike, povezane z invalidnostjo, s temeljnimi pravicami invalidov in z vključevanjem invalidov v družbo.

In kakšna je dejanska stopnja vključevanja invalidov v družbo?

Mnogi invalidi še vedno nimajo enakega dostopa do zdravstvenega varstva, veliko je še za narediti na področju izobraževanja in zaposlitvenih možnosti, mnogi med njimi niso deležni storitev, ki jih potrebujejo, in so velikokrat izključeni iz vsakodnevnih dejavnosti – mnogokrat tudi zato, ker jim zdravi zaparkiramo parkirno mesto. Takemu obnašanju moj sogovornik brez dlake na jeziku reče: »Invalidi, ki niso gibalno ovirani.«

Preberite tudi:

Bogovič o dekadenci vrednot zahodne družbe in naukih koronakrize

Vzemi invalidnost za en dan!

Življenje je lepo, a nič več enostavno

Moj sogovornik je Zmago Šalamun, medijski strokovnjak, ki pozna in obvlada strategije in spretnosti posredovanja novic o aktualnih lokalnih dogodkih, obveščanja, povezovanja in ohranjanja lokalne kulturne identitete.

Delal je na RTV Slovenija in si nabral bogate izkušnje na televizijskem, radijskem in časnikarskem področju. Bil je strokovni sodelavec v DZ RS – nakar je njegovo pot presekala nenadna bolezen, ki ga je posadila na invalidski voziček. A Zmago se ni dal in je naprej uresničeval svoje cilje: tako na področju izobraževanja kot tudi osebne in poslovne. Zmago je tudi potomec in sokrajan (oba sta iz Biša v občini Trnovska vas) Jakoba Gomilška, avtorja besedila pesmi Slovenec sem, ki jo je SLS vzela za svojo himno.

Danes s partnerico Nino ustvarja v njunem podjetju Kreativna PiKA, d.o.o., piše blog Ogledalo družbe in v vse, česar se loti, vnese humor, humanost in empatijo.

V njegovem primeru je invalidnost prišla nepričakovano in nenadno (okvara na hrbtenjači). Venomer je bil v gibanju, čez noč pa je pristal priklenjen na posteljo.

Zmago meni: »Res je, da ko postaneš invalid, ko greš skozi rehabilitacijo, je podpora okolja in tvojih najbližjih še kako pomembna. Vendar je vse najprej in samo odvisno od tebe – najprej si moraš sam »pospraviti podstrešje« in ravno to je največkrat problem invalidov, da nas včasih družba ne sprejema, kot bi si želeli.

Ostajam takšen, kot sem bil nekoč, le da so se moje noge odločile iti svojo pot. Moje razmišljanje, znanje in pozitivna naravnanost zaradi tega ni oslabela. Celo več – mislim, da sem zaradi te izkušnje bogatejši in še bolj odločen, da živim karseda kvalitetno.

Danes nam je vsem z napredkom tehnologije in razvojem znanosti omogočeno normalno in dostojno življenje.«

December je za vas prav poseben mesec, kajne? Lahko bi rekli, da ste se tudi vi decembra na novo rodili.

December je prav poseben mesec ravno zaradi praznikov, žal pa je spomin na zasnežen božič le še spomin (mogoče se pa glede na aktualno vreme motim). Na nek način sem se tudi sam decembra ponovno rodil, saj sem decembra 2010 zapuščal URI Soča na vozičku, le da le-ta ni bil otroški, ampak invalidski.

V bolnišnico sem bil sprejet na cvetno nedeljo, 28. marca, zaradi odpovedi leve noge. Nekaj dni pred božičem pa sem bil odpuščen iz URI Soča z novim invalidskim vozičkom, ki mu invalidi pravimo »patria«. Šele takrat začneš spoznavati, da je življenje precej bolj zapleteno in kompleksno kot v URI Soča, kjer je vse prilagojeno. Dve stopnici ti onemogočita vhod v stanovanje, kopalnica ima preozka vrata, postelja pa je prenizka, da bi lahko z nje vstal.

Menim, da ko se ti življenje spremeni, se je treba ustaviti, narediti novo strategijo in si postaviti cilje, enako kot na bojnem polju. Mogoče mi je bilo vseeno malo lažje, ker imam sina s posebnimi potrebami in sem se tudi službeno že prej srečeval z ljudmi s posebnimi potrebami, saj že dolga leta naše podjetje opravlja odnose z javnostmi za največji socialni zavod v Sloveniji – SVZ Hrastovec. Podobne zgodbe se odvijajo pri starostnikih, ko potrebujejo prilagoditve, da je premagovanje ovir v življenju lažje in znosnejše.

Kot že omenjeno, pa je v osnovi težava pri nas invalidih samih, ker se ne želimo sprijazniti z dejstvom, da smo invalidi. Mnogi se težko sprijaznijo z dejstvom, da potrebujejo pomoč in da nekaterih stvari, ki so jih počeli nekoč, ne morejo več početi. Verjamem, da se z vztrajnostjo doseže vse – invalidi lahko kolesarimo, smučamo, se potapljamo, potujemo po svetu in spoznavamo druge kulture. Rešitev se vedno najde, na tebi je, če si pripravljen na dogodivščino.

Z Ustavo RS so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Tudi zakonodaja ureja to področje, ne nazadnje je bil decembra 2012 sprejet Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), pa vendar, kako to deluje v praksi? Katere izzive bi morali še nasloviti?

Zakonodaja v Sloveniji je vsekakor svoje poglavje, res je, ko ga prebereš, je vse super. Zanimive so pa nekatere stvari v praksi. Na primer minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter vlada so vedno poudarjali, da je treba poskrbeti za ranljivejše skupine ljudi. Pa so dobili krizni dodatek študentje, brezposelni, vsi delomrzneži, upokojenci, kmetje itd.

Zaposleni invalidi pa nismo bili upravičeni do kriznega dodatka, čeprav se nam je v koronskem času marsikaj spremenilo, otežilo, številnim se je življenje obrnilo na glavo tudi z ukinitvijo javnih prevozov in jih mora nekdo voziti v službo. Ampak ne, mi nismo upravičeni do kriznega dodatka, brezposelni, ki odklanjajo vse službe, pa so.

Ravno včeraj sem bil na pregledu v URI Soča za nov invalidski voziček. Če bi tu zraven objavil fotografijo vozička, ki mi ga plača ZZZS, bi se vsi od srca nasmejali. Vse ostalo je doplačilo, ki znaša v trenutku nekaj tisoč evrov. Nisem si zaželel vozička, ki ima lepotne dodatke, hotel sem samo normalni voziček za invalida, ki vsakodnevno hodi v službo in ne želi ležati na kavču in »jamrati«.

Kar se tiče medicinskih pripomočkov, je veliko preveč doplačil, kar pa se mi ne zdi okusno. Konec koncev si vsak zasluži dostojno in človeka vredno življenje. Tudi pri avtomobilih se zakomplicira, saj je kar nekaj zahtev, da ti država primakne kakšen evro pri prilagoditvi avta za invalida (le ob nakupu novega avta, rabljeni tu ne pridejo v poštev).

Prilagoditev stanovanja oziroma hiše, da je invalidu prijazna, je povsem na bremenih posameznika, kar je tudi težko, saj če nekdo postane tako hudo poškodovan, v veliki večini ne more več opravljati svojega poklica in ostane brez službe. Težkih zgodb sem skozi svojo novinarsko kariero slišal in videl ogromno, in ko je le-ta doletela tudi mene, se nisem predal.

Vsak dan je nov izziv za vsakega izmed nas, še posebej v času, ko je na pohodu covid-19, pa vendar vas moram vprašati, glede na vaše številne izkušnje, katere, bi rekli, so največje ovire v življenju invalida?

Maske že ne nosim rad, kar se tiče razkuževanja rok, pa sem že pred epidemijo imel v vozičku vedno razkužilo za roke. Držim se ukrepov, ker ko strokovnjaki naštevajo seznam pridruženih bolezni ob covidu-19, imam vedno občutek, da nekdo bere moj zdravstveni karton.

Verjetno je za invalide velik problem druženje, ki ga v času korone ni. Številni nimajo možnosti ali pa se ne želijo vrniti v »normalno« družbo, druženja z ljudmi s podobnimi težavami pa ni. Osebno s tem nimam težav, saj poskušam invalidnost pustiti ob strani in »normalno« živeti. Včasih se mi celo zgodi, da se dogovorim z nepoznanim za sestanek, pa ga kak dan pred sestankom pokličem in rečem: »Pozabil sem vam povedati, da sem invalid, ali lahko pridem v vaše prostore?« Zgodi se, da to ni možno, vendar se vedno najde rešitev.

Težava so pa tudi zdravstvene storitve in stroški, saj sem prepričan, da večina invalidov uporablja pripomočke, ki so seveda samoplačniški, in kaj hitro dobiš od kakšnega napihnjenega uradnika ali uradnice odgovor, tudi od zdravnika, saj zato pa dobivate invalidnino. To je res dobro, jaz prejemam dobrih 65 evrov invalidnine.

V treh mesecih prejmem skoraj toliko, kot je letos delomrznež dobil kriznega dodatka.

V prvem valu so na primer omejili izdajanje zdravil samo za en mesec – enako za tiste, ki stojijo pred lekarno, ker »nujno« potrebujejo kremico proti gubam, za nas invalide in ostale skupine, ki smo od zdravil odvisni.

Kar se tiče Slovenije, se je v zadnjih letih veliko spremenilo, vendar je še vedno velika težava infrastruktura za invalide (klančine, dvigala, arhitektonske ovire). Res pa je, da veliko občin pridobiva listine »Občina po meri invalidov«, tako da se zadeve spreminjajo na boljše. V naši občini Lenart se je veliko naredilo na tem področju.

Vedno več občin ima posluh in se resnično trudijo, da prilagodijo dostope tako za nas invalide kot tudi za starejše ali mamice z vozički. Opažam, da se tudi trgovinski centri gradijo v tem principu, saj so ugotovili, da na tak način pridobijo del populacije, ki ni zanemarljiv.

Na splošno je še vedno veliko težav z dostopnostjo, pravico do dela, zaposlovanja, namestitev za invalide v primeru socialne ogroženosti. Vsi skupaj pa bi morali narediti več glede informiranosti javnosti o vseh vprašanjih in potrebah invalidov.

V podjetju BMW bi bilo dobro, če bi v osnovna navodila vključili, zakaj je invalidsko parkirno mesto širše in kdo lahko parkira na njem (smeh). Veliko je težav tudi z zakonodajo, ki je bolj papeška od papeža. Na primer pred Mercatorjevo trgovino je čez invalidna parkirna mesta parkiral voznik tovornjaka s prikolico.

Poklical sem policijo in  policija je ugotovila, da ne morejo ukrepati, ker invalidska parkirna mesta niso označena z vertikalnimi oznakami, samo s talnimi. Kar zadeva parkiranje in prosta parkirna mesta za invalide, so zagotovo redarji in policija premalo aktivni. 

V zadnjih letih ste veliko potovali po Sloveniji in tudi po svetu. Kako bi ocenili ureditev same infrastrukture na poti in prilagoditev nastanitvenih kapacitet za gibalno ovirane goste? Ali smo Slovenci temu kos?

To so res zgodbe, ki jih pišem, ko imam čas, na mojem blogu Ogledalo družbe. Na primer v petzvezdičnem hotelu v Slovenskem primorju sem dobil invalidsko sobo s tušem brez stola, v enih od slovenskih term sem se skoraj zadušil v sobi, saj prezračevanje ni delovalo, okna pa ni bilo mogoče odpreti.

Na recepciji so mi pojasnili, da je to zaradi varnosti, kljub temu, da sem receptorki iskreno povedal, da nimam samomorilskih nagnjenj, vendar okna ni bilo mogoče odpreti, ker je bilo pokvarjeno. Tudi po Evropi je zgodba enaka, vsi imajo sobe za invalida, samo do sobe vodijo tri stopnice in kopalnica je preozka.

Na Air Italia so mi ob najavi, da na določen let prihaja invalidna oseba na vozičku, svetovali, da naj storniram karto, ker debeli invalidi ne morejo leteti z njihovimi letali. Vse se uredi, včasih je treba dvigniti glas, pokazati Press izkaznico in se zadeve hitro uredijo.

Izredno presenečena sva bila na potovanjih po španskih otokih – le-ti so res prilagojeni invalidom in na splošno starejšim. Skoraj vsak bar ima stranišče za invalide (če je ta v kleti, je vgrajeno dvigalo), kar je v Sloveniji velika težava, saj sedaj, ko so zaprte gostilne, je možno najti invalidski WC samo v zdravstvenih ustanovah, v katere pa ne moreš, ker te varnostnik ne spusti notri.

Tako ti ostanejo večji trgovinski centri in javna stranišča, o teh pa ne bi razpravljal, ker so poglavje zase. Včasih je tudi zoprno, ko moraš urejati kakšno dokumentacijo, saj je še veliko državnih ustanov, ki nimajo dostopa za invalide. Spomnim se, da sem včasih urejal davčne zadeve kar na ulici.

Kako na lastni koži čutite in po lastnih izkušnjah ocenjujete odziv do ljudi s posebnimi potrebami v družbi? In ali menite, da smo kot družba padli na izpitu in je še vedno preveč stigmatizacije in predsodkov?

Slovenija in cel svet se spopadata s krizo vrednot. V šolah imamo še samo učence z odločbo in pa nadarjene, »normalnih« več skoraj ni. V eno od telovadnic so pred kratkim namestili zdrave stanovalce z motnjo v duševnem zdravju in duševnem razvoju in so se mamice pritoževale, kdo bo varoval njihove otroke. Verjetno ni treba razlagati, kakšen odnos do drugačnosti bodo imeli ti malčki, ko odrastejo.

S partnerko sva že večkrat doživela, da je natakarica njo vprašala, kaj ji lahko postreže, mene, ki sem sedel zraven na vozičku, pa ne. V centru Kopra sva v eni izmed restavracij, ki jo nekateri opisujejo s superlativi, doživela, da nama je »prijazna« natakarica svetovala, da naj greva raje k sosedom v picerijo, če sva lačna.

Največkrat pa se ta slab odnos kaže ravno na zaparkiranih mestih, ki so namenjena invalidnim osebam. Ljudje, ki tam parkirajo, imajo nešteto izgovorov, zakaj so samo za sekundo, minuto tam parkirali avto, do takšnih, ki so se z menoj spuščali v celo debato, vključno s kletvicami. Žalosti pa me, da je veliko preveč mladih, ki nimajo odnosa do ranljivejših skupin in egoistično in vase zavarovano stopajo po svetu, za katerega mislijo, da je le njihov. Nekateri izmed njih tudi izkusijo življenje na invalidskem vozičku. Žal.

Na svojem blogu ste v predstavitvi zapisali, da ste preprosto čudak – drugače pa trmast, odločen in drugačen – že od leta 1965. Kaj bi v svojem posebnem in zelo direktnem slogu sporočili našim bralcem ob koncu najinega pogovora?

Prihajam s slovenskega podeželja in ljudje na vasi so name vedno gledali kot na čudaka, ki se iz Štajerske vozi v službo v Ljubljano in ima drugačne poglede. Če se samo spomnim, da sem v časih, ko so na podeželju vsi sadili kumarice in jih prodajali  kmetijski zadrugi, sam gojil papriko. Potem sem ogradil precejšen del kmetije in naredil oboro za damjake. Skratka, baje sem bil vedno drugačen, čuden, tako vsaj pravijo, ker jaz se z drugimi ne obremenjujem, saj imam dovolj dela sam s sabo.

Po nastopu invalidnosti sem v osemmesečnem ležanju po bolnicah pripravil strategijo (smeh). Odločil sem se, da je najboljše, da nadaljujem svojo podjetniško pot. Svoje podjetje sem nadgradil – skupaj s partnerko sva ustanovila podjetje Kreativna PiKA, d.o.o., prenesla sva vse dejavnosti, s katerimi sem se ukvarjal na svojem s.p.-ju in jih še nadgradila ter jim dodala (p)osebno noto – no, nekateri so najine projekte velikokrat jemali kot za »čudne« projekte.

Uspešno smo vozili med odnosi z javnostmi, spletnimi stranmi, grafičnim oblikovanjem in tiskom. Z učenci iz osnovnih šol smo ustvarjali izjemne projekte – poučne zgodbe, kjer so preko lika Mihca spoznavali nastanek Slovenije, kako je potekala vojna za Slovenijo, v tretji je vedoželjen Miha spoznal tudi Evropsko unijo. To zadnjo smo naredili z izdatno podporo evropskega poslanca Franca Bogoviča in ustvarili odmevno zgodbo, saj so knjižico prejele vse knjižnice in osnovne šole v državi, poslanci EPP Group pa prevod v angleščino.

S pomočjo poslanca smo povezovali dijake srednjih šol iz Krškega, Brežic in Ptuja. Menim, da je na nas, da vzgajamo, izobražujemo mlade in jim – predvsem – damo priložnost! Priložnost, da pokažejo, kaj znajo, česa so sposobni in da ni res, da so vsi najraje le za računalnikom in nezainteresirani egocentriki.

Vsaka ovira je zame izziv. Tudi krize, ki je objela svet v letu 2020, ne jemljem kot izgovor, ampak kot priložnost, da se prilagodimo, ustvarimo nekaj novega, drugačnega. Tako smo tudi v našo ekipo Kreativne PiKE v teh časih sprejeli mlado nadobudno grafično oblikovalko, ki me vedno znova pozitivno preseneti.

Ne le to – odločili smo se odpreti še eno novo podjetje, ki se je v teh dneh pričelo po vzoru slovenske politike ukvarjati z igrami (smeh). Gre namreč za prodajo igralnih konzol, iger in servis. Da bi se čim bolje približali mlajši populaciji, smo ji nadeli ime zombi.si. Tako da je tudi pri nas možno kupiti »kul« igrice od FIFA 21 naprej. Žal pa Karel come back 21 še ni na zalogi.