Tanka je meja med prepričanjem staršev in čustvenim izsiljevanjem

Velik del naših prepričanj izhaja iz tega, kako smo bili vzgojeni, iz kakšnega okolja izhajamo. Na ta način potem znanje in prepričanja prenašamo na potomce. Žal pa se dostikrat zgodi, da starši v luči prepričanja, da delajo za svoje otroke najboljše, otrokom v resnici tlakujejo pot v pekel.

Dolžnost staršev je, da poskrbijo za otrokove čustvene potrebe in duševno zdravje. Da bo otrok odrasel v odgovorno odraslo osebo ter razvil svoje potenciale, mora od svojih staršev ali skrbnikov dobiti občutek, da je spoštovan, da njegove pravice razumejo in upoštevajo, da lahko čuti, kar čuti, da lahko doživlja, kar doživlja in da odrasli ob njem spoznajo, da se lahko tudi oni od njega kaj naučijo.

Preberite tudi:

Šolanje na daljavo – med odvisnostjo in nasiljem

Vloge matere in očeta v družini

Zloraba smrti zaradi koronavirusa za provokacijo

Samopodoba otrok namreč temelji na spoštovanju in odzivnosti bližnjih oseb na njihove specifične potrebe. Otroci, ki nimajo na voljo ustreznih modelov ali zadostne opore staršev, imajo običajno slabšo samopodobo, ker čutijo, da jih odrasli ne sprejemajo ali da jim ni mar zanje.

Kako blizu čustvenega izsiljevanja so starši v času covida-19

Covid-19 je odgrnil marsikatero tančico težav, ki so se leta kopičile. Zelo priročno je govoriti o tem, kako otroci trpijo, ker se ne šolajo v šolskih klopeh, a ob tem se kaj hitro pozablja, kako dejansko prihaja do nepopravljivih psihičnih posledic.

Že leta se opozarja na pomanjkanje ustreznih strokovnjakov s področja otroške psihologije, pa naj gre za pedopsihologe, pedopsihiatre, psihoterapevte ali družinske terapevte.

Ogromno je otrok, ki so še pred epidemijo potrebovali strokovno psihološko pomoč, pa je niso dobili, ker ni bilo strokovnjakov oziroma so čakalne vrste neživljenjske, ali pa starši niso znali ali hoteli prepoznati otrokove stiske.

Otrok, ki je ranjen, je otrok, ki bo bistveno bolj dovzeten za to, da bo covid-19 pustil zanj nepopravljive psihične posledice. Večini otrok bo to obdobje le eden izmed dogodkov v življenju. Kako bodo to obdobje preživeli, je odvisno predvsem od staršev.

Določene ukrepe imamo, ker naj bi pripomogli k izboljšanju epidemiološke slike. Kar nekaj je nasprotnikov ukrepov in marsikdo je tudi starš. Svojega otroka potem uči veliko različnih stvari, od tega, da se je za svoj prav treba boriti, pa če tudi na škodo drugih, do tega, da se je treba vodilnim upirati.

Dokler otrok to vzame kot del svojega življenja, je OK, a se kaj hitro zalomi, ko otrok čuti, da prepričanje staršev ni dobro. Prav hitro se bo znašel v situaciji, kjer se bo moral odločati, ali staršem povedati, kaj meni, kar bodo naredili redki, ali izoblikovati neki lažni jaz in biti žrtev čustvene zlorabe.

Doc. dr. Andreja Poljanec, vodja študijskega programa Psihologija na SFU Ljubljana, meni, da je meja med prepričanjem staršev in čustveno zlorabo tanka, ter dodaja: »Starši naj svoja nesoglasja, prepričanja, ki so drugačna od tega, kar določa zakon ali v primeru trenutne situacije v državi ukrepi, razrešujejo v odraslih odnosih.

Otrok bo namreč moral ukrepe spoštovati, saj bo sicer izpostavljen, osramočen, lahko celo kaznovan. Zato ga glasno izražanje prepričanja staršev, sploh v primerih, ko je pogosto in jasno poudarjano drugačno, ali pa je glede določenega ukrepa precej jeze, godrnjanja, prezira, spravlja v zelo veliko stisko.

Ubogati bo moral, podpore staršev pa nima oz. ima celo močna čustvena sporočila v drugi smeri. Notranje je to precejšnja frustracija in ni pošteno, da jo starši povzročajo, saj je obdobje, v katerem se nahajamo in ga večina ni vesela, že tako dovolj naporno.«

Kaj sploh je čustvena zloraba

V strokovni literaturi se najde kar nekaj definicij o tem, kaj je čustvena zloraba. Čustvena zloraba je:

• vzdrževani vzorec besednega nasilja in poniževanja s strani pomembne (navezovalne) odrasle osebe, ki vodi v poškodbo otrokove samopodobe in/ali socialnih kompetenc; gre za sistematično ponižanje in razvrednotenje otroka,
• ponavljajoči se vzorec škodljivih interakcij med staršem in otrokom, ki postane tipičen za odnos med njima.

Čustvena zloraba nad otroki se kaže v:

• zaničevanju, omalovaževanju, degradiranju, osramotitvi ali posmehovanju otroku (npr. besede: »Zakaj nisi kot …«, »…ima pa boljše ocene«);
• osamitvi otroka zavoljo kritiziranja ali kaznovanja (npr. daljša prepoved druženja v živo ali preko spleta, ker naloga ni bila dovolj dobro narejena, ker soba ni dovolj dobro pospravljena …;
• poniževanju otroka v javnosti (npr. otrok se popacka in mu povemo, da je kot pujs, ter s tem dosežemo smeh okolice);
• ustrahovanju, izvajanju življenjsko ogrožajočih dejanj (npr. siljenje v dejavnost, ki se je boji, vožnja s štirikolesnikom, padalstvo …);
• navdajanju otroka z občutkom, da ni varen (npr. razlaganje, kako so po svetu pedofili in morilci ter da ne sme po temi sam hoditi okoli, večno spremljanje otroka povsod);
• izpostavljanju otroka nerealističnim pričakovanjem z grožnjo izgube, škode ali nevarnosti, če jih ne bo izpolnil (npr. zahteva po dobrih ocenah);
• izrekanju groženj ali izvajanju nasilja nad otrokom, osebami ali objekti, ki jih ima otrok rad (npr. uničevanje najljubše igrače, striženje las na silo …);
• izkoriščevalskem ali kvarnem vedenju, ki otroka spodbuja k razvoju neprimernih vedenjskih vzorcev (npr. zahteva o nenošenju mask);
• dopuščanju ali spodbujanju antisocialnega ali razvojno neprimernega vedenja (npr. dopuščanje, da otrok uničuje šolsko lastnino, v trgovini meče stvari po tleh …);
• spodbujanju ali siljenju k opuščanju razvojno ustrezne avtonomije (npr. zahteva, da piše z desno roko, čeravno je desničar);
• omejevanju ali oviranju kognitivnega razvoja;
• odrekanju čustvene odzivnosti (ignoriranje otroka ali neizražanje naklonjenosti, nege in ljubezni do otroka);
• zavračanju (izogibanje ali odrivanje proč):
• izoliranju (zapiranje);
• izpostavljanju otroka nerazumnim omejitvam svobode gibanja ali socialnih interakcij;
• nezanesljivem ali nekonsistentnem starševstvu (kontradiktorne in ambivalentne zahteve),
• zanemarjanju duševnega zdravja, zdravstvenih in izobraževalnih potreb (ignoriranje, preprečevanje ali nezmožnost zagotavljanja postopkov oz. storitev, usmerjenih na čustvene, vedenjske, telesne ali izobraževalne potrebe oz. težave),
• prisotnosti pri nasilju med staršema.

Ob tem je nujno poudariti, da en sam dogodek ne pripelje do čustvene zlorabe, ampak ponavljajoče se dogajanje. Ponavljajoče se »napake«, ki so mogoče v očeh staršev nekaj čisto običajnega, kar počnejo vsi in so starši počeli tudi njim, prizadene otrokov koncept o sebi do te mere, da se ne čuti več vrednega spoštovanja, prijateljstva, ljubezni in naklonjenosti.

Ravno čustvena zloraba otrok je tista oblika medosebnega nasilja, ki za sabo pusti najbolj uničujoče posledice za osebnostni razvoj. Žalitve, zasmehovanje, psihološki pritiski, vzbujanje občutkov krivde in raznovrstne čustvene manipulacije so neposredno usmerjene v napad osebe kot take, medtem ko je pri drugih oblikah nasilja navadno osnovna tarča telo.

Čustvene zlorabe imajo dolgoročne, strašljive posledice

Čustvena zloraba kritično prizadene otrokovo samopodobo in samospoštovanje ter dolgoročno zaznamuje otrokovo razmišljanje in čustvovanje, ki se kaže v prežetosti s sramoto in depresivnostjo. Uniči otrokov občutek varnosti v življenju.

Nižja samopodoba in občutek, da v življenju ni varen, negativno vpliva na:

• intrapersonalno razmišljanje in doživljanje (pogled na svet je negativen: prebudi simptome tesnobe, depresijo ter samomorilska nagnjenja);
• čustveno zdravje in stabilnost (pojavijo se borderline osebnostne strukture);
• čustveno odzivnost (pojavijo se težave pri obvladovanju impulzov, obvladovanje jeze, težnja po telesni samopoškodbi, motnje hranjenja in motnje odvisnosti);
• socialne spretnosti in socialno vedenje (pojavijo se težave pri navezovanju medosebnih stikov, nizka socialna kompetentnost, nizka stopnja simpatije in empatije za druge, samoizolacija, nesprejemanje, seksualna neprilagojenost, odvisnost, agresivnost ali nasilje, delikventnost ali kriminaliteta);
• učenje in akademsko učinkovitost (pojavijo se težave pri učenju, težave pri moralnem presojanju);
• telesno zdravje in razvoj.

Otrok, ki je bil žrtev takšne ali drugačne zlorabe, ga le-ta spremlja tudi kasneje, v odrasli dobi.

Posledice čustvene zlorabe v otroštvu

Ranjene osebe v otroštvu so tudi kasneje v življenju izpostavljene dolgoročnim negativnim posledicam teh izkušenj in dostikrat kompulzivno, nevede ponavljajo zlorabe. Žal pa dostikrat za čustvene zlorabe sploh ne vedo, ker jim je to domače, hkrati pa nima »zunanjih« vidnih posledic.

Izpostavljenost nasilju v otroštvu ima za posledico znižan občutek kontrole na različnih področjih življenja tako za ženske kot za moške. Nasilje s strani mame naj bi v znatno večji meri vplivalo na ženske, nasilje s strani očeta pa na oba spola.

Zloraba v otroštvu se povezuje s številnimi psihološkimi in telesnimi bolezenskimi simptomi ter psihiatričnimi in drugimi kliničnimi diagnozami, npr. z depresijo, anksioznimi motnjami, motnjami hranjenja, posttravmatsko stresno motnjo – PTSD, kroničnimi bolečinami, fibromialgijo, sindromom kronične utrujenosti in sindrom razdražljivega črevesa.

Zlorabe v otroštvu vplivajo na zmožnosti osebnostnega razvoja posameznika, občutenja zadovoljstva ter občutka, da je ljubljen. Običajno je prisotna nizka samopodoba, pojavljajo se občutki krivde, sramu in ničvrednosti, občutek zmedenosti, visoka stopnja tesnobnosti, umik iz socialnih interakcij, agresivnost in vedenjske težave …

Nič, kar je preveč, pa naj gre za brezbrižnost ali ljubezen, ne vpliva dobro na kogarkoli. Vztrajanje staršev v nekem svojem stoičnem prepričanju, ki je nezakonito, lahko na otrokov svet močno negativno vpliva.

Prav je, da smo si različni, da otroke vzgajamo različno, a hkrati moramo kot starši sprejeti tudi to odgovornost, da otrokom pustimo drugačno mišljenje, še posebej, kadar gre za mišljenje, ki je v skladu s predpisi vlade države, v kateri družina živi.