Ko notranji spor v instituciji postane predmet javne razprave

V času svetovnega prvenstva v smučarskih poletih v Planici je skakalec Timi Zajc na družbenem omrežju Instagram objavil svoje nestrinjanje nad delom trenerjev. Na podlagi te objave, je bil Zajc izključen iz slovenske reprezentance. Sledil je plaz komentarjev v medijih, kar je zbudilo celotno slovensko javnost.

Preberite tudi:

Slovenski šport – zdravilec narodnega razkola

Je javnost dolžna biti seznanjena s spori znotraj institucij?

Ob tem dogodku se postavlja vprašanje, ali je s strani nekoga, ki meni, da se mu znotraj institucije, v tem primeru znotraj Smučarske zveze Slovenije, godi krivica, res edina pot reševanja zagate na način, da o tem obvesti slovensko javnost? Običajna reakcija na takšne dogodke so zgolj čustveni odzivi novinarjev in državljanov.

Problem takšnega načina komunikacije je v tem, da nihče izven institucije, znotraj katere so odnosi urejeni na podlagi določenih pogodb, nima vpogleda v njihovo vsebino. Zato se zdi, da je seznanjanje javnosti s strani nekoga, ki meni, da se mu godi krivica, nekorektno, ker javnost ne predstavlja nobenega izmed pogodbenih strani.

Odnosi znotraj Smučarske zveze Slovenije so urejeni s pogodbo

Odnosi znotraj Smučarske zveze Slovenije so urejeni podobno kot odnosi v podjetju. Vsak, kdor ima sklenjeno delovno razmerje, je tudi podpisnik pogodbe o delovnem razmerju. Pogodba določa razmerja med delodajalcem in delojemalcem. Vsaka pogodba je pod pravnim varstvom, saj morebitne spore med podpisnikoma rešuje za to pristojno sodišče.

Primer nestrinjanja skakalca Timija Zajca nad delom trenerjev je tako njegova stvar in stvar Smučarske zveze Slovenije. V primeru, da med Timijem Zajcem in smučarsko zvezo ne bi prišlo do dogovora, s katerim bi bile zadovoljne obe strani, se lahko zadeva preda v presojo na pristojno sodišče.

Od pojava določenega čustva do javne objave je lahko samo ne »klik«

V času, ko ima praktično vsak človek že samo enim klikom dostop do javnih objav, so te stvari postale še posebej aktualne in s tem tudi občutljive. Včasih, ko še ni bilo »pametnih naprav« smo svoje nestrinjanje do določenega problema izrazili zgolj v krogu svojih prijateljev in znancev.

Imeli smo sicer dostop do časopisov, kjer so navadno pod rubriko »Pisma bralcev« objavljena različna mnenja ljudi o različnih temah. V primeru, da je nekdo bil nezadovoljen znotraj določenega pogodbenega odnosa, se je od namere, da zadevo objavi v časopisu, do tega, da bi jo oddal na pošto, že »ohladil«.

Nekateri športni novinarji so v načinu pristopa podobni političnim

Tako bi bilo po vsej verjetnosti tudi v primeru Timija Zajca. V to smo lahko z gotovostjo prepričani že zato, ker je že v ponedeljek, 14. decembra, kar je zgolj dva dni po njegovi objavi na Instagramu, podal opravičilo vsem vpletenim in pojasnilo, da je objavo podal v afektu.

Ob javni objavi nezadovoljstva Timija Zajca se je tudi pokazalo, da je v tem primeru bil tudi pristop nekaterih medijev neprofesionalen. Studijski voditelj, ki je med skakalno tekmo v Planici gostil bivšega skakalca Jerneja Damjana, se je na vse kriplje trudil, da bi gosta pripravil do tega, da bi se postavil na Zajčevo stran.

Jernej Damjan se je na voditeljeve poizkuse odzival modro, saj ni niti z besedico nakazal, na kateri strani je krivda med sprtima stranema, saj v spor ni vpleten in njegovo reševanje ni njegova stvar. Ob tem je zanimivo, da se tudi nekateri športni novinarji odkrito postavljajo na določeno stran, kar je podobno kot novinarji, ki pokrivajo politično področje.

Tudi športno poročanje RTV Slovenija daje vtis pristranskosti

Od RTV Slovenija verjetno tudi ni bilo najbolj modro, da so imeli s Timijem Zajcem, praktično nekaj ur po nastanku spora, vzpostavljeno video povezavo, v kateri je dobil možnost, da javnost še podrobneje seznani s svojim dojemanjem spora. Po drugi strani se je vpleteni na drugi strani, trener Gorazd Bertoncelj, medijem umaknil, ker ni želel, da se spor odvija pred očmi javnosti.

Na ta način je RTV Slovenija omogočila, da je bila javnost o dogodku obveščena zgolj z ene strani, zato ima takšno poročanje vse elemente pristranskosti. Glede na to, da je izključitev iz reprezentance dogodek, ki je javnega značaja, bi bilo ob omenjenem sporu dovolj, da mediji poročajo zgolj o izključitvi.

Povsem neumestno pa je, da se že takoj, ko je zadeva čisto sveža, ob tem podajajo različni komentarji, ki so posledica trenutnega razpoloženja tistega, ki zadevo komentira. Na podlagi takšnih komentarjev bo tudi slovenska javnost reagirala zgolj na podlagi čustev, ki jih razvija do tistih, ki so vpleteni v spor.

Družinski spori postajajo vse bolj predmet javne obravnave

Ob pojavu družbenih omrežij nismo priče samo sporov, ki so na očeh javnosti, ampak tudi sporov, ki se dogajajo znotraj družinskih skupnosti. Tako se pojavljajo objave o razpoloženju družinskih članov in vzrokov za njihovo (ne)razpoloženje, ki navadno izvirajo iz odnosov med družinskimi člani.

Tisti, ki berejo takšne objave, se kot »prijatelji« čutijo poklicane, da se opredelijo za eno izmed strani znotraj spora. To pospremijo z različnimi čustvenimi simboli in komentarji. Rezultat takšnega početja je samo večji razdor med vpletenimi stranmi, saj se spor ne rešuje znotraj »institucije« družine, ampak je z javno objavo postal stvar javnosti, ki spremlja dogajanje na družbenih omrežjih.

Ko pride spor pred oči javnosti ga je težko zgladiti

Bolj, kot postanejo takšne stvari navada, znotraj družine ali druge institucije, večja verjetnost je, da ne bo prišlo do pozitivne rešitve, ampak da se bo ena izmed vpletenih strani umaknila. V primeru družinskih sporov je pogosto končni rezultat razpad zakona in družine.

Tako je tudi v primeru spora med Timijem Zajcem in Smučarsko zvezo Slovenije malo verjetno, da bo prišlo do dogovora, ki bo ustrezal obema stranema. Možno je, da bo prišlo do neke oblike sodelovanja, vendar na koncu zagotovo ne bo več toliko zaupanja, kot ga je bilo pred javnim razkritjem problema.

Javni spori so podobni gladiatorskim igram

Ta primer nam je lahko za poduk, da dobro premislimo, preden določen spor, ki se dogaja znotraj družine, podjetja, športnega kluba, ipd., javno objavimo in tako postavimo pred »razsodišče« javnosti. Pregovor, ki pravi, da »se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha«, v tem primeru zelo drži.

Če pride do spora, počakajmo vsaj nekaj dni in premislimo, ali smo še enakega razpoloženja, kot pa smo bili v trenutku, ko se je spor pojavil. Če spor traja še naprej, ga skušajmo rešiti interno, v skrajnem primeru tudi s pomočjo pravnih sredstev.

Najslabši poizkus reševanja težav je v javnosti. V primeru vpletenosti javnosti je končni rezultat vedno čustvena opredelitev. Kakor je v primeru gladiatorskih iger o življenju gladiatorjev odločala javnost, tako tudi v primeru internih sporov, z javnim razkritjem, javnost izbere stran na osnovi simpatičnosti ali antipatičnosti, pri tem argumenti ne igrajo nobene vloge.