Obraz je podoba duše, ali kako čustva nadigrajo razum
Doživljanje čustev je popolnoma individualna izkušnja posameznika. Kljub temu lahko zaradi pestrosti čustvenih izrazov sporočamo okolju, kakšna čustva doživljamo. Obraz veliko pove o razpoloženju ali čustvenem stanju osebe. Prav tako celotna mimika osebe, vendar je mimiko včasih težko prepoznati, ker je le-ta lahko popačena. Vsi pa smo sposobni čutenja začutiti tudi telesno.
Vsako čutenje posebej ima v telesu posebno mesto in nas opominja, da smo čutili, kar smo čutili, čeprav včasih želimo to skriti, zanikati ali celo prekompenzirati. Žal pa naše telo nikoli ne laže in je edini jasni kazalec tega, kaj se dogaja, če smo mu le pripravljeni prisluhniti.
Preberite tudi:
Ogromno dejavnikov vpliva na nastajanje čustev
Nastanek oz. pojavljanje čustev ni odvisno samo od zaznavnih dražljajev ali vzburjenosti organizma. Tudi socialno okolje pomembno vpliva na doživljanje in izražanje čustev. Npr. v situaciji, ko nas je strah, lahko nezavedno uporabimo obrambne mehanizme in čutenje prekompenziramo, podobno tudi v situaciji, ko naše telo zazna, da bi lahko bili ranjeni in prizadeti.
Biološka osnova čustvovanja je zelo kompleksna in tesno povezana s sistemom žlez z notranjim izločanjem ter centralnim živčnim sistemom. Desna možganska polobla skrbi za procesiranje čustvenih informacij. Čustveno doživljanje spremlja množica telesnih znakov, ki jih nadzoruje vegetativni ali avtonomni živčni sistem.
Mišljenje in čustva sta povezana procesa
Mišljenje in čustva sta tesno povezana duševna procesa. Prek mišljenja vplivajo čustva tudi na vedenje v socialnem okolju. Vendar je razum eden naših najbolj močnih obrambnih mehanizmov, saj vedno poskrbi za to, da se ne počutimo ranjene, prizadete …
Včasih nam to lahko koristi, v večini primerov pa je to zgolj ovira, še posebej postane to z leti, ko se v imenu modrosti raje skrivamo za razumom kot za čutenji.
Razum ubija čustva
Če bi pogledali v slovar ali na splet, kaj vse lahko najdemo pod pojmoma razum in čustva, bi kaj kmalu ugotovili, da o čustvih lahko najdemo veliko, o razumu pa zgolj vrstico, dve.
In kaj dejansko je RAZUM? Razum je sposobnost vključevati se, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave dogodkov okoli nas. Razum se začne razvijati od trenutka, ko se rodimo, in je neposredno povezan z možgani.
Starejši kot smo, bolj uporabljamo razum, saj nas pretekle življenjske situacije in znanje, ki smo ga pridobili, na nek način ženejo v to, da uporabljamo razum, in ne čustva. Sčasoma se začnemo zanašati zgolj na razum in le še redko uporabljamo čutenja za kaj več kot čutila za ljubezen, žalost in jezo. A čutenja niso samo to, če bi jih znali uporabljati pri vseh stvareh, bi naše življenje bilo lažje. Vendar še vedno v povezavi z razumom.
Dostikrat se o čustvih pogovarjamo s prijatelji, znanci, domačimi, a se velikokrat ne zavedamo veličine te besede. Čustvo se sproži, ko je za nas prišlo do spremembe, dobre ali slabe. Čustva so zaznave določenega dogodka, na katerega se odzovemo z lastno reakcijo na ta dogodek. Ta zaznava je zunanja ali notranja. Lahko pa je tudi nekaj v nas samih, da se čustvo sproži. Kakšna potlačena travma.
Novorojenček je že rojen s paleto čutenj
Čustva so proces, ki nam je prirojen. Otrok je že rojen s celotno paleto čutenj, vendar sta eni izmed prvih čutenj, ki jih izoblikuje, jeza in gnus, nato sram in strah. Zadnji izmed čutenj, ki jih otrok izoblikuje, sta žalost in veselje.
Otrok se uči od staršev, na kakšen čustven način se mora odzvati, kadar je ogrožen in kadar se čuti varnega. Vsak starš pa daje otroku tisto, kar ima. Zato večkrat zasledimo, ko kje piše ali kdo reče, ta je optimistično strukturiran otrok. Čustva so logična. Na določeno situacijo se odzovemo čustveno različno in vsak drugače -individualno. Ta logika je lahko tudi napačna, če gre za zablodo. Temu rečemo izkrivljeno doživljanje.
Čustev tudi ne občutimo vedno. Nastati morajo ustrezni notranji ali zunanji dražljaji. Ob čutenju, ki ga ne znamo ovrednotiti pravilno, zaznavamo rahlo bolečino. Pojavijo se strah, jeza, ljubosumje, zavist in sovraštvo.
Vsi imamo možnost, da čustva obvladujemo z našim obnašanjem. Sami se odločimo, ali bomo čustvo pokazali ali ne. Da pa to lahko naredimo, se moramo naučiti čustva prepoznavati.
Zdrav človek naj bi imel ozaveščena čustva. Neozaveščeno vedenje je, ko otroka udarimo, ko pokaže čustvo ljubosumja. Čustva ni dobro tlačiti v sebe, bolje jih je izraziti. Ni pa vseeno, kje jih izrazimo in na kakšen način. V družini, kjer so čustveno ozaveščeni in kjer lahko vsak brez bojazni izrazi svoja čustva in so temu ustrezno razumljeni ter vsak dobi tudi povratno informacijo, ne bo težko z vedenjem obvladovati čustev izven tega kroga.
Struktura čustva in njihova intenzivnost
Prijetna čustva so vsa tista čustva, ki naše vrednote potrjujejo. Ta čustva so:
- zadovoljstvo,
- sreča,
- veselje,
- ljubezen,
- upanje,
- zaupanje,
- zaščitenost.
Neprijetna čustva so takrat, ko so naše vrednote ogrožene. Ta čustva so:
- strah,
- jeza,
- žalost,
- ljubosumje,
- zavist.
Čustva so lahka, šibka, srednje močna ali zelo močna. Pri afektu se sproži čustvo z močno intenzivnostjo. Je pa kratkotrajno. Zelo močan strah je panika. Trajanje tega čustva je lahko kratko, srednje in dolgo.
Kako se odzovemo na čustva in kako močno nas prizadenejo, je odvisno predvsem od odnosov v primarni družini.
Čustveno zrela oseba bo brez težav znala svoja čustva prepoznavati in jih obvladovati, tako se ne bo zgodilo, da bi npr. na pogrebu planila v smeh. Pri čustveno ranjeni osebi pa je zgodba čisto drugačna.
Čustveno ranjena oseba ima malo možnosti, lahko je pretirano čustvena, a hkrati brezčutna, saj se je zgolj naučila, kaj mora kje, npr. na pogrebu bo neutešljivo jokala, ko bo morala komu pomagati, pa bo šla mirno mimo, ali ko bo morala otroka objeti, se bo nanj drla. Ali pa bo tista oseba, ki bo zaradi ljubosumja grozila in uničevala stvari.
Lahko bo ta oseba hladna in nikoli ne bo kazala čutenja, le njeno telo bo zbolevalo. Npr. oseba bo na videz imela popolno življenje, a se bo zdravila že za tretjim rakom.
Čustva imajo veliko moč, žal se tega ne zavedamo, posledice pa čuti naše telo. Zato ni nič narobe, če se smejete, ko ste veseli, jočete, ko ste žalostni, preklinjate, ko ste jezni ali besni. Predvsem pa na glas poveste, kaj si mislite.