30 let končno svobodni, a ujetniki zamer preteklega režima

»Zahteva po suvereni državi slovenskega naroda. Zahteva po samostojnem odločanju o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope. Zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, vključno s političnim pluralizmom. Zahteva po taki družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo slovenskim državljanom,« so osnovne točke Majniške deklaracije, ki pa so hkrati želja iz davnine slovenskega naroda.

Slovenski narod je bil do osamosvojitve vedno narod »hlapcev«. Cankarjeve besede: »Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal za vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča vajen in želján! […] Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem! Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet devetkrat zaklenjeno. Hlapci, obsojeni za hlapce!« so še tako resnične, čeprav jih ravno ne želimo slišati.

Preberite tudi:

Samostojnost in enotnost skozi zgodovino

Trideset let od usodnega »da« za Slovenijo

Tekom zgodovine smo bili vedno pod oblastjo nekoga

Prvi dokazi o tem, da je na slovenskem ozemlju bival človek, sicer segajo v čas 250.000 let pred našim štetjem. Kdo so bili ti prebivalci, zaenkrat še ni moč določiti. 

V 4. in 3. stoletju pred našim štetju so na našem ozemlju prebivala ilirska plemena, ki so se preživljala s kmetijstvom. Ilirija je bila nekakšna prva Jugoslavija in hkrati tudi prva skupnost, kateri so bili prebivalci današnje Slovenije podrejeni.

Kasneje so slovensko ozemlje zajela keltska plemena in zatem Rimljani, ki so pripomogli k temeljitemu razvoju slovenskega ozemlja – gradili so ceste, mesta, forume, akvadukte …

Današnji slovenski prostor je bil opustošen med markomanskimi vojnami. Vdor Markomanov, Jazigov in drugih germanskih plemen ter kuga sta prizadela prebivalstvo, tako da se je na ta prostor priselilo mnogo Germanov in pripadnikov nižjih slojev z vzhoda cesarstva.

Prve organizirane krščanske cerkve so nastale proti koncu 3. stoletja; v 4., 5. in 6. stoletju so se oblikovale škofije, ki so sodile pod oblast metropolije v Akvileji.

V 6. stoletju so se na širšem ozemlju vzhodnih Alp naselili Slovani. Prvi slovanski naselitveni sunek je datiran okoli leta 550, potekal pa je iz smeri današnje Moravske. Drugi slovanski sunek je prišel po odhodu Langobardov z današnjega slovenskega ozemlja v Italijo leta 568. V izpraznjeni prostor so se začeli naseljevati Avari in Slovani.

Prostor, ki so ga poselili Slovani, so naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev.

V drugi polovici 6. stoletja je sprememba poselitve in materialne kulture pripomogla k spremembi jezika, uveljavi se slovanski govor.

Slovani v Vzhodnih Alpah so bili, tako kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Avarski davčni pritiski in nasilje nad podrejenimi Slovani so nekje med letoma 622 in 626 sprožili obsežen slovanski upor, ki je prinesel delno neodvisnost. »Slovenci« so bili do 658 v »lasti« Samovega plemstva, ki se je preimenovalo v Karantanijo.

Karantanci so okoli leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč v obrambi pred Avari in so morali priznati njihovo nadoblast ter jim za talca poslati sina kneza Boruta, Gorazda, in knezovega nečaka Hotimirja, ki so ju Bavarci pokristjanili.

Po porazu Bavarcev v bitki z Madžari pri današnji Bratislavi leta 907 je ozemlje osrednje Slovenije za približno pol stoletja prišlo pod madžarsko oblast. Fevdalni sistem se je tako izoblikoval šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 in po ponovni vključitvi tega ozemlja v Sveto rimsko cesarstvo v 10. in 11. stoletju.

Leta 1246 so izumrli štajerski in avstrijski vojvode Babenberžani. Njihovo dediščino je leta 1260 dokončno prevzel Otokar II. Po padcu Otokarja II. se je na tem prostoru vzpostavilo ravnotežje med Habsburžani in majnhardinsko vejo Goriških grofov. Leta 1335 so ozemlje v celoti prevzeli Habsburžani. Oblast Habsburžanov je začasno ogrozil vzpon Celjskih grofov.

Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanje na tem območju zaznamovali turški vpadi.

V času vladanja Marije Terezije in njenega sina, cesarja Jožefa II. (1765-1790), se je s kulturno in jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjalo oblikovanje ideje o obstoju posebnega slovenskega naroda.

Ob koncu 18. stoletja so slovenske dežele dosegli spopadi v francoskih revolucionarnih vojnah. Leta 1797 so francoske čete za kratek čas zasedle tudi dele današnjega slovenskega ozemlja. Ob podpisu campoformijskega miru je celotno slovensko etnično ozemlje prišlo pod habsburško monarhijo.

Po porazu Avstrijskega cesarstva leta 1809 je Napoleon habsburški monarhiji iztrgal jugozahodne slovenske dežele in ustanovil Ilirske province (1809-1813) z glavnim mestom Ljubljano. Province so bile popolnoma odvisne od Francije, čeprav so bile njen sestavni del samo administrativno.

Propad Napoleonove politične tvorbe (Ilirske province) je bila prva priložnost za južnoslovanske narode, da bi se združili v eno državo, saj so se ravno v tistem obdobju Srbi osvobajali izpod Osmanskega imperija, a za to so potrebovali nadaljnjih 100 let.

Skozi celotno 19. stoletje sta se razvijala slovenski jezik in narodna zavest, kar je kasneje v 20. stoletju vplivalo na kulturni in politični pristop Slovencev do jugoslovanske države.

Marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program, imenovan Zedinjena Slovenija, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.

Leta 1867 so slovenski poslanci na deželnih volitvah na Kranjskem že dobili večino. Tega leta je nastala Avstro-Ogrska.

Slovenska politična gibanja v tem času je zaznamoval najprej skupni narodnostni boj vseh Slovencev, kasneje pa so se poglabljala politična razhajanja, zlasti v 80. in 90. letih 19. stoletja, ki je bilo obdobje kulturnega boja med katoliško in liberalno strujo meščanskih politikov.

V začetku 20. stoletja so se precej okrepila prizadevanja za državnopravno in tudi kulturno povezovanje z južnimi Slovani, predvsem s Hrvati. Zamisel o trialistični preureditvi Avstro-Ogrske, s katero bi Slovenci in Hrvati v monarhiji dobili posebno državno enoto, je imela pristaše v katoliškem in liberalnem taboru, med izobraženci so se mnogi zavzemali za tesno kulturno in jezikovno povezovanje z ostalimi slovanskimi narodi v monarhiji ter celo za opustitev slovenskega jezika.

Od prve svetovne vojne do osamosvojitve

Med prvo svetovno vojno so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v okviru habsburške monarhije. Majniško deklaracijo, ki jo je prebral dr. Anton Korošec, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so zahtevo sprva zavrnili, poznejše pobude vlade za federalizacijo monarhije pa je zavrnila večina slovenskih politikov, ki se je že nagibala k neodvisnosti.

Po porazu Avstro-Ogrske in centralnih sil je bila razglašena narodna osvoboditev in ustanovitev samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu.

Nevarnost napada Italije, po vojni še ne definirane meje, odsotnost mednarodnega priznanja in pritisk Srbov po združitvi v skupno državo so povzročili, da se je 1. decembra 1918 Država SHS združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, katera se je 3. oktobra 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.

Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije, zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, pa so tedaj Slovenci dejansko živeli dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti.

Leta 1940 se je povečal pritisk na Jugoslavijo, da bi tudi pristopila k paktu, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na SZ želel zaščititi južni bok. Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo. Temu je sledil puč, zaradi katerega se Hitlerju Jugoslavija ni zdela več zanesljiva partnerica, zato so Nemci in zavezniki 6. aprila 1941 brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo.

Ob koncu vojne je slovenska partizanska vojska skupaj z Jugoslovansko armado in sovjetsko Rdečo armado osvobodila celotno slovensko etnično ozemlje. Oddelki VOS pod komando komunistične partije po sovjetskem vzoru so po koncu vojne povečini izvajali t. i. povojne izvensodne poboje nad civilnimi in vojaškimi osebami, ki so jih razglasili za izdajalce.

Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju Avnoja v Jajcu novembra 1943. Dve leti kasneje je bila razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost in tudi lastnina.

Po razpadu Sovjetske zveze (leta 1948) je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.

Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala in je ustvarjala kar 2,5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je med Slovenci krepilo narodno samozavest.

V povojnem času so v Jugoslaviji potekala trenja med zagovorniki centralizma na eni in federalizma na drugi strani, Slovenija pa je bila eden glavnih udeležencev teh sporov. Vendar so se v teh sporih slovenski politiki omejevali predvsem na položaj Slovenije v Jugoslaviji in niso razmišljali o osamosvojitvi Slovenije.

Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ.

Končna osamosvojitev Slovenije

Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna. Prvo jasno zahtevo po mnogih letih po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove revije. Množičnejše zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji sta sprožila aretacija in sodni pregon Janeza Janše, Davida Tasića, Franca Zavrla in Ivana Borštnerja.

Ustanovljen je bil Odbor za obrambo četverice, ki se je kasneje preoblikoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Vodil ga je Igor Bavčar. Sledile so množične demonstracije proti procesu sojenja četverici, a vojaške oblasti niso popustile.

Vsi štirje so bili obsojeni na zaporne kazni, ki so jih kasneje slovenske oblasti zmanjšale.

Zahteve po demokratizaciji in temeljiti preureditvi jugoslovanske države so izražale tudi prve opozicijske stranke (Slovenska kmečka zveza in Slovenska demokratična zveza).

Na protestnem zborovanju zaradi druge aretacije Janeza Janše je pesnik Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo. Deklaracijo so podpisali Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratska zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje in Socialdemokratska zveza Slovenije. Zahteve, izražene v Majniški deklaraciji, so postale temeljni program nastajajočih strank demokratične opozicije.

Oblasti so na razglasitev skušale odgovoriti z alternativnim programom, Temeljno listino Slovenije 1989, ki jo je Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije objavila 22. junija. Listina je zagovarjala jugoslovansko državo, vendar pod pogojem, da bo dejansko federativna in demokratična.

Nastajajoče opozicijske stranke so zagovarjale doslednejše določbe o političnem pluralizmu in gospodarski suverenosti.

Zaradi nezadovoljstva nad takratno politiko in vzdušjem v Sloveniji je bil na domačiji Ivana Omana 27. novembra 1989 sklenjen ustni dogovor o ustanovitvi Demokratične opozicije Slovenije (Demos), 4. decembra je bil sklenjen še uradni podpis.

Ker je Slovenska kmečka zveza (današnja SLS) sprva sprejemala le program Demosa in se je koaliciji dejansko pridružila 8. januarja 1990, skupaj s takratnimi Zelenimi Slovenije, se kot alternativni datum ustanovitve Demosa ponuja tudi ta dan.

Februarja 1990 se je Demosu pridružila še Slovenska obrtniška stranka, marca istega leta upokojenci, združeni v stranki Sivi panterji. Verjetno najpomembnejši interes, ki je te politično, ideološko in socialno dokaj različne politične stranke združil v koalicijo, je bila sprememba političnega sistema.

Koalicija vseh omenjenih strank je 8. aprila 1990 nastopila na prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni, na katerih so državljani volili predsednika predsedstva in poslance v skupščini. Demos je na volitvah dobil večino in sestavil vlado, ki je bila nato gonilna sila slovenskega plebiscita in osamosvojitve.

Stranke, združene v koalicijo Demos, so s 54,8 odstotka glasov dosegle zmago nad strankami, ki so nastale iz političnih organizacij prejšnjega političnega sistema: Zvezo komunistov Slovenije (17 odstotkov glasov na volitvah), Liberalno-demokratsko stranko (15 odstotkov glasov) in Socialistično stranko Slovenije (5 odstotkov).

Demos je po vzoru Majniške deklaracije (zahteva po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin; demokraciji; suvereni slovenski državi, ki naj samostojno odloča o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi nove Evrope) dal pobudo za sprejetje Deklaracije o suverenosti republike Slovenije. Z deklaracijo je Slovenija prevzela nad svojim ozemljem vso oblast in zakoni Jugoslavije na njenem ozemlju niso več veljali. Posledično so sledili še drugi osamosvojitveni ukrepi.

V nastopnem govoru v parlamentu maja 1990 je med drugim France Bučar dejal, da »s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«.

Logičen korak k samostojnosti je bil tudi plebiscit o samostojnosti Slovenije. Plebiscit je potekal 23. decembra 1990, na katerem je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno (88,5 odstotka vseh volivcev), s čimer se je začela osamosvojitev Slovenije. Rezultati so bili razglašeni 26. decembra.

Na ta dan leta 1990 je predsednik Državnega zbora France Bučar razglasil Slovenijo za samostojno državo: »Naj danes visoko plapolajo slovenske zastave.«

Od plebiscita do vojne za Slovenijo

V začetku 1991 so se vrstila srečanja vodstev vseh republik zaradi vse glasnejših političnih nasprotij. V začetku junija je zvezni premier Ante Marković slovenske poslance prepričeval, naj Slovenija ostane v Jugoslaviji. A položaj Slovencev se je v Jugoslaviji bistveno poslabšal.

Srbske oblasti so januarja 1991 vdrle v jugoslovanski finančni sistem in si »sposodile« 1,4 milijarde dolarjev. Zvezno predsedstvo je na predlog JLA sprejelo sklep o razorožitvi paravojaških oddelkov, kamor so šteli tudi Teritorialno obrambo, ki je bila sicer del jugoslovanskih oboroženih sil. Temu pa se je Slovenija uprla in prevzela poveljevanje nad svojo Teritorialno obrambo.

Dobrega pol leta po plebiscitu, 25. junija 1991, je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela prejšnje pristojnosti federacije na svojem ozemlju.

JLA je že dan po osamosvojitvi poskusila s silo zatreti slovensko samostojnost. S tem se je začela desetdnevna vojna, v kateri sta slovenska TO in takratna slovenska Milica porazili JLA. Generalštab JLA se je moral sprijazniti s porazom. 18. julija je predsedstvo SFRJ sprejelo odločitev, da se JLA z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Oktobra 1991 je odšel iz Slovenije zadnji vojak JLA.

Novembra leta 1991 je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava.

Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992.

23. decembra 1991 smo dobili predsednika države – Milana Kučana. 16. maja 1990 prvo vlado. Aprila 1992 je razpadel Demos in bila je izglasovana nezaupnica Lojzetu Peterletu, nasledil ga je Janez Drnovšek, ki je ostal na oblasti tudi po volitvah 1992 in 1997.

Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija je 29. marca 2004 postala članica zveze NATO, 1. maja 2004 pa tudi Evropske unije.

1. januarja 2007 je prevzela skupno evropsko valuto evro. V prvem polletju leta 2008 pa je predsedovala evropskemu svetu v EU. Ponovno bo to vlogo prevzela v drugi polovici naslednjega leta.

Pred 30 leti smo po letih želja in boja postali uradno samostojni in enotni. V teh 30 letih smo naredili ogromno, le politično smo ostali v zgodovini. 30 let je pomemben mejnik v življenju vsakega posameznika, takrat psihološko odraste in zaključi z delom »otroškega« življenja.

Čas je, da se ozremo v zgodovino in uvidimo, da smo od ideje o samostojni Sloveniji do izvedbe potrebovali 200 let, najmanj 4 generacije. Ali bomo za resnično enotnost, ki smo jo prvikrat pokazal ob plebiscitu in ki jo znamo pokazati pri športu in humanitarnih akcijah, znova potrebovali 200 let, odločamo sami.