Naprej na vsebino

Zdrava samopodoba je predpogoj za zadovoljstvo, razvoj in uspeh

Človek je bitje, ki je v svoji nravi naravnano na to, da išče in hrepeni po odnosu, pa naj bo ta še tako sprevržen in nenormalen ali nemoralen. Ravno v odnosu z drugim dobi tisto možnost, da lahko ugotovi, kdo je, kaj je, kam gre in kaj je tisto, kar mu daje smisel in pomen.

V odnosu z drugim izoblikuje svojo podobo, svoj jaz, svoj pogled na svet, na drugega in predvsem na sebe. Tako kot dojema in sprejema sebe, na takšen način lahko tudi dojema okolico in druge.

Preberite tudi:

Kako veš, da si bil v otroštvu ranjen?

Kakšna je vloga otrok v družini in zakaj je pomembno kot kateri otrok se rodi

Pred nezaželenimi vplivi okolice vas varujejo obrambni mehanizmi

Človek se vede v skladu s sliko, ki jo ima o sebi

Samopodoba je pomemben del človekove osebnosti. Je način, kako se v sedanjosti človek vidi in razmišlja o sebi. Na zunaj se vedno obnaša v skladu s sliko, ki jo ima o sebi v notranjosti (kar je samozavest). Odnos do lastne osebnosti je temelj odnosa do drugih ljudi.

Samopodoba je pomemben del človekove osebnosti. Je način, kako se v sedanjosti človek vidi in razmišlja o sebi.
Samopodoba je pomemben del človekove osebnosti. Je način, kako se v sedanjosti človek vidi in razmišlja o sebi.
Vir slike: Pixabay

Samopodoba vpliva na uspeh in zadovoljstvo. Zdrava samopodoba je predpogoj za zadovoljstvo, razvoj in uspeh. Osebe z zdravo samopodobo spoštujejo sebe in druge, so odprte za nove ideje in kreativne rešitve ter težijo k osebnostni rasti.

Osebe s slabo samopodobo mnogokrat povzročajo slabo delovno vzdušje okrog sebe, saj z na videz pozitivno samopodobo zmanipulirajo okolico v tej meri, da okolica dobi občutek, da mora to osebo »ujčkati«, ker je tako ranljiva, ali pa je ta oseba »rabelj«, ki hoče in mora voditi, čeprav o zadevi ne ve dosti. S takšnim vedenjem te osebe nevede ustvarijo prostor, kjer se sme zlorabljati in kjer je nasilje celo zaželeno. Slaba samopodoba in nasilje sta dva momenta, ki pogojujeta en drugega.

Kje nastaja samopodoba?

Družina je tista temeljna struktura, v kateri in po kateri nastaja človekov jaz in njegova psihična struktura (med drugim tudi samopodoba). Otrok se razvije v odnosu s starši in drugimi družinskimi člani ter med njimi oblikuje svojstveno podobo.

Ravno v družini je tisti prostor, kjer otroci spoznajo in se naučijo vseh vrednot in odnosov, ki jih izoblikujejo, je prostor, kjer naj bi se zavedali, kdo so, kaj hočejo, od kod prihajajo in kam gredo. Morali bi se naučiti, kaj je zanje dobro in kaj slabo, kaj je varno in kaj nevarno ter kaj je tisto, kar jih bo vodilo skozi življenje.

V družini se odigravajo najpomembnejše zgodbe. To je kraj, ki je zaznamovan z najsilovitejšimi doživetji, ki za vselej vtisnejo svoj pečat na vse člane družine. V družini se naučimo osnovnih oblik vedenja, v družini prvič začutimo globino intimnosti, pripadnosti, ljubljenosti, hotenosti, želenosti … K temu temeljnemu izkustvu se vedno znova vračamo, saj nas ravno čutenje in mišljenje, ki ga ustvarja primarna družina, določa v vsem našem poznejšem ravnanju.

Na osnovi temeljnih izkustev v družini bomo pozneje iskali sorodna izkustva v vseh pomembnejših odnosih v življenju.

Komponente, nujne za razvoj zdrave samopodobe

Za zdrav razvoj človekove samopodobe je nujno, da se v družini izoblikujejo komponente pripadnosti, zaupanja, spoštovanja, prepoznavnosti in sočutja.

Pripadnost oziroma povezanost je temelj družinskega sistema in je ena temeljnih potreb sistema. Tako otroci kot odrasli si želijo biti povezani, želijo pripadati brezpogojno, kar v družinskem sistemu zagotavljajo krvne vezi.

Zaupanje daje otroku vedenje, da mu bodo starši dali pristen odziv. Zaupanje najlepše opiše stavek: »Vem, da veš, da vem.« Pomembno pa je tudi, da čutiš, da čutim, da čutiš, in ne samo, da jaz čutim, kaj ti čutiš. Prav tako pa je pomembno, da prepoznam, da sva v stiku, in da mi drugi to prizna.

Prostor za razvijanje sposobnosti v družini je samo tako velik, kolikor je v njem prostora za priznavanje osebnega dostojanstva vsakega posameznika. Z enim stavkom lahko dostojanstvo opišem kot dovoljenje, da čutiš, kar čutiš, in ti ni treba čutiti, kar ti drugi rečejo, da čutiš, da misliš, kar misliš, in ti ni treba misliti, kar drugi hočejo, da misliš, da lahko doživljaš, kot doživljaš, in ti ni treba doživljati tako, kakor drugi hočejo, da doživljaš.

Prepoznavnost je sposobnost posameznika, da razvije osebni stil, da je sposoben poiskati in razdelati svojo individualnost do te mere, da lahko v svojem delu in življenju prepoznava poklicanost in enkratnost. Gre za sposobnost staršev, da ob vsakem otroku razvijeta edinstven stik. Vsak otrok lahko postane samo toliko prepoznaven, kolikor je slišan od staršev v svojih konkretnih potrebah in danostih.

Če so v družini prisotne vse štiri temeljne komponente, pripadnost, zaupanje, dostojanstvo in prepoznavnost, se lahko razvije sočutje. Sočutje je največji dosežek posameznega sistema in hkrati temelj vsakega zdravega sistema. Začne se šele takrat, ko posameznik začuti, da je v nekem odnosu povsem svoboden in da je travma integrirana v sistem, da je ni treba zanikati, ampak da bo izgubila svojo razdiralno moč.

Človek torej svoje sestavine za svojo samopodobo dobi v primarni družini. Nekje do tretjega leta starosti otrok najbolj črpa čutenja iz okolice in na osnovi tistega, kar dobi, izoblikuje svojstven pogled tako na sebe kot na druge.
Človek torej svoje sestavine za svojo samopodobo dobi v primarni družini. Nekje do tretjega leta starosti otrok najbolj črpa čutenja iz okolice in na osnovi tistega, kar dobi, izoblikuje svojstven pogled tako na sebe kot na druge.
Vir slike: Pixabay

Primarna družina postavi vse temelje

Človek torej svoje sestavine za svojo samopodobo dobi v primarni družini. Nekje do tretjega leta starosti otrok najbolj črpa čutenja iz okolice in na osnovi tistega, kar dobi, izoblikuje svojstven pogled tako na sebe kot na druge.

Mnogo ljudi je mnenja, da tisto, česar ne veš, ne boli, in da ni treba posvečati velike pozornosti majhnim otrokom, ker se v starosti ne bodo spominjali, kaj je bilo takrat.

Mnogi so celo prepričani, da lahko majhnega otroka vzgajajo, bolje rečeno dresirajo po tako imenovani špartanski vzgoji, v imenu tega, da bo otrok izoblikoval pravilne vrednote, da bo vedel, kje so meje in da bo vedno poslušen.

Mogoče se pri iskanju partnerja, ustvarjanju življenjskih ciljev, izbiri službe, v odnosu do najbližjih res ravno ne spomni dogodkov, ki so se mu dogodili v obdobju do treh let, ampak čutenja, občutki so vtisnjeni globoko v njegovo samozavest in se z vsakim novim odnosom aktivirajo in zato reagira tako, kot je zanj varno, tako kot je majhen otrok doživljal odnos.

Podobe so res mogoče zabrisane, ampak čutenja so zapisana globoko v implicitnem spominu in človek vede ali pa nevede vstopa v odnose s temi čutenji, ker se mu zdijo varni in sprejemljivi. Le na ta način je lahko funkcionalen v odnosu z drugim.

Ta čutenja, ti primarni odnosi so tisti temeljni kamni, ki izoblikujejo človekovo samopodobo, pa naj bo ta zdrava ali pa slaba. Vsi odgovori in vsi koščki mozaika, ki bodo človeka izoblikovali in ga opremili za boj s svetom, ležijo v implicitnem spominu vsakega posameznika.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice