Skrbništvo otroka v primeru družinskih tragedij
Tragedija pri Ptuju je ponovno odprla vprašanje, kdo je lahko skrbnik, ko otrok ostane brez starša, ki bi lahko skrbel zanj. Ali je psihološko ustreznejše, da se otroka, ki je bil priča travmi – umora, uboja, umakne iz okolja in se mu poišče novo družino? Je zanj bolj zdravo, da ostane v okolju, ki ga pozna, čeprav se je tam zgodil zločin? Kaj pravi zakon?
Preberite tudi:
Določitev skrbnika ni več v pristojnosti CSD, ampak sodišč
Družinski zakonik (DZ) na področju skrbništva določa, da so za odločanje o postavitvi osebe pod skrbništvo v celoti prisotna sodišča.
Osnovni namen skrbništva je zavarovati osebnost, pravice in koristi oseb, ki zaradi osebnih okoliščin (mladoletnost, duševna bolezen, hujše telesne težave itn.) ne morejo same poskrbeti zase. DZ pri urejanju instituta skrbništva loči dve skupini oseb:
- odrasle osebe, ki potrebujejo skrbništvo,
- otroke (vse osebe do starosti 18 let, z izjemo tistih, ki so pridobile poslovno sposobnost pred starostjo 18 let).
Z 18. letom starosti bodo otroci praviloma pridobili polno poslovno sposobnost in bodo lahko v celoti sami poskrbeli za svoje pravice in koristi. Kar pa je tudi rakava rana slovenskega socialnega sistema, saj večina otrok nadaljujejo šolanje in se pri 18 letih njihovo življenje ne spremeni čudežno do te mere, da bi znali sami skrbeti zase.
Po DZ imajo starši dolžnost za svojega otroka skrbeti do 18. leta, razen če se ta redno šola, pa dokler se šola, a ne dlje kot do 27. leta. Za otroke pri rejnikih in za otroke, ki so zaradi takšnega ali drugačnega razloga dobili skrbnika, se pri 18 letih smatra, da so sposobni sami skrbeti zase in niso več upravičeni do nobenih ugodnosti.
Rejniški otroci so potem odvisni od dobre volje rejnikov, zavodski otroci in otroci s skrbnikom pa od »božje volje«.
Vrste skrbništva
DZ loči tudi dve v temelju različni obliki skrbništva:
- stalno skrbništvo oziroma postavitev pod skrbništvo (katerega namen je celovito varstvo varovanca v primeru trajnejših težav) in
- skrbništvo za posebni primer (katerega namen je zagotovitev nujne in hitre pomoči varovancu pri odpravi posamezne težave oziroma zgolj v posamezni zadevi).
Skrbništvo za posebni primer ureja več področnih zakonov (npr. ZD, ZPP, SPZ …), tako lahko ločimo:
- skrbnika za posebni primer po DZ,
- kolizijskega skrbnika po DZ,
- začasnega skrbnika po DZ,
- začasnega zastopnika po 82. členu ZPP,
- skrbnika zapuščine po ZD,
- skrbnika za poseben primer po 67. členu SPZ.
Naloga vseh »oblik« skrbnikov je varstvo pravic posameznika ali pravic nedoločenega kroga oseb (skrbnik zapuščine) v posamezni zadevi.
Kadar gre za skrbništva nad otroki, je v ospredju skrb za zagotovitev vzgoje in izobraževanja, vsestranskega razvoja otrokove osebnosti in da se usposobijo za samostojno življenje in delo.
Zakoniti zastopniki otrok so praviloma njihovi starši. Skrbništvo nad otroki je treba urediti, če otrok nima staršev ali starši zanj ne skrbijo. 242. člen in 243. člen določata, da se, če je mogoče in če to ni v nasprotju s koristmi varovanca, imenuje za skrbnika njegov zakonec, zunajzakonski partner ali sorodnik. Pri imenovanju skrbnika se upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice in če je to v korist varovanca.
Pri otroku do postavitve pod skrbništvo njegove pravice zastopa nekdo drug, in sicer njegovi starši (oziroma posvojitelji, ki so v tem izenačeni s starši). Vprašanje, ki pa se tu odpira, je, kaj bo s pravicami oseb, ki so otroka zastopale do določitve skrbnika.
Kadar jeotrok postavljen pod skrbništvo zato, ker starši (brez lastne krivde) zanj ne morejo ustrezno poskrbeti, vendar hkrati ni izkazano, da so v preteklosti ravnali v nasprotju s koristmi otroka (npr. starš samohranilec, ki je nepričakovano hudo zbolel), omejitev starševske skrbi ni potrebna.
Kadar pa jeotrok postavljen pod skrbništvo zato, ker so starši v preteklosti ravnali v nasprotju z njegovimi koristmi (odvzem otroka staršem, ker ga njihovo ravnanje ogroža itn.), bi bilo potrebno omejiti starševsko skrb.
Žal pa se v praksi stvari izvajajo drugače. Tako pride do situacije, ko skrbnik v imenu otroka opravi zanj koristno dejanje, starš pa njegovo ravnanje prekliče oziroma mu v otrokovem imenu nasprotuje, kar v končni posledici pripelje do škode za otroka.
V tragediji pri Ptuju je načeloma skrbnik lahko stric (trenutno je v oskrbi pri njemu ni pa še stric njegov skrbnik), kar bo nekje v naslednjem letu določilo sodišče, a še vedno, pa naj bo to tako grozno in nepojmljivo, je za otroka »odgovoren« oče. Žalostno pa je, da če bo oče dokazal, da do otroka ni bil nasilen, mu »starševstvo« ne bo odvzeto in bo vedno imel moč kontrirati skrbniku – stricu.
Najpogostejši zapleti s skrbništvom
Pri skrbništvu nad otroki so manj pogosti zapleti s premoženjem (otroci ga navadno še nimajo), pogostejši pa zapleti, povezani s šolanjem, preživljanjem itn.
Težavo občasno predstavlja dejstvo, da institut začasnega skrbnika DZ predvideva le pri skrbništvu za odrasle. Začasnega skrbnika (vsaj pod tem imenom) za otroke DZ ne pozna. Kar pa seveda ne pomeni, da otroku ni mogoče postaviti skrbnika le za določen čas (npr. za čas poteka sodnega postopka). A pravna podlaga, na katero se bo sklicevalo sodišče (in okoliščine, ki jih bo ugotavljalo), bo v tem primeru nekoliko drugačna.
Kakovost izvajanja skrbništva
Skrbnik, ki se ga določi, mora vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca in skrbno upravljati njegovo premoženje, če ga varovanec ima. Če tega ne opravlja vestno, mora varovancu povrniti škodo, ki mu jo prizadene z malomarnim opravljanjem svojih obveznosti ali s samovoljno opustitvijo obveznosti skrbnika.
Sodna praksa kot vodilo, ali je skrbnik dovolj dobro opravil svoje delo, uporablja standard dobrega gospodarja (če gre za fizične osebe), v nekaterih primerih (delavci CSD, zastopanje po odvetniku) pa tudi standard dobrega strokovnjaka. Delo skrbnika se lahko od primera do primera razlikuje, v veliki večini zadev pa je dokaj zahtevno.
Postopek postavitve skrbnika
DZ, kot že omenjeno, pristojnost za odločanje o postavitvi pod skrbništvo v celoti prenese na sodišča. O postavitvi otrok pod skrbništvo pa odloča okrožno sodišče, ki je sicer pristojno za reševanje družinskih zadev, v obeh primerih pa bo vodilo nepravdni postopek.
V pristojnosti CSD je le postavitev skrbnika za posebni primer, a samo za tiste primere, v katerih niso podani pogoji za postavitev pod skrbništvo. Skrbništvo se v veliki večini primerov ureja v sodnem postopku, CSD pa je v teh zadevah pomočnik oziroma sodelavec sodišča, v pristojnosti katerega je predvsem spremljanje dogajanja na terenu.
V pristojnosti CSD je popis premoženja varovanca, spremljanje skrbnikovega dela in poročanje sodišču, podaja predlogov, če se ugotovi, da delo skrbnika ni kvalitetno opravljeno, in neposredno spremljanje stanja varovanca.
V Sloveniji smo v zadnjih letih bili priča kar nekaj primerov, kjer so otroci ostali brez enega ali obeh staršev zaradi umora ali uboja. Medijsko izpostavljenost pa so dobili primeri, ko je bilo v ospredju določanje skrbnikov. Skrbnik ne more biti vsak. Skrbnik ne more biti oseba, ki ji je odvzeta starševska skrb; ni poslovno sposobna; katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca; ki je z varovancem sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju; katere zakonec ali zunajzakonski partner je z varovancem sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju; od katere, glede na njene osebne lastnosti ali razmerja z varovancem ali njegovimi starši, ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti.
V času tragedije ni prostora za birokracijo, ki pa je žal vtkana v slovenski prostor. Pred leti je vlogo skrbnika prevzel krstni boter, ki se je zavzel, da bo osirotelega otroka »spravil h kruhu«. Živi starš, ki je nasilno prekinil življenje drugega starša, ni imel najmanjših možnosti, da bi skrbel za otroka. Sedaj pa mu je ta možnost dana.
DZ je bil sicer poskus spremembe zastarelega zakonika, a ima še vedno ogromno pomanjkljivosti, nerazumljivih in nekoristnih členov. Rezultat pa je na koncu odvisen od CSD in sodišč. Kako uspešna so, pa premnogi žalostni, tragični primeri pričajo sami.