Naprej na vsebino

Morilcu iz Gerečje vasi dosmrtni zapor?

Morilca iz Gerečje vasi, ki je na božični dan, popoldan v prisotnosti štiriletnega otroka večkrat in do smrti zabodel svojo bivšo, izven zakonsko partnerico, ki je pred tem prišla v stanovanjsko hišo k njemu, iz katere se je pred tem izselila k svojim staršem, potem pa v bližnji hiši zabodel še njena starša, naj bi moril iz brezobzirnega maščevanja, navaja policija.

Že pred tem naj bi imel težave z alkoholom, kar je tipični slovenski problem storilcev najhujših kaznivih dejanj, in tudi vozil pod vplivom alkohola. Dne 27. novembra, mesec pred dogodkom, naj bi že kršil javni red in mir v prepiru z bivšo, izven zakonsko partnerico, s katero sta bila po razhodu v sporu glede premoženja in dodelitve otroka, medtem ko policija zanika, da bi imela kakršne koli podatke o tem, da je storilec v naprej napovedal pokol, o čemur krožijo govorice med vaščani.

Preberite tudi:

Skrbništvo otroka v primeru družinskih tragedij

So res nekateri novinarji izgubili kompas?

27. novembra 2020 smo na OKC prejeli prijavo 58-letnice zaradi kršitve javnega reda in miru. Patrulja je na kraju ugotovila, da je prišlo do verbalnega spora med partnerjema.
27. novembra 2020 smo na OKC prejeli prijavo 58-letnice zaradi kršitve javnega reda in miru. Patrulja je na kraju ugotovila, da je prišlo do verbalnega spora med partnerjema.
Vir slike: Policija

Glede kršitve javnega reda in miru dne 27. novembra 2020 policija storilcu ni izrekla prepovedi približevanja, ker, po njihovi oceni, za to ni bilo razlogov. Očeta pokojne, ki je na policijo poslal elektronsko sporočilo o težavah v njegovi družini in želel nasvet glede storilca, so povabili na razgovor na policijo, kjer pa ni navajal nič takšnega, kar bi, po navedbah policije, zahtevalo njihovo ukrepanje, policija tudi ni ukrepala.

Po navedbah policije na tiskovni konferenci naj bi bila za storitev tega kaznivega dejanja zagrožena kazen najmanj 15. let zapora, sodišče pa bi storilcu lahko izreklo tudi dosmrtni zapor.

Zakonska osnova

Opisani tragični dogodek je tako ponovno sprožil vrsto ugibanj in komentarjev, povezanih z zakonsko možnim izrekom dosmrtne zaporni kazni. Trenutno veljavni Kazenski zakonik namreč v 46. členu navaja, da je za kazniva dejanja genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva in agresije ter v primerih, če je storilec storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi – terorizma, v katerem je bilo naklepno odvzeto življenje enemu ali več osebam, več kaznivih dejanj umora, za uboj predsednika republike, za smrt ene ali več oseb pod mednarodno zaščito ter smrt enega ali več talcev, mogoče izreči dosmrtni zapor.

Dileme dosmrtnega zapora

Uvodoma je pojasniti, da dosmrtni zapor, ne glede na zakonsko možnost, do sedaj v Sloveniji ni bil izrečen še nobenemu obsojencu.

Že v letih 2016, ko je takratni predlog novele Kazenskega zakonika ukinjal dosmrtni zapor, se je razvila burna polemika okoli potrebnosti zakonske možnosti izrekanja dosmrtnega zapora. Ministrstvo za pravosodje kot predlagatelj medresorsko usklajene takratne novele Kazenskega zakonika, je namreč predlagalo ukinitev dosmrtnega zapora.

Za kaznivo dejanje umora iz brezobzirnega maščevanja je predpisana zaporna kazen najmanj petnajstih let. Lahko pa sodišče izreče enotno kazen dosmrtnega zapora, če je za dve ali več kaznivih dejanj umora v steku določilo kazen zapora tridesetih let.
Za kaznivo dejanje umora iz brezobzirnega maščevanja je predpisana zaporna kazen najmanj petnajstih let. Lahko pa sodišče izreče enotno kazen dosmrtnega zapora, če je za dve ali več kaznivih dejanj umora v steku določilo kazen zapora tridesetih let.
Vir slike: Policija

V obrazložitvi so takrat zapisali, da predlog ukinitve dosmrtnega zapora sledi načelom humanosti in sorazmernosti kaznovanja ter prepovedi mučenja, hkrati pa izpolnjuje mednarodne zaveze upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Če bi bil takšen predlog sprejet, bi bila najvišja zagrožena kazen v slovenskem kazensko pravnem sistemu 30 let zapora.

Po takratnih ugotovitvah pravosodnega ministrstva, se tudi sistem izvrševanja kazenskih sankcij v času možnosti izrekanja te sankcije, ni prilagodil morebitni možnosti izvrševanja kazni dosmrtnega zapora. Uvedba dosmrtnega zapora, sicer že takrat, ko se je uvajala, ni bila utemeljena z nobenim oprijemljivim argumentom, saj ni obstajala nobena strokovna študija, ki bi utemeljevala potrebo po uvedbi dosmrtnega zapora v slovenski kazenskopravni sistem.

Kriminološke raziskave so pokazale, da vse strožje predpisane kazni ne vplivajo na gibanje kriminalitete, saj potencialne storilce od storitve kaznivega dejanja odvrača, predvsem uspešnost pristojnih organov pregona pri hitrem odkrivanju, pregonu in sojenju.

Večinsko soglasje za odpravo dosmrtnega zapora

Strokovnjaki so pri tem poudarjali, da kazen dosmrtnega zapora, tako kot smrtna kazen, pomeni zgolj maščevanje družbe storilcu kaznivega dejanja, obenem pa da je treba povezovati različne vidike preventive pred kaznivimi dejanji, resocializacije ter upoštevanja načela krivde pri določanju meje kazni, so opozorili.

Predlog odprave dosmrtnega zapora je bil pozitivno ocenjen tudi pri varuhu človekovih pravic in na inštitutu za kriminologijo. Odpravi niso nasprotovali niti na vrhovnem državnem tožilstvu, niti v Društvu državnih tožilcev Slovenije. O predlogu odprave dosmrtnega zapora so se, ne nazadnje, izrekli štirje vrhovni kazenski sodniki – ena sodnica je odpravo dosmrtnega zapora podprla, trije sodniki so ji nasprotovali, ker da predlagatelj ni pojasnil utemeljenih razlogov za tak predlog.

Obveljalo je slednje – iz predloga novele Kazenskega zakonika je bila črtana odprava dosmrtnega zapora, ki je kot takšen, kot možna kazenska sankcija za najhujša kazniva dejanja, ostal v Kazenskem zakoniku, kamor je bila uvrščen z veljavnostjo od 01. novembra 2008. 

Kot razlog za uvedbo kazni dosmrtnega zapora, se je v predlogu v letu 2007 navajala implementacija Rimskega statuta v naš pravni red. Vir slike: Pixabay

Zakaj je bil dosmrtni zapor sploh uveden

Kot razlog za uvedbo kazni dosmrtnega zapora, se je v predlogu v letu 2007 navajala implementacija Rimskega statuta v naš pravni red. Dosmrtni zapor naj bi bil utemeljen s tem, da lahko na 30 let obsojeni storilec potem, ko prestane to kazen, stori še neomejeno število umorov, za katera pa ne bo kaznovan, saj mu je že bila izrečena najvišja možna zaporna kazen.

Med prestajanjem zaporne kazni je izvršitev takšnih dejanj ob upoštevanju varnostnih standardov bistveno oteženo. Primerov, da bi med prestajanjem zaporne kazni prišlo do umora, v Sloveniji ni zabeleženih. Poškodovanja, tudi hude telesne poškodbe, da, umori ne.

Uvedba dosmrtne zaporne kazni je bila tako, po prevladujočem mnenju, potrebna zaradi uskladitve z določbami rimskega statuta mednarodnega kazenskega sodišča. Rimski statut je podlaga za mednarodno sodišče, kadar bi le-to sodilo za najhujša kazniva dejanja (oboroženi spopadi, genocid), pri čemer imajo države to pravico, da preganjajo storilca po tem statutu, ki pa jih pravno ne obvezuje.

Problem pa nastopi pri sankcijah. Številne države so v preteklosti že nasprotovale dosmrtnemu zaporu, ki je bil opredeljen kot najhujša kazen v statutu. Ena skupina držav (arabske) je bila za smrtno kazen, druge pa so navajale (Južna Amerika, Evropa), da to ni v skladu z njihovo ustavo (rehabilitacija, resocializacija). Kot kompromis so se uskladili, da kazni predpisane po Rimskem statutu nimajo nobenega vpliva na to, če se posamezna kazniva dejanja preganjajo.

Večina pravnih strokovnjakov dokazuje, da tovrstna uskladitev sploh ni potrebna. Tudi če bi Slovenija kdaj izrazila svojo pripravljenost, da sprejme obsojence, obsojene na Mednarodnem kazenskem sodišču, ji Rimski statut daje možnost, da za to postavi svoje pogoje oziroma določba dopušča možnost državi, da se sama odloči.

Slovensko pravo namreč predvideva, da se kazenske sankcije, ki jih izreče tuj sodni organ, ustrezno pretvorijo v sankcijo po kazenski zakonodaji Republike Slovenije.

Glede na to, da v obdobju veljavnosti te kazenske sankcije, skozi več kot 12 let, sodišča nikomur niso izrekla dosmrtnega zapora, tudi v podobnih primerih ne, in glede na vse navedene dileme in okoliščine dejanja, ki se bodo šele ugotavljale, tudi z izvedenci, je verjetnost, da bo tokratnemu storilcu izrečen dosmrtni zapor praktično minimalna.
Glede na to, da v obdobju veljavnosti te kazenske sankcije, skozi več kot 12 let, sodišča nikomur niso izrekla dosmrtnega zapora, tudi v podobnih primerih ne, in glede na vse navedene dileme in okoliščine dejanja, ki se bodo šele ugotavljale, tudi z izvedenci, je verjetnost, da bo tokratnemu storilcu izrečen dosmrtni zapor praktično minimalna.
Vir slike: Večer

Možnost izreka dosmrtnega zapora za morilca iz Gerečje vasi

Gledano strogo formalno takšna možnost res obstaja, zakonski pogoji so, po tistem, kar je bilo posredovano s strani organov pregona v javnost (zaenkrat) izpolnjeni, ni pa verjetno, da se bo to res zgodilo. Policija namreč pogosto navaja najvišjo možno kazen za določeno dejanje kot, po eni strani, obliko zastraševanja in, po drugi strani, okoliščino kako hudo kaznivo dejanje je bilo storjeno.

Najprej, pravno kvalifikacijo dejanja bo postavilo pristojno državno tožilstvo in ne policija. Tožilstvo bo pri tem, brez dvoma, upoštevalo vrsto okoliščin, ki vplivajo na postavljeno pravno kvalifikacijo, na katero pa sodišče spet ni vezano. Sodišče je vezano na opis dejanja, ne pa na pravno kvalifikacijo, ki jo postavi v obtožbi tožilstvo. Pri tem bo tožilstvo in predvsem sodišče upoštevalo številna načela, ki pomenijo uresničevanje namena kaznovanja: od preprečevanja ponovitve kaznivega dejanja, resocializacije kot namena kaznovanja, zastraševanja kot oblike generalne prevencije do povračilnosti, kot težnje k utrjevanju pravnega reda, kot sredstvo za ohranitev in krepitev zaupanja v njegov obstoj in uresničevanje.

Pri tem vpliva kazni dosmrtnega zapora na druge potencialne storilce kaznivih dejanj, za katera je predpisana, sploh ni mogoče izmeriti. Problem je tudi, da gre pri tej kazni, od vsega navedenega, primarno za povračilnost v klasičnem pomenu, torej za maščevanje družbe storilcu. Zato je možno opredeliti dosmrtni zapor le kot drugo obliko smrtne kazni: eni jo označujejo kot »smrt s pomočjo zapiranja« (angl. death by incarceration), drugi vidijo v njej »samo drugačno obliko smrtne obsodbe«.

Potem so tu še olajševalne okoliščine storilca, predvsem okoliščine dogodka, vzroki in posledice, stopnja njegove alkoholiziranosti, prištevnost kot zmožnost imeti svoje ravnanje v oblasti in razumeti pomen le tega in bistvena oteževalna okoliščina, če se bo sploh izkazala za resnično – domnevna napoved pokola v naprej.

Kot je to, primeroma, že bilo v primeru smrti pri vožnji po avtocesti v napačno smer in posledično večjega števila mrtvih, ko se je množično namigovalo, da je šlo za stavo, ali si nekdo upa peljati v nasprotno smer, pa se je kasneje to izkazalo kot povsem izmišljeno, a stigma na storilcu je ostala.

Glede na to, da v obdobju veljavnosti te kazenske sankcije, skozi več kot 12 let, sodišča nikomur niso izrekla dosmrtnega zapora, tudi v podobnih primerih ne, in glede na vse navedene dileme in okoliščine dejanja, ki se bodo šele ugotavljale, tudi z izvedenci, je verjetnost, da bo tokratnemu storilcu izrečen dosmrtni zapor praktično minimalna.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice