Naprej na vsebino

Obvezno psihiatrično zdravljenje po storjenem okrutnem dejanju – kazen ali nagrada?

Zadnja leta smo žal priča številnim grozovitim zločinom, ki pa hkrati odpirajo premnoga vprašanja, dvome in predvsem državljane napolnijo z mnogimi čutenji, ki posledično na površje priplavijo takšne ali drugačne modrece.

Dostikrat premnogi pravni strokovnjaki menijo, da gre pri teh grozovitih zločinih za umor iz koristoljubja, za katerega bi lahko storilca doletela celo kazen dosmrtnega zapora, kar se seveda zdi mnogim edina sprejemljiva kazen, poleg vseh idej o kaznivih dejanjih nad morilcem.

Preberite tudi:

Morilcu iz Gerečje vasi dosmrtni zapor?

Skrbništvo otroka v primeru družinskih tragedij

Na drugi strani pa nekateri opozarjajo, da okoliščine zločina nakazujejo, da bi lahko bilo grozljivo dejanje storjeno v stanju neprištevnosti, kar pa izključuje storilčevo kazensko odgovornost. Slednjega je v slovenskih primerih bistveno preveč. Tako morilca doleti zgolj varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja.

Za obvezno psihiatrično zdravljenje je značilno, da je časovno omejeno, saj ga je mogoče po naši zakonodaji izreči za obdobje največ pet let.Po tem obdobju pa lahko storilec, čeprav verjetno, ali pa tudi ne, še vedno duševno bolan in nevaren okolici, odkoraka na prostost. Ob tem ne moremo mimo pomisleka, ali ne gre v takšnih primerih zgolj za pravno praznino.

Zakonodaja je na prvi pogled zaščitniška do oseb, ki trpijo zaradi različnih oblik duševnih bolezni.
Zakonodaja je na prvi pogled zaščitniška do oseb, ki trpijo zaradi različnih oblik duševnih bolezni.
Vir slike: Pixabay

Zakon naklonjen iznajdljivosti delikventov

Zakonodaja je na prvi pogled zaščitniška do oseb, ki trpijo zaradi različnih oblik duševnih bolezni. Če formalnopravno psihično zdrava oseba stori hudo kaznivo dejanje, je to v očeh zakonodajalca tako zavržno dejanje, da se ga lahko kaznuje z zaporom dvajset, trideset let ali se ga celo dosmrtno pošlje v zapor. Namreč, takšna oseba v očeh zakonodajalca ni neprištevna, ampak zgolj bistveno zmanjšano prištevna.

Če pa tako dejanje stori oseba z (naknadno) diagnozo duševne bolezni, ki ustreza pravni definiciji neprištevnosti, zakonodajalec zavzema stališče, da gre za osebo, ki se je zaradi takega stanja ne da obravnavati enako kot ostale storilce kaznivih dejanj, ker ta ne razume pomena in teže dejanja, ki ga izvrši.

Država meni, da taka oseba zato ne spada v zapor, ampak v bolnišnico, pa še to le za omejen čas.

Preprosto povedano, če nekdo, ki je duševno bolan, a tega nima »uradno« potrjenega, zagreši hudo kaznivo dejanje, npr. umori tri osebe, bo lahko v najboljšem primeru v očeh zakonodajalca ob dejanju le oseba z zmanjšano prištevnostjo.

Če pa oseba zagreši tri umore ter tekom postopka dokaže, da ima duševno motnjo,  se jo lahko spozna za neprištevno. Duševne motnje pa so področje, kjer so možne premnoge manipulacije.

Takšna privilegirana obravnava odpira številna vprašanja. Prvo je vsekakor tehtanje pravic neprištevnih storilcev kaznivih dejanj na eni in pravic vseh, ki so bili s takimi kaznivimi dejanji neposredno prizadeti, na drugi strani.

Drugo vprašanje posega v problem izjemno šibke preventive glede preprečevanja kaznivih dejanj. Slovenska družba je prepredena s številnimi duševno motenimi osebami, če nam je prav ali ne, ki vsakodnevno ogrožajo zdravje in celo življenje številnih posameznikov. Dostikrat imajo te osebe družino, tako da dnevno ogrožajo najbližje.

Kot zadnje vprašanje pa ni moč mimo dejstva, da v Sloveniji nimamo usposobljenega kadra za delo s tovrstnimi ljudmi. Kdo je tisti, ki bi moral prepoznati te ljudi in preprečiti najhujše? CSD, policija, sodišče, zdravniki …?

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ureja 70.a člen Kazenskega zakonika (KZ).
Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ureja 70.a člen Kazenskega zakonika (KZ).
Vir slike: Pixabay

Obvezno psihiatrično zdravljenje po Kazenskem zakoniku

Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ureja 70.a člen Kazenskega zakonika (KZ). KZ omogoča sodišču, da storilcu, ki stori protipravno dejanje v stanju neprištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom.

Torej mora biti za varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu poleg neprištevnosti (kumulativno) podano še več pogojev:

1. Protipravno dejanje mora biti takšno, za katero se sme izreči kazen zapora enega leta ali več.

2. Podana mora biti dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bo storilec na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar sodnik ugotovi na podlagi korelacije med težo že storjenega kaznivega dejanja in stopnjo storilčeve duševne motenosti.

3. Veljati mora še dodaten pogoj, in sicer da je mogoče nevarnost ponovitve hudega kaznivega dejanja odpraviti le tako, da se storilca pošlje na zdravljenje in varstvo v forenzični psihiatrični oddelek zdravstvenega zavoda.

Sodišče ima možnost, da ustavi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja ali ga nadomesti z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti,če ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebni.

Sodišče pa mora po preteku šestih mesecev vsakokrat znova odločati, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu sploh še potrebna.

Možna pa je tudi sprememba varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti v varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Le da je v tem primeru treba predhodno ugotoviti, ali bi obtoženi glede na težo kaznivega dejanja in stopnjo njegove duševne motenosti na prostosti lahko storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in je to sorazmernost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega senata.

Težko je mimo utemeljenega dvoma, če so izvedenci res dovolj strokovno podkovani, da odločajo o tako pomembnih dilemah, oziroma ali naša sodišča dovolj pogosto pritegnejo k sodelovanju tudi mednarodno priznane strokovnjake s področja psihiatrije.
Težko je mimo utemeljenega dvoma, če so izvedenci res dovolj strokovno podkovani, da odločajo o tako pomembnih dilemah, oziroma ali naša sodišča dovolj pogosto pritegnejo k sodelovanju tudi mednarodno priznane strokovnjake s področja psihiatrije.
Vir slike: The Statesman

Neprištevnost in bistveno zmanjšana prištevnost storilca

Petletno obdobje, kolikor lahko najdlje traja ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, služi določenemu namenu. Čemu je bilo določeno to obdobje, ni jasno, a tisto, kar je ob tem zelo zaskrbljujoče, je, da tanko mejo med bistveno zmanjšano prištevnimi in neprištevnimi osebami, ki odloča o tem, kdo bo odšel v zapor in kdo zgolj na (časovno omejeno) psihiatrično zdravljenje, določajo domači izvedenci psihiatrične stroke.

Res je sicer, da je to področje eno izmed medicinsko najmanj raziskanih in obenem spornih. A hkrati je dosedanja praksa pokazala, da je dobrih strokovnjakov malo, da marsikdo za določanje psiholoških profilov še uporablja zastarele teste ali celo zagovarja miselnost, ki je že zdavnaj dokazana, da ni več uporabna.

Zato je težko mimo utemeljenega dvoma, če so ti izvedenci res dovolj strokovno podkovani, da odločajo o tako pomembnih dilemah, oziroma ali naša sodišča dovolj pogosto pritegnejo k sodelovanju tudi mednarodno priznane strokovnjake s področja psihiatrije.

Je obvezno zdravljenje grob poseg v človekove pravice?

Zelo težko pa je ob vsem tem razumeti različne »strokovnjake«, ki ob dejstvu, da je nekdo zlorabil institut obveznega psihiatričnega zdravljenja, kričijo, da gre ob izrečeni takšni kazni za hud poseg v človekovo osebnost, zlasti v pravico do dostojanstva in osebne svobode.

Tako v ospredje pridejo vse vrste človekovih pravic. Izpostavljeni so mnogi, domnevno boljši koncepti, teorije, dobre prakse …, ki pa običajno nimajo kaj veliko z realnim življenjem.

Odgovora na to, kako zaščititi družinske člane, sodelavce v službi, sosede in državljane nasploh pred duševno motenimi posamezniki, ki grozijo s storitvijo hudih kaznivih dejanj ali pa so taka kazniva dejanje že izvršili, pa nimajo.

Kako bodo le-ti upravičili, da lahko serijski morilec po petih letih svoboden odkoraka iz psihiatrične ustanove? Kako bodo to pojasnili posredno ali neposredno udeleženim v zločin? Kako bo oče, ki je pred očmi otroka umoril mater ter je bil ob tem domnevno neprišteven, pojasnil svojemu otroku svoje dejanje?

Dokaj jasno je, da je z zakonodajo, ki omogoča tovrstne anomalije, nekaj zelo narobe. Koliko umorov bo moralo še biti, koliko ljudi umreti, da bo tudi to področje dobilo resnejšo obravnavo?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice