Več kot štirideset let po smrti Josipa Broza je njegov »duh« v srcih mnogih ljudi še vedno živ. Zakaj je temu tako ne morem z gotovostjo trditi. Gotovo pa je eden izmed glavnih razlogov ta, da je Slovence strah prihodnosti in tveganja, ki bi ga morali prevzeti, v kolikor bi želeli zares zaživeti kvalitetnejše življenje.

Preberite tudi:

30 let končno svobodni, a ujetniki zamer preteklega režima

Tito, Jugoslavija – religija?

Ali smo v času Tita zares živeli boljše?

Veliko lažje, kot delati za razvoj in napredek, se je ozirati v preteklost in sanjati o dogodkih, ki se zagotovo ne bodo nikoli več ponovili. Konkreten problem, ki ga ima velik del Slovencev je, da se bolestno ozira v preteklost, v čase Josipa Broza – Tita. Refren, ki spremlja vračanje v preteklost se glasi: »V času Tita smo živeli bolje«.

Glede na to, da pripadam generaciji, ki je živela v času zadnjih deset let Titove vladavine, si upam podeliti lastno življenjsko izkušnjo. Moja življenjska izkušnja je sestavljena iz otroškega doživljanja lika Josipa Broza in treznega pogleda iz današnjega zornega kota, v luči znanih zgodovinskih dejstev.

Kot otrok sem Titu pripisoval nadčloveške sposobnosti

Kot otrok sem doživljal Tita kot nekoga, ki ne bo nikoli umrl. Takoj, ko sem se začel zavedati, mi je deloval kot nekdo, ki ima nadčloveške sposobnosti. Skoraj vsaka informativna oddaja se je začela z novicami, ki so se nanašale nanj. Te novice so bile v obliki samih superlativov, ki so potrjevali njegovo vsemogočnost.

Kjerkoli se je Tito pojavil, so ga obkrožale množice, ki so mu vzklikale in mahale z zastavami – državnimi, republiškimi in partijskimi. Vse tri vrste zastav so bile sorazmerno razporejene med ljudmi. Skupna značilnost srečanj s Titom je bilo vsesplošno navdušenje, ki je mejilo že na rajsko srečo.

Izkušnja srečanja s Titom

Leta 1979, eno leto pred Titovo smrtjo, sem bil tudi sam deležen srečanja z njim. Otroci podružnične šole Velika Pirešica pri Žalcu smo se odpravili peš v približno tri kilometre oddaljeno Arjo vas, ker je bilo napovedano, da se bo Tito peljal mimo in se zapeljal na cesto rezervirano za motorna vozila – Sloveniko.

Spomnim se, da otroci nismo imeli partijskih zastav. Naša učitelja sta bila namreč moja starša, ki nista bila navdušena nad takratnim političnim sistemom in tudi nista bila člana Zveze komunistov, kar je bila za učitelje »prostovoljna« obveznost. Seveda sta imela zaradi tega veliko težav s takratno oblastjo.

Ko smo prispeli v Arjo vas, smo otroci nestrpno čakali, kdaj se bo pripeljal Titov avto s šestimi vrati. Kmalu smo ga dočakali. Videli smo ga, kako je gledal skozi okno in nam z zadržanostjo mahal. Morda ni bil navdušen nad nami, ker mu nismo vzklikali, saj nas na to ni nihče spomnil.

Prosvetnim delavcem je bila prepovedana verska aktivnost

Druga stvar, ki je bila povezana s Titovo dobo je ta, da sem močno občutil omejevanje verskega izražanja. Gotovo je, da kot otrok še nisem imel izdelanega krščanskega pogleda na svet, ampak sem omejevanje čutil, ker nisem mogel hoditi k verouku in v cerkev, kakor so to hodili drugi otroci.

Ker sta bila moja starša prosvetna delavca, sta bila pod budnim očesom partije. Kdor je bil namreč zadolžen za vzgojo otrok, je moral otroke vzgajati v partijskem duhu, zato je bila kakršnakoli religijska dejavnost z njihove strani in strani njihovih otrok, močno preganjana.

Versko življenje včasih ni bilo samo po sebi umevno

Oče mi je kasneje, ko sem že odraščal, povedal, da je šolska oblast večkrat pritiskala nanj. Oče je šolski urnik skušal urejati skladno z župnijskim veroukom, tako da se ne bi šola in verouk prekrivala. Ko je to izvedel šolski nadzornik, ga je klical na zagovor in ga obtožil, da uči verouk v šoli.

Kljub temu imam na lastno versko vzgojo s tistega časa zelo pozitivne izkušnje. Morda ravno zato, ker smo se morali za vero malo bolj potruditi od ostalih. Moji vrstniki so hodili k verouku in k maši v bližnjo cerkev, jaz pa sem se vozil z avtobusom v Celje. Preden sem začel obiskovati osnovno šolo, smo se zapeljali k maši v oddaljene kraje, včasih celo na Hrvaško. Ker smo ob tem imeli tudi lep družinski izlet, so bili vtisi toliko bolj močnejši.

Materialna blaginja iz Titovih časov se ne more primerjati z današnjo

Kar se tiče materialne blaginje, ne moremo govoriti, da nam je šlo dobro, še posebej, če položaj primerjamo z današnjim stanjem. Kolikor se spomnim, smo imeli meso na mizi samo ob nedeljah in ob praznikih, če sem dobil čokolado več kot dvakrat na leto, je bilo to že nadstandard.

V sedemdesetih letih smo gradili hišo. Vem, da hiše nismo smeli graditi po svojih zamislih, ampak smo imeli za to točno določen načrt. Ena izmed posledic je bila, da je bila ta hiša izredno energetsko potratna. Poleg tega se spomnim, da smo imeli težave z dobavo gradbenega materiala, ta pa je bil zelo drag.

Ljudje so v sebi gojili kult osebnosti Josipa Broza – Tita

Razlogi, da nekateri čutijo Titovo dobo kot pozitivno, izhajajo iz dejstva, da je bila družbena klima prepojena s kultom osebnosti Josipa Broza – Tita. Ni bilo toliko pomembno, če smo imeli dovolj hrane ali ogrevano stanovanje, pomembno je bilo, da smo »verovali v Titovo nesmrtnost«. 

Bistvena razlika med današnjim časom in Titovim časom je v tem, da danes iščemo srečo v materialnih dobrinah, takrat pa smo občutili srečo, če smo lahko vsaj nekaj malega slišali o Titu. Zato so tudi po njegovi smrti njegovi partijski nasledniki skovali parolo »po Titu s Titom«, s katero so imeli načrt še naprej vzdrževati jugoslovansko državno tvorbo.

V času Tita ni nihče razmišljal o samostojni Sloveniji

Ob tem je potrebno povedati, da trditev nekaterih, da je bila Jugoslavija samo stopnja na poti v samostojno Slovenijo, nikakor ne zdrži resne obravnave. Jugoslavija je bila utemeljena na komunističnem sistemu, ki je imel svoj izvor v takratni Sovjetski zvezi.

V prvih povojnih letih je bila Jugoslavija satelitska država Sovjetske zveze. Ko se je Tito leta 1948 sprl s Stalinom, se je Jugoslavija sicer delno osvobodila sovjetskega vpliva, vendar je bil sistem še naprej utemeljen na internacionalizmu, ki ni dopuščal avtonomije posameznih narodov.

Parola »bratstvo in enotnost« je bila temeljno vodilo enakosti narodov in narodnosti znotraj Jugoslavije. Vsaj, kdor je bil vpet v ožji partijski sistem, ni v nobenem pogledu dolgoročno računal z osamosvojitvijo kakšne izmed jugoslovanskih republik. Prav tako ideja o samostojnosti ni bila prisotna med ljudmi, saj je bil kult Tita dovolj za izpopolnjeno življenje posameznika in družbe.

Komunistični pohod na oblast v Jugoslaviji je terjal okrog milijon življenj

Otroškemu pogledu na Titov kult dodajam pogled z današnjega zornega kota. V času, ko se je začela Jugoslavija rušiti, so vse bolj prihajale na dan resnične podobe takratnega partijskega sistema. Pohod na oblast komunistov, ki se je zgodil med drugo svetovno vojno in se dokončno zapečatil po njej, je terjal ogromno človeških življenj.

Po raziskavi nemškega časnika Bild je Tito uvrščen na deseto mesto med največjimi množičnimi morilci 20. stoletja. V 35 letih vladavine naj bi bil odgovoren za smrt milijon ljudi. Že samo ta podatek je dovolj, da Josipa Broza Tita ovrednotimo kot izrazito negativno osebnost.

Vprašanje pozitivnega odnosa do zločinskega delovanja

Ob tem nas lahko skrbi dejstvo, da imamo v Sloveniji, ki naj bi bila demokratično urejena družba, še kar nekaj Titovih spomenikov in po njemu imenovanih ulic in trgov. V Velenju stoji celo njegov največji kip na celotnem ozemlju nekdanje Jugoslavije.

To dejstvo nam govori, da pri vprašanju odnosa do Tita ne gre samo za vprašanje čustev, ki jih gojijo do njega posamezniki ali celo skupine, ampak gre za vprašanje našega odnosa do človeškega življenja. Če je v Sloveniji še vedno od strani nekaterih prisoten pozitiven odnos do Tita, potem gre tu za vprašanje ali zares živimo v demokratični družbi, utemeljeni na človekovih pravicah.

Na jugoslovansko preteklost ne moremo gledati v »romantični luči«

Glede na to, da je pravica do življenja ena izmed temeljnih človekovih pravic, potem lahko ugotovimo, da je naša družba daleč od demokratičnosti. Ko govorimo o življenju v Jugoslaviji, ne gre samo za vprašanje ali smo takrat živeli bolje, ampak predvsem za vprašanje našega odnosa do sistema, ki je odgovoren za smrt milijon ljudi, od katerih večina ni bila deležna niti osnovne sodne obravnave.

Kar se tiče ekonomskega pogleda na življenje v Jugoslaviji je bil gospodarski standard občutno šibkejši od današnjega, kar bomo bolj obravnavali v naslednjem prispevku. V tem prispevku smo lahko ob moji izkušnji življenja v času Josipa Broza – Tita in ob dejstvih o njegovi zločinski preteklosti, morda vsaj delno spoznali, da na jugoslovansko preteklost ne moremo gledati v pretirano »romantični luči«.